Jure Karas: Če želiš imeti v komercialnem gledališču uspešnico, pričakuješ vsaj 50.000 gledalcev

297 Jure Karas o improvizaciji, komediji in Ježkovi nagradi
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google

Podkast Številke se v 13. sezoni ukvarja z zmago in porazom. Tokrat gostimo glasbenika, scenarista in pisca Jureta Karasa, ki je v torek prejel Ježkovo nagrado. Vabljeni k poslušanju in branju kratkega povzetka pogovora, v katerem se je razgovoril o navdihu, improvizaciji, komediji, Ladu Bizovičarju, Igorju Bračiču in še marsičem.

Oglas

Vabljeni k postavljanju vprašanj, branju in poslušanju ...

Ste glasbenik, scenarist in vsestranski avtor. Kaj bi radi še slišali ob svojem imenu, a običajno ne?
Malo ste bili skopi ob tem opisu, nekaj presežnikov je zmanjkalo (smeh). Ne, ne, to je verjetno čisto v redu. Trenutno se najbolj vidim kot pisec, če lahko uporabim splošni izraz za nekoga, ki piše za gledališče, televizijo in vse medije vmes, kot sta splet in radio. Kar pa se tiče glasbenika, v tem trenutku je to bolj konjiček, kar je še vedno dobro, ni pa rečeno, da to ne bo kdaj spet postalo večji del mojega življenja.

S tem ste pokrili kar velik ustvarjalni del s prejšnjim gostom Nejcem Gazvodo. Vas je kdaj zamikalo, da bi tudi sami napisali kakšno knjigo?
Dobro, zdaj čutim predpostavko, da je Nejc pisec z velikim P-jem, ker je tudi romanopisec, in da je to neka boljša oziroma resnejša oblika pisca (smeh). Kar se tiče romanov oziroma daljših literarnih zvrsti, me to za zdaj še ni prijelo. Verjetno je to tudi povezano z mojo obsesijo, da trenutno rad ustvarjam stvari, ki dosežejo večja občinstva. Dobro, določeni romani in knjige imajo tudi lahko veliko občinstvo, ampak zdi se mi, da je ta pot težja. Drugače je na gledališkem ali televizijskem področju, tam vseeno vem, kako se hitro pride do tega občinstva, in to se lahko zgodi razmeroma hitro.

Mar to pomeni, da si s številkami pomagate pri oceni lastnega dela? Se pravi, da na to vpliva tudi (ali predvsem) prodaja vstopnic, gledanost oziroma poslušanost?
Da, gotovo pomagajo. Ne vem, ali je to ravno zdravo. Vedno ko se pogovarjamo o umetnosti, pridemo do nekih idej, da ustvarjalca ne bi smelo zanimati, koliko ljudi bo videlo njegovo delo ali pa kako se bodo odzvali, da je najpomembnejše ustvarjanje iz čistega umetniškega vzgiba. Vem, da obstajajo ustvarjalci, ki delujejo na tak način, meni pa je fin odziv. Mislim, da se vseeno v večini del ukvarjam z družbo, o njej govorim, zato se mi zdi smiselno, da neki relevanten del družbe potem tudi pride do teh del in ima mnenje, lahko jim je všeč ali pa ne. Delam v družbenem kontekstu, zato mi je to pomembno. Tukaj ne gre samo za prodajo vstopnic, ampak predvsem za to, koliko ljudi je videlo, kar sem naredil. Moram priznati, da se mi včasih zdi prav škoda, ker se zgodijo neki projekti, ki so po mojem mnenju družbeno zanimivi, pa ne pridejo do dovolj širokega občinstva. Včasih se naredi kakšna res dobra predstava in se odigra samo petkrat. Videlo jo je torej približno tisoč ljudi, ti pa si se s tem recimo ukvarjal tri ali štiri mesece.

Foto: MMC RTV SLO

Ali to dojemate kot osebni poraz?
Ne. Verjamem, da ni toliko pomembno število prodanih vstopnic, ampak dejstvo, da je to pomembno za družbo. Do katere mere je to osebni poraz? Gotovo v neki meri doživljaš to kot poraz, ko si pa malo starejši, spoznaš, da ni vse odvisno le od tebe, ampak je zadaj sistem. Eno je torej, kaj si ti naredil, drugo pa, na kakšen način se bo to distribuiralo naprej. Drugače je, če nekaj narediš za lokalno televizijo, javno televizijo ali pa za komercialno televizijo. To so trije kanali in od teh je odvisno, koliko ljudi bo videlo mojo serijo, na gledanost ne bo vplivala samo kakovost. Če bo dobra, se bo začelo o njej govoriti in jo bo potem videlo še več ljudi.

