Koliko vlagati, kam vložiti in kaj storiti ob upadu trga? Odgovori na 5 najpogostejših vprašanj

Pri vlaganju ni enega recepta za vse. Dve osebi iste starosti imata lahko povsem različne prihodke, obveznosti, cilje in odnos do tveganja, zato tudi njuni naložbeni odločitvi ne bosta nujno enaki. Pri Savi Infond DZU, podporniku finančne šole za najstnike, zato poudarjajo, da je treba pred izbiro naložbe najprej razmisliti, zakaj posameznik vlaga, kdaj bo denar potreboval in koliko nihanja je pripravljen sprejeti.

Zbrali smo pet vprašanj, ki jih novi oziroma prihodnji vlagatelji strokovnjakom Save Infond najpogosteje postavljajo.

1. Kam vložiti denar pri 20, 40 ali 60 letih?

Starost je eden izmed najpomembnejših dejavnikov pri sestavi naložb, vendar sama po sebi o primernem naložbenem profilu ne pove dovolj. Dva 40-letnika imata lahko zelo različne finančne obveznosti in cilje: eden denimo varčuje za nakup nepremičnine čez pet let, drugi pa želi ustvarjati premoženje za čas po upokojitvi.

Namen sredstev je lahko nakup nepremičnine ali avtomobila, varčevanje za prihodnost otrok, dolgoročno plemenitenje premoženja ali zagotavljanje dodatnih sredstev za upokojitev. Šele ko je cilj dovolj jasno opredeljen, je mogoče presojati, kakšna sestava naložb mu ustreza.

Tomaž Arih, specialist za upravljanje investicijskih skladov v Savi Infond, pri tem poudarja tudi pomen časa. Daljši naložbeni horizont vlagatelju praviloma daje več časa za okrevanje po morebitnih tržnih upadih, vendar sam po sebi še ne pomeni, da je večja izpostavljenost tveganju primerna za vsakogar.

Pri mlajšem vlagatelju je pomemben še učinek obrestnoobrestnega računa. Če je obdobje vlaganja dolgo, se donosi skozi čas lahko ustvarjajo tudi na prej dosežene donose. Dejanski rezultat pa je odvisen od donosnosti naložb, stroškov, trajanja vlaganja in drugih dejavnikov.

»Največje tveganje je, da ne tvegamo. Največja napaka je, da ne začnemo,« pravi Arih.

Za prvi razmislek o tem, kakšne naložbe bi lahko ustrezale posameznikovemu profilu, je na voljo tudi Infondov spletni vprašalnik za oceno primernih skladov.

2. Koliko denarja je dovolj, da začnem?

Pogost razlog za odlašanje je prepričanje, da je za začetek vlaganja potrebna večja vsota. Pomembneje od tega, koliko denarja ima posameznik danes na računu, pa je, koliko ga lahko dolgoročno namenja naložbam, ne da bi pri tem ogrozil tekoče obveznosti in svojo finančno varnost.

Začeti je treba pri realnem pregledu mesečnih prihodkov, rednih izdatkov, dolgov in drugih finančnih obveznosti. Denar, ki ga bo posameznik morda potreboval čez nekaj mesecev ali leto, namreč ni enakovreden denarju, ki ga lahko nameni dolgoročnemu vlaganju.

Arih priporoča, da ima gospodinjstvo pred dolgoročnim vlaganjem oblikovano tudi finančno rezervo v višini približno treh do šestih mesecev stroškov. Takšna varnostna blazina je namenjena nepredvidenim popravilom, večjim nakupom ali obdobju manjših prihodkov, hkrati pa zmanjšuje nevarnost, da bi moral posameznik zaradi nenadnega izdatka dolgoročno naložbo prodati v neugodnem trenutku.

Če bo sredstva potreboval že čez leto ali dve, Arih med možnimi rešitvami omenja varčevalni račun ali kratkoročne obveznice. Če pa je cilj oddaljen 10, 20 ali več let, je nabor možnih naložb širši, z njim pa tudi možnosti za večji donos in večje nihanje vrednosti.

