Žana: Punce še sporočajo fantom te pametne besede
Ko danes slišite izvirno Drugo violino, ali vas odnese dvajset let nazaj? Kaj je vaša prva misel ob poslušanju pesmi, ki je zaznamovala vašo kariero?
Seveda me odnese. Mislim, da odnese vsakega, ki jo posluša. Prav to me preseneča, koliko ljudi si jo še danes poje in kako dolgo se je obdržala. Prva misel, ko jo slišim, je mogoče ravno to … Ponos in zadovoljstvo, da je ljudem prišla do srca. In tam ostala.
Odločili ste se, da skladbo posnamete na novo. Kaj vam je dalo misliti, da je prav zdaj pravi čas za to?
Misliti so mi dali oboževalci. Kar nekajkrat se je zgodilo, da so me vprašali, zakaj ne pojem več. Rekla sem, da sicer pojem, ampak nisem več medijsko prisotna. Ko sem dobila odgovor, da je to prav sebično, ker pa bi nekateri radi bili del tega, me poslušali in gledali, sem se pošteno zamislila. Prav imajo. Če že ustvarjam, je lepo, če svojo umetnost delim med vse tiste, ki si jo želijo. Vsekakor pa dvajseta obletnica Druge violine sama po sebi pomeni, da je pravi čas za to.
Vrnila sem se zaradi ljudi in že takoj začutila toplo dobrodošlico z vseh strani, kar me izjemno veseli. Res komaj čakam in upam, da se bomo v čim večjem številu družili na koncertih.
»Vsaka priredba je nov komad in tako jo je treba tudi obravnavati. Izvirnik je nastal v nekem drugem času, a tako je z vso umetnostjo. Tudi slika je lahko v drugačnem okvirju videti povsem drugače. Kaj je boljše in kaj slabše, je težko reči, saj v umetnosti ni štoparice. Edino merilo je človek, nekaterim je nekaj všeč, drugim ne,« mi je nedavno dejal voditelj oddaje Devetdeseta Rok Kunaver. Kaj menite o tem, verjetno ste se zdaj veliko ukvarjali s tem vprašanjem?
Niti ne. Čisto običajno je, da je nekaterim nekaj všeč, drugim ne. Tako je tudi prav. Ko sem jo ustvarjala, sem delala tako, kot sem čutila. Pesem je odrasla, tako kot sem odrasla jaz. Zdaj je dobila nadgradnjo. Narejena je na frekvenci 432 hercev, to je Verdijeva uglasitev ali naravna uglasitev, ki je za nas blagodejna, zmanjšuje stres in je malo nižja od frekvence 440 hercev, na kateri je narejena vsa današnja glasba. Ta pospešuje srčni utrip in nas naredi malce bolj »nervozne«. Frekvenco 432 hercev so včasih uporabljali Verdi, Mozart, Beethoven, tudi med današnjimi glasbeniki se kdo najde – Prince, Ziggy Marley … Tokrat sem res dala vse od sebe in kako bi to lahko bilo slabo?
Ste kdaj pomislili, da bi Drugo violino posnela druga pevka? Bi ji jo prepustili ali ste nanjo preveč navezani?
Zanimivo, da nisem nikoli pomislila na to. Veliko pevk jo je že kdaj zapelo, vendar se za priredbo očitno ni odločila nobena. Hvaležna sem, da ta čast pripada meni. (smeh) Sicer pa, ko se navadimo na pesem, potem težje poslušamo, če jo izvaja nekdo drug. Tudi All I Want for Christmas je še vedno najlepše slišati, ko jo zapoje Mariah Carey. Ker jo tako tudi poznamo.
Kakšno življenje je teh dvajset let živela Druga violina? Vam je kdaj kdo povedal, da je bila del njegove ljubezenske zgodbe, razhoda ali kakšnega drugega pomembnega življenjskega trenutka?
Ta pesem je imela zelo razgibano življenje. Vrtela se je ob žalostnih trenutkih, veselih trenutkih, na zabavah, na zmenkih … Povsod je bila zraven. Postala je tudi neke vrste himna za ženske. Velikokrat sem slišala, da je sporočilo o postavljanju lastnih meja, samospoštovanju in zavračanju stranske vloge v ljubezni. Hči Kiara mi večkrat pošlje kak tiktok posnetek, v katerem punce sporočajo fantom te pametne besede. (smeh) Lepo je videti, da je Druga violina poznana tudi mlajši generaciji, saj so nekateri dejansko mlajši od nje.

»Za nekatere stvari sem res vesela, da so ostale v preteklosti, druge pa mi bodo vedno lep spomin. Razne oddaje, kot so Zvezde plešejo, Znan obraz ima svoj glas, glasbena sodelovanja ... Ampak verjamem, da bom ustvarila še veliko lepih spominov,« pove Žana. FOTO: Boris Kocis.