Ljudje, ki delajo na področju knjige, pravijo, da tam največ za knjigo naredi beseda, ki gre 'od ust do ust'. Kaj pa je glavni generator gledanosti v vašem ustvarjanju?
Osebno priporočilo absolutno še vedno deluje najbolje. Ko ti nekdo nekaj priporoči, je potem večja možnost, da boš to šel potem pogledat, poslušat ali pa kupit knjigo. To priporočilo je iskreno. Živimo v času, kjer si ves čas bombardiran z nekimi oglasi, kot je 'vsi smo najboljši in najbolj smešni'. Kot uporabnik kulturnega sektorja se moraš odločati, kaj je zares najboljše. Je pa najbrž tudi res, da knjižni trg deluje na precej majhnih številkah, a seveda obstajajo ekstremi. Pristop od ust do ust je relevanten marketinški moment. Če v komercialnem gledališču želiš imeti uspešnico, pričakuješ številko od petdeset tisoč gledalcev naprej. Se pravi, da moraš najti še neke druge vzvode, da boš ljudem povedal, da je to dobro.

V torek ste prejeli Ježkovo nagrado. Kako ste sprejeli to novico?
Seveda sem bil navdušen, kot bi bil najbrž vsak. No, gotovo obstajajo tudi ljudje, ki res ne marajo, da jim kdo reče, da delajo dobro. Sam nisem eden teh in kar uživam ob pohvalah.

Ježkov vnuk Juš je improvizator, vi ste na polje ustvarjanja stopili prav prek improvizacije.
Da, točno to je bila moja vstopna točka. Z gledališko improvizacijo sem se srečal že v srednji šoli, to je bil trenutek, ko spoznaš, da si med svojimi ljudmi in da bi to rad počel še naprej. Potem sem sčasoma našel drugo ljubezen, ki je še večja − to je pisanje. Najprej sem pri improvizaciji začutil, da bi to rad počel ves čas, v naslednjem koraku pa sem ugotovil, da bi neskončno časa rad posvetil pisanju.

Koliko je pri improvizaciji 'čiste' improvizacije in koliko zatekanja k varnim vnaprej pripravljenim rešitvam?
Ko se dovolj časa ukvarjaš z improvizacijo, dobiš neke vzorce, ki ti pridejo prav v trenutkih, ko ne najdeš boljše rešitve, takrat pač uporabiš to. Whose Line Is It Anyway? je najbrž edina mainstream oddaja, kjer je bila v ospredju gledališka improvizacija. Uporabila je točno ta princip, improvizacija je bila bolj v imenu, to so bili zverzirani, improvizatorji bližnjic. Dobili so predlog, potem pa so šli na neke svoje varne, vnaprej pripravljene stvari, kar deluje čisto legitimno. Zase težko rečem, ali bi bil pri svojih letih še dober improvizator. Verjetno bi se že malo naveličal stvari.

Kako pa vam je improvizacija pomagala pri zasebnem življenju?
Ves čas, absolutno. Na nekem izpitu mi je profesor rekel, da nisem čisto nič povedal, ampak sem pa toliko časa zanimivo govoril, da mi je vseeno dal pozitivno oceno.

V četrtek bo premiero doživela najnovejša predstava, ki jo je režiral, naslov ima Jaz sem najboljši fotr na svetu. Foto: Špas teater

