Skakalec Jelar o sestri z okvaro možganov - kar dela zanjo, ganilo vsa srca

Naš smučarski skakalec pozornost javnosti že nekaj časa ne vzbuja samo na skakalnicah, ampak tudi na glasbenih odrih. Doslej je izdal že nekaj uspešnic, s svojo pesmijo sodeloval na koncertu Jana Plestenjaka v Stožicah, pokazal pa tudi veliko mero empatije do oseb, ki se od običajnih ljudi nekoliko razlikujejo. Za zdaj skakalno in glasbeno kariero še naprej namerava peljati vzporedno drugo ob drugi.

Športne gene je Žiga podedoval po mami, sicer po poklicu učiteljici, ki je v mladih letih trenirala rokomet, morda še bolj pa po njenem bratu in njegovem stricu, nekdanjem odličnem skakalcu in tudi glavnemu trenerju reprezentance Matjažu Zupanu. Slednji se sicer v njegove skoke nikoli ni hotel vtikati. "Dal mi je ogromno življenjskih nasvetov, predvsem, kako se soočiti z določenimi situacijami, v tehniko mojih skokov pa se ni nikoli vpletal. Do nje sem prišel kar sam," je stricu vseeno hvaležen za izkazano pomoč. Oče, ki je po poklicu strojni inženir, se s športom ni nikoli ukvarjal.

Na prvi trening že pred petim letom

Kot pravi danes 29-letni Žiga, je stal na smučeh, še preden je dobro shodil. "Zime so bile takrat še bolj snežene in moji prvi začetki so bili še na tekaških smučeh Alpina, majhnih, otroških in že povsem 'zmahanih', s katerimi sem tacal okoli hiše. Najprej sem se privadil, da sem na njih sploh stal, potem pa sem to drsnost in stik s snegom zelo hitro osvojil. Kmalu sem se nato že postavil na alpske smuči, pri čemer se je mami z mano kar veliko ukvarjala in me tudi naučila prvih zavojev. Ker smo doma iz vasi Besnica, sem na hribu nad hišo zelo hitro začel delati kupe in skakati čez njih. To so bili skakalni začetki, potem pa je prijateljev oče poklical mojega očeta ter mu povedal, da bo sina vpisal v klub za smučarske skoke. Oče mu je rekel, da potem lahko tudi mene. Čez teden dni sem bil že na prvem treningu, čeprav še nisem bil star niti pet let. Takrat je bila to še igra," se spominja svojih skakalnih začetkov.

S sestro kljub drugačnosti zelo povezana

Žiga ima sedem let starejšo sestro Saro, ki pa je pri porodu dobila poškodbo možganov zaradi pomanjkanja kisika. "Sara je po sposobnostih na ravni dve ali tri leta starega otroka. Sicer normalno hodi in govori, z njo pa sva že od nekdaj zelo povezana. Skozi ves moj življenjski proces mi je dala veliko. Zaradi nje sem se tudi vključil v razne njihove tabore ter s harmoniko nastopal na njihovih otvoritvenih slikarskih razstavah. Tudi prek nje in njih sem si pridobil neko širino. Starša nanjo nikoli nista gledala v smislu, da je to nek ubogi otrok, ampak sta iz nje vedno želela potegniti maksimum. To sem se naučil tudi sam. Sestra zdaj obiskuje varstveno-delovni center, kjer je od osmih do dveh ali treh, popoldne, ko je doma, pa jo skušamo vključiti v kakšno prilagojeno telovadbo. Drugače zelo rada potuje in staršema hitro začne 'skakati po živcih', kam naj bi spet odšli," brez zadržkov govori o njej.

