Andrej Boštjančič: »Najboljši časi za telekomunikacije šele prihajajo«
Pred 30 leti je imela dostop do interneta le peščica podjetij. »Trg je bil takrat popolnoma drugačen,« pravi Andrej Boštjančič, direktor Softneta, ki letos obeležuje 30 let poslovanja. Sredi devetdesetih let je bilo v splet povezanih od deset do 20 odstotkov podjetij, pa še ta so ga pogosto uporabljala bolj za eksperiment. Hitrosti povezav je znašala skromnih 64 ali 128 kilobitov na sekundo. Celotna Slovenija je imela mednarodno povezljivost s tujino z manj kot 20 megabiti na sekundo. »Celoten svetovni splet bi takrat lahko spravili v imenik rumenih strani,« se spominja Boštjančič. Z današnje perspektive je bila to, kot pravi, digitalna kamena doba.
V treh desetletjih se je svet obrnil na glavo: internet je iz tehnološkega eksperimenta postal kritična infrastruktura, pametni telefoni in aplikacije so spremenili poslovanje, pandemija je pospešila digitalizacijo, zdaj pa nove zahteve prinaša umetna inteligenca (UI). Softnet je medtem zrasel v mednarodno podjetje z več kot 100 zaposlenimi v več kot 20 državah, ki zagotavlja povezljivost in kompleksne komunikacijske rešitve.
Toda večja odvisnost od omrežij prinaša tudi večjo ranljivost. Boštjančič opozarja, da se Evropa premalo zaveda svoje odvisnosti od ameriške digitalne infrastrukture, hkrati pa dvomi o dolgoročni vzdržnosti nekaterih današnjih naložb v UI. Kljub temu ostaja optimist in telekomunikacijam napoveduje boljše čase.
Kaj se je v treh desetletjih najbolj spremenilo v telekomunikacijah?
Razvoj je bil izjemno hiter. V poslovnem svetu se je velik preskok zagotovo zgodil z začetkom digitalnega bančništva. Tektonski premik na področju telekomunikacij pa se je začel s prihodom pametnih telefonov in razvojem aplikacij, od spletnega nakupovanja in naročanja hrane na dom do prevozov. Dodaten zagon je prinesla pandemija covida, zdaj pa vidimo velik vpliv umetne inteligence (UI). Vsi ti premiki so pozitivno vplivali tudi na nas. Uporabnost storitev se povečuje, s tem pa rastejo zahteve naročnikov in kompleksnost rešitev.
Kdaj ste ugotovili, da samo povezljivost ni več dovolj in da morate ponudbo razširiti?
Povezljivost je še vedno glavna nit, ki drži skupaj našo panogo. So pa seveda prišle spremljevalne storitve: najprej z razvojem storitev v oblaku, nato zaščita pred kibernetskimi napadi ter fiksna in pozneje mobilna telefonija. Dodatne storitve so v veliki meri narekovali naročniki in razvoj tehnologije. Osnova pa ostaja ista: povezljivost.
Kako se je v tem času spremenil vaš tipični poslovni uporabnik?
Pred 30 leti so imeli podjetja internet bolj za eksperiment, češ, to je nekaj novega in modernega, dajmo ga imeti. Podobno kot danes marsikdo gleda na UI. Če internet takrat kakšen dan ni deloval, ni bilo posebne panike. Spletnih strani je bilo malo in večinoma so bile statične. Danes je vse drugače. Telekomunikacije so postale ena najpomembnejših kritičnih infrastruktur. Tega naročniki na računih niti ne opazijo, saj so se storitve v zadnjih 30 letih močno pocenile.
Kdaj ste se začeli širiti na tuje trge in kaj je bilo glavno vodilo za takšno odločitev?
Odločitev za širitev je bila dokaj preprosta. Naši naročniki so namreč večinoma srednja in velika podjetja, teh pa je v Sloveniji le nekaj sto. Seveda ne morejo biti vsi naši naročniki. Če smo hoteli preživeti in rasti, smo morali v tujino. Širiti smo se začeli nekje v letih 2004 in 2005, najprej na Balkan.
Kako se je v 30 letih spremenila struktura vaših strank?
Imamo zelo širok nabor strank, tako po dejavnosti kot po velikosti. Zelo sem ponosen, da nam zaupajo tudi največja svetovna podjetja. Zanimivo pa je, da med dejavnostmi ni bistvenih razlik. Gre pa za naročnike, ki zahtevajo kompleksnejše rešitve. Potrebujejo nizko latenco, posebne trase oziroma povezave, ki se izognejo konfliktnim območjem. Nemalokrat pridejo k nam tudi zaradi težav pri prejšnjem ponudniku, ki bi jih bilo mogoče rešiti razmeroma preprosto, vendar jih ta mesece ni uspel odpraviti.
