Urška Centa: Vedno je bila moč odra tista, ki me je zanimala

MMC-kast

Plesalka flamenka je tudi koreografinja, pedagoginja, pevka, avtorica bresedil in producentka

6. november 2026 ob 7.07 • MMC RTV SLO

"Velikokrat naletim na vprašanje, zakaj pa ni kaj več napisano v gledališkem listu. Ampak mislim, da je prav v tem moč plesa. Da ne potrebuje razlage," pravi plesalka in vsestranska ustvarjalka Urška Centa.

Urška Centa: Znotraj plesa me najbolj zanima eksperiment
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google

Prva asociacija ob njenem imenu je flamenko, ki ga je začela plesati že pri 11 letih, se več let izobraževala v Madridu, potem pa se je vrnila domov in se posvetila študiju sodobnega plesa, nastopanju, poučevanju in produkciji raznolikih umetniških projektov. Na vprašanje, od kod navdušenje nad flamenkom, v smehu pojasnjuje, da je šlo za sledenje neki intuiciji. "Pri meni je zelo malo racionalnih odločitev, res bi si želela, da bi jih bilo več, ampak jih ni. To je vse izvedeno malce nižje v telesu, od glave navzdol, in kar se mi potem v življenju zgodi, kam me pot zapelje, je res bolj povezano z intuicijo, z nekim občutkom, da je nekaj prav zame. Moji profesionalni začetki, moje korenine so v flamenku, ampak je pa toliko več stvari, ki me zanimajo. Vedno je bila v bistvu moč odra tista, ki me je zanimala."

Oglas

Urška Centa. Foto: MMC RTV SLO

Širši javnosti je najbolj znana kot plesalka flamenka, a kot pravi, se je njen seznam dejavnosti v zadnjih letih precej razširil, je tudi koreografinja, pedagoginja, pevka, avtorica besedil in producentka. "Podaljšal se je iz neke nuje, ne mogoče toliko iz same odločitve, da bi bila še kaj več kot ustvarjalka. Sem samozaposlena v kulturi in to žal velikokrat pomeni, da moraš naseliti še kakšno vlogo več kot samo tisto, za katero misliš, da je tvoja primarna. Tako sem kar globoko zabredla v producentske vode, ne samo za svoje projekte, ampak tudi za projekte drugih. Kar naenkrat je bilo vseh teh vlog in nalog preveč in sem prišla v stanje globoke izgorelosti, kjer se zdaj učim, kako manj nositi na pladnju, ali pa predvsem, kolikšna je nosilnost tega mojega pladnja." Zaradi vsega naštetega se v zadnjem obdobju manj posveča organizaciji in poučevanju, primarno se posveča odrski ustvarjalnosti.

V okviru Platforme Nest med drugim ustvarja različne predstave, kurira cikel Noches de Tablao, sodeluje z glasbeniki v različnih zasedbah in izvaja različna plesna izobraževanja. "Zagon mi, sploh zadnja leta, daje prav to timsko delo. Da se mogoče včasih vidim kot neko facilitatorko, ki ima neko vizijo, idejo, in potem pridejo zraven pravi ljudje, ki to podkrepijo, in vedno je tukaj neko sodelovanje. Moram potrkati, res imam srečo s tem, da se mi uspe povezati z ljudmi, s katerimi govorimo isti jezik, zato je lahko z njimi delati in soustvarjati."

Spomnim se premiere predstave, koprodukcije s Cankarjevim domom, Sin Sonte, v grlu pozabljena pesem, 24. 2. 2022, na prvi dan oz. na dan začetka vojne v Ukrajini. Še zdaj se spomnim tistega občutka, ko sem plesala to predstavo, in zadrgnjenih grl ljudi tam, neko čudno vzdušje je bilo. Da ne govorim o 7. oktobru ... take stvari so se dogajale v zadnjih letih, ki jih ne moreš izklopiti. Mislim, da se kot umetnik moraš odzivati na stvari, in meni je mar. Meni je v bistvu še preveč mar.

Ob tem poudarja, da je Slovenija specifičen prostor, majhen prostor, "ne samo za umetnike, ampak v bistvu za vse, tudi za tiste, ki organiziramo, omogočamo kulturne vsebine in je treba biti zelo fleksibilen znotraj tega prostora".

Kot opaža, je predvsem težko umestiti umetniško vsebino, ki presega žanrsko opredelitev. "Je lažje, če je v enem kalupu. Opažam tudi to, da je plesu v Sloveniji splošno težko, sploh to obdobje pandemije je terjalo svoj davek in se še vedno odplačuje in občinstva je manj. Spet po lastnih izkušnjah bi rekla, da je lažje občinstvo dobiti tam, kjer ve, da se bodo zabavali, neke resnejše vsebine pa so utrpele hud udarec."

Deseto sezono, od tega zadnjih pet let v Cankarjevem domu, bedi nad ciklom modernega flamenka Noches de Tablao, kjer se prepletata odlična glasba in ples, gostila je že številne izjemne mednarodno prepoznavne glasbenike. "Vidim, koliko lažje je ljudi pritegniti z glasbo kot na primer s plesom. Vsi dogodki so interdisciplinarni, vedno izhajajo v bistvu iz te žive povezanosti glasbe in plesa. Zgolj enkrat na leto si drznem dati v program dogodek, kjer je v ospredju gledališka koreografija."