Sogovornik, ki si gradi tudi glasbeno kariero, se je ob tem angažiral pri dobrodelnem koncertu na gradu Khislstein za ljudi s podobnimi težavami, kot jih ima Sara, ki je privabil več kot 800 poslušalcev: "Takšen koncert je pri nas kar težko narediti. Večkrat sem se ukvarjal z mislijo, kako bi to nekako pričaral njej in njenim sodelavcem s še drugih enot. Odločil sem se torej, da zanje organiziram koncert in njim in njihovim spremljevalcem podarim 150 kart. Za to mi niti za trenutek ni bilo žal, saj toliko hvaležnosti, kot jih vidiš pri njih, ne vidiš nikjer druge. Še danes me vsakič, ko pridem po Saro, sprašujejo, kdaj bo spet naslednji koncert in kdaj nova pesem. Všeč mi je bilo, da so se takrat lahko pomešali med 'normalno' množico in rad bi še naprej delal na tem, da ne bi bili toliko spregledani. V nekem trenutku ti lahko dajo veliko več, kot se sploh lahko zavedamo."

Zaradi harmonike tarča zbadljivk

Žigova ljubezen do glasbe se je sicer začela že osnovni šoli, ko je po televiziji gledal Slavka Avsenika in Gašparje. "Včasih ni bilo veliko prenosov teh koncertov, moj dedek pa je takšno glasbo pogosto gledal in poslušal na avstrijski televiziji prek satelita. Harmonika me je takrat kar navdušila, kot igračo pa sem že imel trobento in plastično harmoniko, ki sem jo zelo hitro strgal. Starši in stari starši so hitro videli mojo ljubezen do glasbe in že pri petih letih sem za božič dobil majhno diatonično harmoniko, katero sem se hodil učiti k Janezu Fabjanu iz naše vasi. Z njegovim pristopom sem se nad glasbo res zelo navdušil. V tistih letih je bila harmonika med mojimi vrstniki zelo nepopularna in so me zaradi nje tudi pogosto zbadali. Po drugi strani je bilo to všeč učiteljicam, staršem in sorodnikom, tako da sem pogosto moral igrati na raznih praznovanjih. Takrat mi je bilo to že počasi odveč, vseeno pa še danes z veseljem potegnem meh," se mu zdi prav, da so ga starši vzgojili v smislu, da je na vseh področjih potrebno vztrajati.

Žiga na koncertih sicer predvsem poje, včasih pa kaj zaigra tudi na kitaro: "Svojo prvo kitaro sem si v bistvu kupil kar sam. Igral jo je tudi oče, a to je bila klasična velika kitara, do katere zaradi debelega vratu s prsti niti nisem mogel priti naokoli. S pomočjo tistih, ki so to že obvladali, sem na njej postal samouk, takrat pa sem začel pisati tudi prve pesmi. S tem je zrasla moja ljubezen do kantavtorstva, kasneje pa sem si privoščil tudi električni klavir."

Ideje za besedila iz vsakdanjega življenja

Ideje za besedila njegovih pesmi dobi predvsem iz vsakodnevnega življenja. Kot pravi, se nam ob dobrem opazovanju v njem lahko zelo veliko dogaja: "Po naravi sem človek, ki se hitreje 'sekira' za nekoga drugega kot pa zase. Največ idej prihaja prav od tam. Vsi imamo vzpone in padce ter sto in eno življenjsko zgodbo, ki se nam je zgodila. Opazil sem, da za to imam smisel, kar so mi povedali tudi drugi. Večkrat me kdo vpraša, od kje najdem ideje ter doda, da so teksti res zanimivi. Te pohvale mi dajo 'brco v rit', da nekaj delam prav. Zadal sem si, da vse tekste pišem sam, saj samo tako lahko izrazim samega sebe," med skakalno sezono seveda nima časa za glasbo, kar se mu pozna predvsem pri vokalu: "Glas je potrebno trenirati enako kot mišice. Tudi zato izvajam le svoje pesmi, saj četudi morda nisem vrhunski vokalist, je sporočilo mojih pesmi tisto, ki bi ga rad dal ljudem."