Komedija deluje na načelu, da najprej vzpostaviš neko identifikacijsko temo, potem pa narediš preobrat z nenavadnim zaključkom. Videti ste tip človeka, ki se na to res izrazito pripravi, kajne?
No, pa bova počasi le prišla do kvote komplimentov (smeh). Da, zelo sem sistematski, zelo sem delaven. Količina priprave je seveda odvisna od tipa komedije, nekateri ljudje so popolnoma naravni in kar streljajo iz sebe stvari, ki so genialno smešne, in to brez neke blazne priprave. Sam mogoče potrebujem malo več priprave, ker hkrati delam različne projekte. Ta hip sem ravno pred premiero predstave o fotrih, sam nisem oče, zato lahko le gledam druge očete, kakšni so. Poleg neke splošne raziskave (kaj se sploh dogaja in kako ljudje to doživljajo) sem se veliko pogovarjal z dejanskimi 'fotri', ki jih imamo v ekipi. Veliko več sem se zanašal na njihove izkušnje kot pa pri kakšnem drugem projektu. Podobno je bilo pri oddaji V petek zvečer, kjer je bilo veliko narodnozabavne glasbe, o kateri nisem vedel ničesar, pa sem se potem naučil, zraven sem imel Blaža Švaba, ki je vedel vse o tej glasbi.

Pogosto sodelujete z Ladom Bizovičarjem, nekoč je o vas rekel: 'Jure je eden tistih ljudi, ki jim nekaj povem v upanju, da bodo rekli: 'Genialno.' Potem pa začne črtati. In pisati. Nikogar ni, ki bi mi večkrat povedal, kako nekaj ni dobro, kot Jure. Potem se lahko pet minut delam užaljenega in grem popravljat.' To je v resnici kompliment, ker znate ločiti osebno in posel.
Tudi sam to razumem kot kompliment, ampak kot rečeno, rad razumem stvari kot kompliment, tako da ni nujno, da je bilo tako mišljeno (smeh). Z Ladom sva že pred časom našla način sodelovanja, ki mi je zelo prijeten, in mislim, da je tudi njemu. Bistvo je, da se ne pretvarjava oziroma izgubljava časa z nekimi vljudnostmi, ampak si neposredno poveva tisto, kar misliva. Načeloma poskušam delati čim več v okoljih, kjer obstaja tak način sodelovanja.

Podobno najbrž sodelujete tudi z Igorjem Bračičem v skupini Slon in Sadež. Zadnja plošča je izšla leta 2010. Kaj najbolj pogrešate iz zgodnjih faz ustvarjanja?
Dobro, ko je bila glasba najino glavno polje ustvarjanja, sva bila res še mlada. Ne vem, koliko pogrešam glasbo, ampak takrat smo bili mulci, nismo imeli nekih hudih načrtov v življenju, nismo imeli niti zadolžitev. Hodili smo okrog in igrali, kar občasno še zmeraj počnemo. Ljubo in smešno mi je, ko danes premišljujem o tem obdobju. Zdaj smo skupina, ki se je postarala, postali smo fotri, ki hodimo okrog, igramo in se delamo, da smo neki rokenrol, v resnici pa smo vsi malo utrujeni. Organizatorji so zdaj skoraj pol mlajši od nas in nam skoraj dajo roko, kdaj gremo na oder, ker smo že stari gospodje (smeh). Zanimiva je ta dinamika. S tem obdobjem povezujem občutek popolne svobode.

Sodelovali ste pri več roastih (žarih). Nekateri to razumejo kot kritiko, v resnici pa gre za komplimente.
Zagotovo, tako je bilo mišljeno že na samem začetku. Pri nas je bil ta žanr malo manj in smo na začetku serije Na žaru težko prepričali prve goste o sodelovanju. Prva asociacija je bila namreč negativna. Kaj bom sedel tam na odru, drugi pa bodo govorili grde stvari o meni. Najprej je bilo treba ljudem razložiti, da je to pač format. Izziv pri dobrem roastu je najti mejo, kje izrečemo tisto, česar po navadi ta človek ne sliši, česar mogoče nihče ne reče ob njem naglas, a si vsi to mislijo. In seveda najti trenutke, ko so njegovi gosti lahko iskreni. Se pravi, načeloma imamo na žaru ljudi, ki so nekaj ali pa zelo veliko dosegli v svoji sferi. Zelo redko se zgodi, da so to ljudje, ki jim je nekaj uspelo naključno.

Kdo vas je pri teh oddajah najbolj presenetil? Morda v meri, da je pripravil tudi svoj material ali kaj drugega.
Teh oddaj je bilo že toliko, nekatere segajo že precej v preteklost, zato bi bila hitra ocena najbrž malo nepravična. Z vsakim posebej imaš vaje, se pravi, da ne slišijo besedila drugih gostov, sam pa imam pregled nad vsem, kaj se bo dogajalo, vsi drugi pač ne, tako da so tudi odzivi pristni. Nepravično je izpostaviti eno ime, ampak zdaj bom iz glave butnil Ano Klašnja, ki takrat še ni bila tako televizijsko prisotna oziroma ni imela toliko kilometrine. Spomnim se, da me je pozitivno presenetila, kako se je lotila dobesedno treninga svojega besedila.