Pomembno je tudi, da je mesečni znesek vzdržen. Previsoko zastavljen načrt lahko že ob prvem večjem nepričakovanem izdatku razpade, medtem ko lahko manjši znesek, ki ga vlagatelj redno namenja naložbam skozi daljše obdobje, postopoma gradi finančno premoženje.

»Vlaganje ni rezervirano samo za velike zneske. Začneš lahko tudi s študentskim 'budžetom'. Največja prednost, ki jo imaš kot študent, je čas. Če vsak mesec vložiš 25 ali 50 evrov in vztrajaš 20 ali 30 let ter dodaš učinek obrestnoobrestnega računa, rezultat ni varčevanje, rezultat je rast,« poudarja Arih.

Pri določanju finančnega cilja in obdobja vlaganja si lahko posameznik pomaga tudi z orodjem Vaš osebni cilj.

3. Ali je smiselno vsak mesec vlagati enak znesek?

Ko se posameznik odloči za vlaganje, se hitro pojavi naslednja dilema: ali je zdaj pravi trenutek za nakup ali bi bilo bolje še nekoliko počakati?

Težava je v tem, da kratkoročnega gibanja trgov ni mogoče zanesljivo napovedati. Trgi lahko po obdobju rasti rastejo še naprej, upad pa se lahko konča precej prej, kot pričakujejo vlagatelji. Čakanje na idealen trenutek zato lahko pomeni predvsem to, da posameznik dolgo ostaja ob strani.

Ena od možnosti je redno vlaganje vnaprej določenega zneska.

Taka strategija ne odpravlja naložbenega tveganja in ne zagotavlja donosa, zmanjšuje pa pomen ene same odločitve o tem, kdaj je najboljši trenutek za vstop na trg.

Aleš Šoba, CFA, direktor sektorja upravljanja investicijskih skladov v Savi Infond, pri tem poudarja predvsem avtomatizacijo: »Najboljša naložbena strategija je avtomatizacija varčevanja. Najbolje, da en dan po prejemu prihodka določen znesek prek direktne bremenitve preusmerimo v naložbo. Tako se izognemo čakanju na idealen trenutek.«

Avtomatizacija ima tudi pomemben vedenjski učinek. Zmanjšuje število odločitev, ki jih mora vlagatelj sprejemati sproti, s tem pa tudi možnost, da bi zaradi strahu čakal na »boljši trenutek«, po obdobju močne rasti zaradi evforije nenadoma povečeval vplačila ali ob prvem večjem upadu povsem opustil načrt.

Pri dolgoročnem vlaganju je zato lahko doslednost pri izvajanju premišljenega načrta pomembnejša od poskusov napovedovanja naslednjega premika trga.

4. Kakšni so skriti stroški in pasti vlaganja?

Ko vlagatelji primerjajo različne naložbene možnosti, največ pozornosti pogosto namenijo upravljavski proviziji ali strošku posameznega nakupa. Toda en sam odstotek ali znesek v ceniku še ne pove, koliko bo posamezna rešitev vlagatelja dejansko stala skozi celotno obdobje vlaganja.

Pri primerjavi je smiselno preveriti celotno stroškovno strukturo. Vanjo sodijo vstopni in izstopni stroški, upravljavske in skrbniške provizije, transakcijski stroški, stroški trgovanja in menjave valut, razlika med nakupno in prodajno ceno ter morebitna nadomestila za vodenje računa.

Pri izbiri investicijske platforme je pomembno pogledati tudi širše: ali je ponudnik reguliran, kako so varovana sredstva vlagateljev, katere finančne instrumente ponuja, kako izvršuje naročila in kakšne so možnosti prenosa naložb.

Pomembne so tudi davčne posledice.