Kolikšen del poslovanja danes ustvarite s slovenskimi in kolikšen s tujimi podjetji?
V celotni skupini nam Slovenija predstavlja približno 20 do 30 odstotkov poslovanja. Večina prihodkov torej nastane na tujih trgih.
Kako se je v zadnjih letih spremenilo povpraševanje podjetij po povezljivosti, zmogljivosti in zanesljivosti omrežij?
Na eni strani je prišlo do velike konsolidacije trga, s tem pa se je po mojem mnenju izgubilo tudi precej specializiranega znanja. To je težava, ki jo opažamo tudi pri nekaterih velikih mednarodnih ponudnikih. Na drugi strani sta zahtevnost in kompleksnost potreb naročnikov bistveno večji. Danes je telekomunikacijska storitev za podjetje praktično bolj kritična od elektrike. Elektriko lahko nekaj časa zagotavljamo z baterijo ali agregatom, interneta pa ne moremo. Če telekomunikacijskih storitev ni, se danes praktično vsako podjetje ustavi. Večina ljudi se sploh ne zaveda, kako ranljiva je ta infrastruktura. Če bi se, bi verjetno precej slabše spali.
Kako je internet lahko fizično ranljiv, kažejo geopolitične napetosti, vojne in poškodbe podmorskih kablov. So se zaradi tega spremenile zahteve vaših strank in njihovo razumevanje tveganj, povezanih s povezljivostjo?
Da. Če prej skoraj nihče ni vprašal, po kateri poti oziroma po katerih kabelskih sistemih poteka povezava, je to danes precej pogosto vprašanje.
Med kontinenti imate vzpostavljenih več različnih tras. Koliko danes stane odpornost omrežja in ali so podjetja pripravljena plačati več za zagotovljeno rezervno pot?
Kot operater si moramo zagotoviti vsaj tri ali štiri različne poti, če želimo zanesljivo delovanje. Pri podjetjih je podobno. Vsako podjetje, ki bi zaradi izpada povezave utrpelo pomembno poslovno škodo, bi moralo razmišljati o rezervni povezavi. Kako jo nato učinkovito vključiti v omrežje, pa je že druga zgodba. Če govorimo o rezervni povezavi enake zmogljivosti, je lahko strošek približno še enkrat tolikšen, saj je druga povezava pogosto dražja od prve. Potem so tu še oprema in rešitve, ki omogočajo učinkovito uporabo obeh povezav. Smiselneje je imeti obe povezavi aktivni, kot pa eno samo pripravljeno za primer, če prva odpove.
Kako pri načrtovanju omrežja upoštevate tudi nepredvidljive dogodke, od naravnih katastrof do fizičnih poškodb infrastrukture?
Upoštevati je treba ne samo tehniko, ampak tudi geopolitične izzive, naravne katastrofe in še marsikaj. Pred nekaj tedni je na primer požar na mostu na Dunaju marsikomu povzročil veliko preglavic, ki so trajale en teden. Zato moramo včasih kakšno povezavo vzeti tudi »na zalogo«. Pri zaposlenih pa je pomembno, da znajo v takšnih situacijah hitro odreagirati in poiskati rešitev za nekaj, česar nismo predvideli.
V zadnjem času se veliko govori o digitalni suverenosti. Ker Softnet posluje na več celinah, je to za vas še posebej zanimivo.
Mislim, da Evropa nikakor ni digitalno suverena. Praktično vsi pomembni podatkovni centri v Evropi so v lasti dveh ameriških korporacij, Equinix in Digital Realty. Skoraj vsa stikalna in usmerjevalna hrbtenična oprema je od ameriškega proizvajalca Cisco Systems, velika večina oblačnih storitev pa gostuje pri Microsoftu in Amazonu. To pove vse. Evropa je naredila premalo, da bi bila pri teh strateških stvareh suverena in odporna proti geopolitičnim pretresom. Nekdo na drugi strani Atlantika lahko Evropo pahne v digitalno zimo, česar se slabo zavedamo. Poglejmo samo primer Starlinka v Ukrajini. Kar zadeva varnost podatkov, so telekomunikacijska omrežja javna omrežja. Če želimo zagotoviti zasebnost podatkov med prenosom, jih moramo šifrirati. To danes ni nič posebej kompleksnega.