Nejc Gazvoda vas v rubriki Štafeta takole nagovarja: "Prosim, razkrijte poslušalcem naslov vaše diplomske naloge. Glede na to, katerega leta je bila ustvarjena in s čim se ukvarja, bo najbrž to poslušalce zelo zanimalo."
Ne vem, ali je Nejc dobro ocenil, da bo to poslušalce zelo zanimalo, ampak dajmo poskusiti. Diplomsko nalogo sem napisal leta 2016, začel sem jo sicer pisati že veliko prej, njen naslov pa je bil Računalniško generirana poezija. Takrat se je začel veliki UI-premik, računalnik je ravno premagal najboljšega igralca v goju, ravno takrat pa so se začele tudi debate o nevroloških mrežah. Delal sem na področju verzologije (ki se dotika primerjalne književnosti) in logike (filozofija). Eden od mojih mentorjev, Boris A. Novak, je skoraj znorel, ko sem mu predlagal to temo, češ da stroj seveda nikoli ne more nadomestiti genija, človeka, avtorja. Danes UI piše veliko boljšo poezijo, kot jo je leta 2016, glavno vprašanje pa je, zakaj bi jo pisal, zakaj bi jo nekdo bral in ali je dovolj dobra. Po mojih izkušnjah te stvari niso dovolj dobre. Če se spet vrneva h konkurenčnemu trgu − enkrat ko imajo vsi možnost pisati z UI-jem, bo to prineslo novo raven ničle. To je nova ničla. Vprašanje pa je, kaj vse bomo naredili od te ničle, ko imamo na voljo vsi ta orodja. Po čem se bo še razlikoval?

Eden od večjih grehov v komediji je kraja šal, ampak kakor vas razumem, se vi pri tem preveč ne vznemirjate, če vam nekdo ukrade šalo.
Dobro, seveda bi me zmotilo, če bi v kakšni drugi predstavi videl svoj celotni skeč, ampak bi pa bilo malo smešno, če bi debatiral okrog avtorstva za vsako šalo, ki sem jo napisal deset in več let nazaj. Včasih pozabim na lastne šale. Včasih veliko časa porabim za to, da iščem ozadje, ker se mi zdi, da sem to že enkrat slišal, a ne vem, ali od koga drugega ali pa je bila moja. Hkrati se moraš ves čas zavedati, da se je najbrž vsake šale spomnil že nekdo prej. Treba je imeti zdravo distanco.

Krk, Malinska

Gazvoda še omenja, da ste ga presenetili z novo pesmijo skupine Slon in Sadež, ki govori o pomembni temi za Slovence, se pravi Hrvaški. Se obeta nova plošča?
Nič ne bom obljubljal, ker sva z Igorjem zelo resna in polno zaposlena človeka. Oba imava rada glasbo, ampak zdaj so najini glavni poklici v pisanju. V glasbi zdaj delamo zelo počasi, pesem Krk, Malinska je bila tudi za nas impulz, da smo se malo zbudili. Dober je občutek, da si naredil nekaj novega, tako da se bomo potrudili.

Vabljeni k poslušanju celotne epizode, kjer je govor še o naslednjih temah:
− Zakaj so jutra najbolj hektičen del dneva.
− Kmalu bo izdal otroško slikanico.
− Odnos do številk: razmišljal je tudi o študiju matematike.
− Kaj skriva številka 297.
− Vlaganje v oglaševanje.
− Prednosti/slabosti, da v Sloveniji ni velike konkurence.
− Tečaj improvizacije kot teambuilding.
− Primerjava med improvizacijo in stand up komedijo.
− Komplimenti.
− Kako pogosto so povabljeni gostje zavrnili sodelovanju pri roastu.
− Ali obstaja slovenski humor.
− Srečanje s Tadejem Pogačarjem.

− #PohvalaNaDan

Oglas

内容来自 MMC RTV - Zabava,版权归原作者所有。

阅读原文 ↗

把喜欢的内容,留在你的新标签页。

打开我的订阅