Idejo za pesem mu kdaj da tudi kdo od njegovih skakalnih kolegov: "Včasih kdo od fantov reče kakšno takšno besedo ali besedno zvezo, po kateri dobim navdih za refren. Idejo kdaj dobim tudi po kakšni debati na terenu."

Že trikrat se je zgodilo, da je Žiga novo pesem posnel in izdal ravno pred božičnimi prazniki, za katere pravi, da jih obožuje: "Božič je obdobje, podobno tistemu, ko se začne poletje. Ljudje se mi takrat zdijo bolj sproščeni, odprti in nasmejani. Po drugi strani je november zaradi vremena in krajšega dneva bolj zamorjen, kar zelo vpliva na ljudi. Ker sem bolj zimski človek in obožujem božič, je večja verjetnost, da bo takrat kaj prišlo ven."

Janu najprej rekel ne

Nekdanji zmagovalec svetovnega pokala v seštevku poletov ima za sabo že kar nekaj koncertov, kot gost je nastopil tudi na koncertu Jana Plestenjaka v polnih Stožicah. "Do njegovega povabila nisem imel še niti enega pevskega nastopa v živo. Nisem imel pojma, kako te stvari delujejo, zato sem mu najprej rekel ne, saj se mi je zdelo, da temu nisem dorasel. Potem sta me Jan in njegov basist Anže Langus Petrovič prepričala, da če zmorem skakati v Planici, lahko tudi to. Najprej smo se dobili na vaji, kjer je šlo vse brez težav, a me je vseeno skrbelo. Uro pred koncertom sem si v trgovini kupil slušalke, za katere so mi potem razložili, da niso prave, ampak da potrebujem in-ear kot enoto. Potem si nisem znal namestiti, kaj bom imel v slušalkah, torej koliko basa, kitare in podobno. Nazadnje je moja pesem, ki sem jo odpel, izpadla tako fenomenalno, da tega v življenju ne bom pozabil. Na koncertu je bilo deset ali dvanajst tisoč ljudi in to je res fenomenalen občutek, primerljiv s Planico. Očitno sem kar narejen za takšne večje stvari. Ko sem stopil na oder, sem pozabil na vse in odpel celo bolje kot pred tem na tonski vaji."

S kitaro tudi na tekme

Na tekme, kamor ni potrebno z letalom, si Besničan, ki zdaj živi v Žejah pri Naklem, včasih s seboj vzame tudi kitaro. V zadnjem času sicer manj kot prej: "Težava je v logistiki, saj imamo skakalci s sabo vse več opreme, poleg tega pa je tudi na prizoriščih za to vse manj časa. Vedno pa sem jo vzel na svetovno prvenstvo, kjer smo 12 dni v enem kosu in je ob dnevih, ko ni tekem ali treningov, kar veliko prostega časa. Posebej v krajih, kjer se ničesar ne dogaja, je dobro, da se lahko zamotim s kitaro."

Glasbeno nadarjen je v reprezentanci tudi Timi Zajc, s katerim pa že dolgo nista združila moči: "Na kakšni zabavi je on po navadi vzel v roke bariton in jaz harmoniko. Je pa teh situacij bolj malo, posebej, odkar nisva več v isti ekipi in se bolj poredko videvava. Verjetno bo po karieri za te stvari več časa. Vidi se tudi, da nismo več stari dvajset let in ima vsak svoje projekte in odgovornosti. So pa to prijetni trenutki, ki nas odrežejo od enih in istih skakalnih debat."

Politika ljudi razdružuje

Čeprav je za Anžetom Laniškom že drugi najstarejši med slovenskimi skakalci, se Žiga tudi med mlajšimi zelo dobro počuti: "Vedno je lepo imeti mlade okoli sebe, ki v tebi vzbudijo otroka. Ko si starejši, ti določene stvari pridejo bolj do srca in postaneš bolj odgovoren. Mlajši te potem lahko kar malce pomladijo. Res pa je, da smo se mi že na pripravah več družili tudi izven treningov, zdaj pa je predvsem tehnologija opravila svoje. Morda bomo mi počasi postali že dinozavri (smeh)."