V novem videospotu ob vas nastopa tudi vaš mož. Je bilo njegovo sodelovanje vaša ideja? Ste ga morali dolgo prepričevati, da stopi pred kamero?
Res je bil malo sramežljiv. Vendar je navajen nastopanja, zato je vlogo odigral zelo profesionalno, moram priznati. Ko sva sestavljala novo podobo pesmi, sem vedela, da hočem tokrat dve violini. Tako je celotna podoba pesmi nastala okoli tega solo dela. Njemu je bila ideja takoj všeč, zato je z veseljem sprejel izziv. Izziv pa je sprejela tudi Kiara, saj mi je tokrat prvič pomagala pri stajlingu za videospot. Zelo sem ponosna na oba in oba sta se odlično odrezala. Zagotovo bomo še sodelovali!
Pred dvajsetimi leti je bila glasbena scena precej drugačna. Kaj najbolj pogrešate iz tistega obdobja in za katere stvari ste veseli, da so ostale v preteklosti?
Za nekatere stvari sem res vesela, da so ostale v preteklosti, druge pa mi bodo vedno lep spomin. Razne oddaje, kot so Zvezde plešejo, Znan obraz ima svoj glas, glasbena sodelovanja ... Ampak verjamem, da bom ustvarila še veliko lepih spominov.
Pred dvajsetimi leti so se uspešnice rojevale na radiu in televiziji, danes pa lahko pesem čez noč postane viralna. Vam je takšen način ustvarjanja in promocije glasbe blizu?
Ta način promocije mi je kar všeč. Je res, da je morda trg prenasičen z vsemi mogočimi žanri, kar pomeni, da imajo ljudje več izbire. Za vsak okus se kaj najde, mi izvajalci pa imamo možnost pristopiti do večjega občinstva. Seveda ne moremo ugoditi vsem okusom, je pa dovolj prostora za vse in dovolj poslušalcev, da si vsak lahko najde občinstvo. Se pa toliko viralnih hitov zavrti v tako kratkem času, da potem tudi hitro utonejo v pozabo. Težko je danes narediti skladbo, ki postane zimzelena. Ni pa nemogoče. (smeh)
V vaši karieri se je zvrstilo kar nekaj različnih glasbenih sodelovanj – od Kocke in Karme do Uroša Perića in romunskega didžeja Nicka Kamarere. Ste od nekdaj radi preizkušali, kam vse vas lahko ponese glasba?
Res sem rada preizkušala. Ker v vsaki stvari slišim določen zvok, tudi z vsako osebo povežem določen zvok. Tako da zelo hitro napišem pesem, če imam nekoga v mislih. Pesem Call me, ki sem jo posnela z Urošem Perićem, je recimo nastala v desetih minutah. Rada raziskujem različne glasbene sloge in svojo sposobnost prilagajanja tem slogom. Pesmi imam na zalogi že zvrhan koš, tako da lahko celo izbiram, katera bo naslednja. Nenehno pa prihajajo tudi nove ideje, ki so zelo zanimive, tako da bom morala razmisliti, koga bi tokrat povabila k sodelovanju …
Čeprav ste se zadnja leta manj pojavljali v medijih, pravite, da glasbe nikoli niste zares opustili. Ste pogrešali pozornost javnosti ali vam je umik ustrezal?
Umaknila sem se, ker mi je tako ustrezalo. Bilo je bolj mirno. Vendar me je nekje zadaj vsaka prošnja, naj se vrnem, spodbudila, dokler nisem dojela, da je to moja dolžnost. Zdaj v to stopam mirna, samozavestna, zadostna in prepričana, da je to, kar imam, nekaj posebnega. Ničesar se ne bojim, veliko stvari delam sama in zato tudi bolj verjamem v to, kot sem nekoč. Vedno dam vse od sebe, tako na odru kot pri vseh tistih stvareh, ki jih ljudje ne vidijo. Tistih, ki ostanejo v ozadju, so pa nujni del tega, da pesem zaživi in prevzame določeno obliko.
Zdaj se vračate v medijski prostor. Je prijetno čutiti zanimanje javnosti ali ste se morali na to spet malce privaditi?
Po tolikšnem času je prijetno. Vrnila sem se zaradi ljudi in že takoj začutila toplo dobrodošlico z vseh strani, kar me izjemno veseli. Res komaj čakam in upam, da se bomo v čim večjem številu družili na koncertih. Odri so tisto, kar daje glasbi pravo življenje. Zelo se veselim, da bom spet stopila pred občinstvo, saj je energija v živo nekaj neprecenljivega. Z ekipo pripravljamo nekaj zares posebnega, saj ne bo šlo le za navaden nastop, ampak pravo glasbeno potovanje čez preteklih dvajset let. Komaj čakam, da skupaj zapojemo stare uspešnice v novi preobleki in začutimo tisto pravo nostalgijo, pomešano z moderno svežino.
内容来自 Delo,版权归原作者所有。
阅读原文 ↗