Kako pomembna je danes kibernetska varnost v vaši ponudbi?
Danes že praktično vsako večje podjetje zahteva zaščito pred napadi DDoS. Mi sicer nismo strokovnjaki za kibernetsko varnost, zato naše naročnike povežemo s podjetji, ki so za to specializirana.
Ali pri že opažate konkretno povečanje povpraševanja, povezanega z UI?
Povpraševanja so, seveda. Moje vprašanje pa je predvsem, ali so poslovni modeli, ki trenutno stojijo za nekaterimi projekti UI, dolgoročno vzdržni. Potrebe po virih, kot so voda, elektrika in povezljivost, so namreč ogromne. Tudi strošek opreme je gromozanski. Po drugi strani so prihodki številnih teh projektov za zdaj še razmeroma majhni. Ponudniki v poslovnih knjigah obračunavajo šestletno amortizacijo, kar se mi zdi precej optimistično. Zato mislim, da bo v naslednjih letih prišlo do precejšnjega prečiščevanja. Tisti, ki bodo preživeli, bodo tehnologijo razvili do res uporabne ravni, tako da bo čez deset let UI nekaj povsem vsakdanjega.
Kako težko je danes najti ljudi, ki razumejo tako telekomunikacije kot sodobno IT-infrastrukturo?
To je v bistvu svetovni problem. Ampak če ste vztrajni, se jih najde. Demografija dela svoje, potrebe pa rastejo. Spreminja se tudi trg dela. Pred leti je bilo skoraj nemogoče dobiti programerja, danes to ni težava. Ljudi lahko tudi prekvalificiramo oziroma usmerimo na področja, kjer jih potrebujemo.
Kateri trgi so za Softnet danes najbolj zanimivi in kje vidite največji potencial za rast? Bo težišče prihodnje širitve še naprej v jugovzhodni Evropi in Aziji ali se odpirajo priložnosti tudi na drugih trgih, na primer v Afriki?
V Afriki smo že prisotni in tam se bo zagotovo veliko dogajalo. Digitalizacija, demografija in velika količina naravnih virov so dejavniki, ki bodo vplivali na razvoj. Seveda so tam tudi težave, kot so velika razdrobljenost držav, varnost in še marsikaj. Ampak da, med trgi, na katerih vidimo potencial, sta zagotovo jugovzhodna Azija in Afrika.
Boste rast iskali predvsem organsko ali tudi s prevzemi?
Oboje. Širiti se nameravamo na nove trge in graditi še več optičnega omrežja. Hkrati se zanimamo za nakupe podjetij, ki bi nam prinesla sinergije in omogočila hitrejšo širitev.
Če pogledate deset let naprej, kako bo po vašem mnenju videti Softnet?
Vedno govorim, da najboljši časi za telekomunikacije šele prihajajo. Dober primer je elektrika. Včasih je bil posel z elektriko zelo dolgočasen. Kilovatna ura je stala dva, tri ali štiri cente, poraba je bila stabilna in zaradi energetske učinkovitosti morda celo padala. Potem pa so prišli električni avtomobil in bitcoin, ki porabijo ogromno elektrike, zdaj še umetna inteligenca. Naenkrat se vsi ukvarjajo z elektriko in cena je bistveno pomembnejša. Telekomunikacije so se v teh 30 letih razvrednotile, cene so do pred kratkim samo padale. Zdaj tega prostora ni več in cene počasi rastejo. Prišlo bo tudi do nadaljnje konsolidacije trga. Na nekaterih drugih trgih se to že intenzivno dogaja. Pri nas so telekomunikacijske storitve vsaj 50 odstotkov cenejše kot v zahodni Evropi, stroški pa so precej primerljivi.
Softnet je po 30 letih še vedno v domači lasti. Je to tudi dolgoročna strategija ali razmišljate o strateškem partnerju, vlagatelju oziroma morebitni prodaji podjetja?
Bomo kar ostali v domači lasti. Pomembno se mi zdi, da odločanje ostane v Sloveniji in da tukaj ostanejo tudi rezultati dela in razvoja. Če podjetje prodamo tujcu, bo ta nanj seveda gledal kot na naložbo. Nekaj bo investiral, potem pa bo normalno želel del dobička prenesti v svojo matično družbo. To je povsem legitimna poslovna logika, vendar si tega za Softnet ne želim.
内容来自 Finance.si,版权归原作者所有。
阅读原文 ↗