Za Žigo je vsak človek po svoje unikat. Ko gleda druženje ljudi na koncertih in športnih prireditvah, obžaluje, ker se včasih ti sprejo zaradi povsem banalnih stvari. "Zlasti politika ljudi razdružuje, kar je resnično škoda. Sicer mi ni vseeno, kaj se dogaja v državi ali občini, bi se pa v to težko vključeval. Nisem opredeljen na nobeno stran, pomembno mi je le, da lahko delaš nekaj dobrega in za dobro ljudi, zato je škoda, da na takšne stvari pozabljamo. Jasno je, da ima vsak na stvari malce drugačen pogled. Tudi, ko delamo analizo skokov, ti bosta dva trenerja zadevo lahko prikazala na povsem drugačen način, čeprav imata oba enak cilj. Tudi v glasbi ti bo nekdo nekaj povedal direktno, drugi pa bolj po ovinkih. Cilj pa je vedno isti – narediti najboljši možen produkt v danem trenutku ter iz sebe izvleči maksimum," si ob tem najbolj želi, da bi se spet bolj uveljavila neka skupnost, v kateri smo eno.

Družina želja ob pravem času

Naš sogovornik je že nekaj časa na svojem, živi v hiši, a trenutno še samski. "Vedno sem si želel iti na svoje in si sam nekaj zgraditi. Skozi vsa ta leta sem vse nagrade v skokih in glasbi usmerjal v to. Pri tem mi je bila v pomoč tudi moja primarna družina. Tudi glede tega sem v življenju obrnil neko lepo poglavje. Kar zadeva družino, sem si jo želel imeti še zelo mlad, saj imam zelo rad otroke. Ko bo prišel čas in bo na drugi strani prava oseba, s katero bova eden drugega dopolnjevala, bo definitivno čas tudi za družino. Skupaj z njo si želim ustvarjati neko lepo življenjsko zgodbo, glede česar imam lep vzor pri svojih starših. Nočem pa se v teh stvareh zaletavati, saj je s partnerstvom tako, da lahko danes je, jutri pa ga ni več."

Po koncu kariere odprte vse opcije

Kaj točno bo Žiga počel po koncu kariere, v tem trenutku še ne ve. Najprej bi rad zaključil študij iz menedžmenta v športu, kjer mu manjka le še diploma, za naprej pa si pušča še vsa vrata odprta. Kljub temu, da mu v skokih v zadnjih treh sezonah ni šlo vse po načrtih in je trenutno le v reprezentanci B, še vedno verjame, da se tudi v njih še lahko vrne na nekdanje pozicije. "Zaenkrat so v ospredju še vedno skoki, v katerih uživam. Blizu vrnitve v A ekipo sem bil že lani, ko me je zaustavila poškodba tetive v zadnji loži, ki sem jo čutil še maja letos, ko smo spet začeli trenirati. Verjamem, da tudi glede največjih tekem še nisem rekel zadnje. Kolikor mi ob tem ostane časa, je tu zraven še glasba," priznava, da obstaja opcija, da bi kdaj pozneje šel v glasbene vode tudi po profesionalni plati.

Ob tem ga zanima še ogromno stvari, kot denimo marketing, delo z mladimi … "V življenju ni samo ena stvar, ki je pomembna. Če dam za primer nekoga, ki ga pri petih ali šestih letih vržejo v skoke in ga hočejo vzgojiti za šampiona. Pri 19 ali 20 letih se mu stvari ne izidejo in z njimi zaključi, nima končane niti srednje šole in na koncu nima ničesar. Otroku je potrebno dati neko širino skozi različne stvari," se mu zdi pomembno, da bi tu nekje tudi po karieri našel svojo tržno nišo.

内容来自 Ekipa,版权归原作者所有。

阅读原文 ↗

把喜欢的内容,留在你的新标签页。

打开我的订阅