Najprej v Mehiko, konec leta pa sklep Noches de Tablao

Čez nekaj dni se Urška Centa z zasedbo NOMAD v družbi Jošta Lampreta, Matije Krečiča in Nina Mureškića odpravlja na turnejo po osrednjih gledališčih v Mehiki, 27. decembra pa bo z Al cante x Urška Centa sledil veliki zaključek desete sezone cikla Noches de Tablao v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma.

Glasba po njenem mnenju vseeno pri ljudeh prodre učinkoviteje kot ples, saj je glasba v našem prostoru pogostejši vsakdanji pojav in ponuja neposreden čutni stik, ples pa zahteva interpretacijo telesa. Opaža, da je ples velikokrat nerazumljen oz. kompleksnejši in od občinstva zahteva določeno stopnjo kulturne in telesne pismenosti. "Velikokrat naletim na vprašanje, zakaj pa ni kaj več napisano v gledališkem listu. Ampak mislim, da je prav v tem moč plesa. Da pogosto ne potrebuje dodatne razlage. Predvsem omogoča toliko enega prostora, kjer lahko ti kot gledalec poiščeš, kakšne stvari pridejo do tebe, kar zahteva neki drug način gledanja. Kar mene zanima znotraj plesa, je eksperiment. Eksperiment pa ima pri nas, v našem kulturnem prostoru, absolutno manj ušes in manj oči." Kot pravi, še vedno opaža, da v slovenskem okolju v primerjavi s tujino kolegi iz sveta sodobnega plesa hodijo na predstave drug drugega, splošnega občinstva pa je na tovrstnih performansih manj.

Foto: MMC RTV SLO

V zadnjih letih se je podpisala pod koreografije različnih predstav, naravno pa jo je pot pripeljala tudi do petja. Prek študija sodobnega plesa se je srečala s prakso Irene Tomažin, ki je, kot pravi, zvezda repatica, ki ostaja v tem prostoru, med glasbo in plesom, kar je privedlo do njenega drugačnega razumevanja telesa, v ospredje je prišel tudi glas. "Se mi zdi, da je za mano obdobje iskanja lastnega glasu. Verjamem v življenjske sinhronicitete in neke simbolike, in če pogledam nazaj, so v bistvu vse od leta 2022 tudi naslovi mojih predstav ves čas nekako povezani s to afirmacijo lastnega glasu. Ampak prav glasu. Tako da zdaj so za mano tri, štiri intenzivna leta, v katerih sem počasi snemala album, gre za moj prvi vokalni album z Robertom Jukičem, skladateljem, kontrabasistom. Zame to ni bilo toliko glasbeno izkustvo, kot je bilo uprizoritveno."

Čez dober teden se bo odpravila na peto gostovanje v Mehiko, kjer je ob prvem gostovanju dobila izjemno potrditev svojega dela ravno takrat, ko je mislila, da jo čaka polom. "Hvaležna sem, da imam tam bookingagenta, s katerim sem imela lepe izkušnje, ki so mi pomagale na tej poti iskanja vrednosti lastnega dela. Da pojasnim, Slovenija je moj dom in je okolje, ki mi je ljubo, je pa tudi zelo težko, zelo težko je hoditi sam. V Mehiki pa nikoli ni takega občutka, tam je kritična množica ljudi seveda zelo drugačna, kot jo imamo pri nas, in gledališča so ves čas polna."

Foto: MMC RTV SLO

Z njenim prvim gostovanjem v Mehiki je povezana simpatična anekdota. "V Mehiki sem prvič v življenju imela koncert, na katerem sem nastopala z lastnimi besedili. In sem agentu kar malo zamerila, da nas je dal v tako veliko dvorano, imela je več kot tisoč sedežev. Razmišljala sem: "Nihče nas ne pozna, Sentido project smo, delamo neki žanrski crossover med flamenkom, džezom, popom in ljudje seveda ne bodo prišli, mi bomo imeli zasedenih 50 sedežev v parterju in vse ostalo bo prosto." Na koncu je bila dvorana nabito polna, ljudje so ostali še zunaj, prejeli smo stoječe ovacije, komunikacija z občinstvom je bila konstantna. Kar naenkrat vidiš, da obstaja prostor, v katerem se najdem, ki vibrira s tem, kar imaš za ponuditi. Tako da moje izkušnje nastopanja v Mehiki so vedno prav malo veličastne."

V MMC-kastu je spregovorila tudi o njeni izgorelosti, kako iskati ravnotežje med ustvarjanjem in počivanjem in njeni družbeni angažiranosti. "Trdno sem prepričana, da je treba govoriti. Tako neskončno na živce mi gre apatija, v kateri živimo, in tudi to apatijo povezujem z obdobjem pandemije, ko je bilo preprosto preveč in so ljudje začeli izklapljati znake alarma ter se jim ne da delovati na kolektivni stopnji. Meni je odpadlo to, ali grem ljudem na živce ali ne. Mislim, da je imeti glas zelo pomembno, in če imam možnost, da lahko nekaj povem in z nečim pripomorem, pa mogoče je to zrnce peska v peskovniku, bom to naredila."

In kje se vidi pri 80? "Zelo bi si želela še vedno plesati pri 80, če me doleti ta sreča, da bom še živa. Kje se vidim? Bi se zlagala, če bi rekla, da ne bi bilo vseeno lepo na odru, mogoče na stolu. Ples je eden mojih načinov, ko se lahko najbolj podelim, tudi z drugimi."

Oglas

内容来自 MMC RTV - Vse novice,版权归原作者所有。

阅读原文 ↗

把喜欢的内容,留在你的新标签页。

打开我的订阅