Krovni skladi pod določenimi pogoji omogočajo prehajanje med podskladi brez neposredne obdavčitve ob posameznem prehodu, pri čemer se davčna obveznost odloži do izplačila sredstev iz krovnega sklada. Prehodi med podskladi krovnega sklada so brezplačni, izstopnih stroškov pa najpogosteje ni.

Razlike se pokažejo tudi pri administraciji. Pri prodaji enot vzajemnih skladov lahko družba za upravljanje vlagatelju olajša davčne postopke s pripravo ustreznih podatkov oziroma popisnega lista, pri uporabi investicijske platforme pa mora vlagatelj praviloma sam poskrbeti za pridobivanje in obdelavo potrebnih podatkov ter izpolnitev davčne napovedi. Obseg pomoči je seveda odvisen od posameznega ponudnika.

Podobno velja za podporo. Nekaterim vlagateljem povsem ustreza digitalna izkušnja, drugim so pomembni osebni stik, pomoč pri dokumentaciji in možnost, da se ob vprašanju obrnejo na strokovnega sodelavca.

Ponudba, ki je po eni postavki videti najcenejša, zato ni nujno tudi najugodnejša za konkretnega vlagatelja. Pri primerjavi je treba upoštevati skupne stroške, davčne posledice, pogostost spreminjanja naložb, administrativne obveznosti in obseg podpore.

5. Kaj, če trg pade takoj, ko začnem vlagati?

Vlagatelj lahko več mesecev razmišlja o prvi naložbi, se končno odloči in nato že nekaj tednov pozneje opazuje, kako vrednost njegove naložbe upada. Prav takšni trenutki so pogosto prvi resni preizkus tega, kako dobro je bil naložbeni načrt zastavljen.

Preden posameznik karkoli spremeni, je smiselno ločiti med dvema stvarema: spremembo razmer na trgu in spremembo razlogov, zaradi katerih je bil načrt sploh oblikovan.

Sam upad vrednosti še ne pomeni, da so se spremenili dolgoročni cilj, naložbeni horizont ali finančni položaj vlagatelja. Če ti ostajajo enaki kot ob začetku vlaganja, je lahko večja nevarnost impulzivno spreminjanje načrta samo zaradi kratkoročnega dogajanja.

Dna trga in najboljšega trenutka za vrnitev ni mogoče zanesljivo določiti vnaprej. Vlagatelj lahko zato s predolgim čakanjem zamudi tudi del poznejšega okrevanja.

Tomaž Arih zato poudarja predvsem dolgoročno perspektivo in doslednost pri načrtu: »Čas na trgu premaga tempiranje trga.«

Druga pogosta napaka je nenehno prilagajanje portfelja kratkoročnim novicam in posameznim dnevom ali tednom gibanja trgov. Dolgoročni naložbeni načrt naj bi temeljil na ciljih, časovnem horizontu, razpršitvi in stopnji tveganja, ki jo posameznik lahko sprejme.

Zato pri vlaganju ni pomembno samo vprašanje, kam vložiti denar. Še prej je treba vedeti, zakaj vlagamo, čez koliko časa bomo sredstva potrebovali, koliko tveganja lahko sprejmemo ter kakšni stroški in davčne obveznosti so povezani z izbrano naložbo.

Najprej cilj, šele nato naložba

Vlaganje se torej ne začne z iskanjem »najboljše« naložbe ali ugibanjem, kdaj je pravi trenutek za vstop na trg. Pomembneje je najprej določiti cilj, časovni horizont in znesek, ki ga je mogoče redno namenjati naložbam, ne da bi pri tem ogrozili finančno rezervo ali tekoče obveznosti.

Temu je treba dodati še vprašanje tveganja, stroškov in davčnih posledic. Šele ko posameznik razume, koliko nihanja je pripravljen sprejeti in kako posamezna naložbena možnost deluje, lahko presoja, ali se ujema z njegovim načrtom.

内容来自 Finance.si,版权归原作者所有。

阅读原文 ↗

把喜欢的内容,留在你的新标签页。

打开我的订阅