Kosara Mitić, režiserka filma 17: "Spolno nasilje je v očeh mladih čisto običajen del življenja"

Film je navdahnil resnični dogodek, za katerega je Kosara Mitić leta 2016 izvedela iz makedonskih medijev - da je dekle na izletu med čakanjem na meji samo rodilo na stranišču, dojenčka odvrglo v koš in s preostalimi nadaljevalo pot, kot da se ne bi nič zgodilo. Foto: BoBo/Žiga Živulović ml.
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google

Na sinočnji sklepni slovesnosti festivala Liffe je glavno nagrado vodomec za najboljši film prejela severnomakedonska režiserka Kosara Mitić. Njen dolgometražni prvenec, 17, je po resničnih dogodkih navdahnjena brutalna zgodba o kulturi nasilja med mladimi.

Oglas

Ko je Kosara Mitić v časopisih prebrala tragično zgodbo o dojenčku, rojenem in zapuščenem na javnem stranišču, je ni pritegnil šokantni in škandalozni vidik tega dogodka. Bolj jo je zanimal razmislek o družbi, v kateri je normalizacija vseh oblik nasilja, še posebej spolnega nasilja, nekaj običajnega in celo pričakovanega. Predmet njene pozornosti so mladi, ki jim družba vceplja sram in strah pred tem, da bi prekinili tišino.

Žirija, v kateri so bili vodja festivala Crossing Europe v Linzu Sabine Gebetsroither, hrvaški režiser Zvonimir Jurić ter srbsko-slovenska scenaristka in dramatičarka Ana Lasić, je v obrazložitvi zapisala, da bolečina in osamljenost, ki ju prinaša rojstvo v ta svet, ter odraščanje brez vodenja opredeljujejo generacijo mladih, večinoma prepuščenih samim sebi. Njihova samotna pot, zaznamovana z gnevom in obupanim klicem na pomoč, nosi simbolično breme razpadajoče družbe.

Film je prejel tudi nagrado mednarodne žirije svetovnega združenja filmskih kritikov in novinarjev Fipresci.

Zmagovalni film Liffa, 17 v režiji Kosare Mitić, lahko v ponedeljek, 23. 11. ob 19.00, ujamete na projekciji v kosovelovi dvorani Cankarjevega doma.

Od najstnikov se pričakuje precejšnja zrelost, a obenem jim svet ne daje pogojev, da bi se obnašali zrelo.

V filmu spremljamo vase zaprto 17-letnico Saro (Eva Kostić), ki ni imela dovolj dobrega izgovora, da bi se izognila šolskemu izletu s svojim razredom. Sarina namrgodena tišina je v ostrem kontrastu z razpuščenim veseljačenjem njenih vrstnikov; bučni avtobus, ki mu poveljujeta dve popolnoma resignirani učiteljici, je kot sod smodnika, ki ga lahko vsak hip raznese. Grožnja nasilja je ves čas v zraku, prepojenem z alkoholnimi hlapi. Nad hotel v Bitoli, kjer bodo prenočili, se razred spusti kot zavojujoča vojska; tukaj ne bi zalegel noben poskus discipliniranja, ki ga tako ali tako ni.

"Ne le zgodba o odraščanju, je eksplozivna, katarzična odiseja, ki ostane v spominu še dolgo po odjavni špici," je v utemeljitev nagrade med drugim zapisala žirija za vodomca. "Čustveni vtis je globok, igra pa preprosto briljantna – vsak trenutek se zdi neizogiben, gledalca že na samem začetku potegne v vrtinec dogodkov. Surovo, pretresljivo in prevzemajoče filmsko popotovanje." imZa Foto: BSF/Naum Doksevski

Ker se je njena prošnja za lastno sobo nekje izgubila, je Sara prisiljena večer deliti s svojo naivno prijateljico, pridno punco Lino (Martina Danilovska) in nekdanjo prijateljico Nino (Eva Stojčevska), ki ima trenutno oči samo za priljubljenega Filipa (Dame Joveski). Nihče ne ve, da je bil ravno Filip eden od dveh fantov, ki sta Saro pred približno devetimi meseci na neki zabavi posilila. Verjetno te besede tako ali tako nihče ne bi uporabil: maksima, da "samo ja pomeni ja", te skupine še ni dosegla. Resnica pride na dan samo v komaj zadrževanem besu, ki ga sara občuti ob vsakem pogledu mejno sociopatskega Filipa.

Skrivnost, ki jo Sara skriva pod razvlečenimi puloverji in širokimi hlačami, nam film razkrije šele nekje na sredini. Ko je Sara svojo skrivnost prisiljena deliti z Lino, postane ženska solidarnost droben žarek svetlobe v grozljivi situaciji. Kako dolgo pa lahko Sara še vzdržuje pretvezo normalnosti pred svetom? Na meji z Grčijo, ki najbrž že sama po sebi simbolizira prehod, se bo morala soočiti s porodnimi popadki in posledično z osrednjo dilemo svojega življenja: bo resnico pokopala ali se z njo soočila?

Kosara Mitić (1987) je leta 2013 diplomirala na Fakulteti za dramske umetnosti v Skopju na oddelku za filmsko in televizijsko režijo. Foto: BoBo/Žiga Živulović ml.

Film je bil že predvajan v Severni Makedoniji, kjer je bil odziv občinstva zelo čustven. Kot pravi režiserka, domačemu občinstvu, ki dobro pozna domačo situacijo, ne moreš lagati. Želi si, da bi film videlo čim več srednješolcev in da bi morda vplival na spremembo miselnosti glede nezaželene nosečnosti mladih deklet, ki je v Severni Makedoniji še vedno močno stigmatizirana.

Več o nastajanju filma in njegovih tematskih poudarkih je režiserka povedala v intervjuju za MMC.

Še preden film razkrije nosečnost glavne junakinje, spremljamo šolski izlet dijakov v Grčijo. Za marsikoga bo vzdušje na tej poti šokantno: popivanje in veseljačenje nima nobenih omejitev, učitelji in drugi odrasli ne predstavljajo avtoritete, v zraku je grožnja nasilja. To je veliko več kot običajno najstniško razgrajanje. Kako smo pristali tukaj?

Kako smo pristali tukaj, ja, to je vprašanje. Vse, kar je na koncu prišlo v film, je nastalo, ko sem začela delati z igralci, ko sem imela avdicije, ko sem torej prišla v stik z mladimi. Z njimi sem se začela pogovarjati o njihovih življenjih: kako živijo, kako jim gre v šoli, o prvih spolnih izkušnjah, o travmah, … Takrat sem dojela, da je to, kar vidimo v filmu, še premil opis situacije. Slišala sem neverjetne zgodbe o odnosu do učiteljev, o pretepih, o odnosih s starši. Pri vseh, tako pri fantih kot pri puncah, je bil prvi spolni odnos povezan s spolnim nasiljem. Še celo nekateri fantje so bili pri prvem spolnem odnosu malodane posiljeni. Vse to je pri njih kolektivno normalizirano: take situacije se jim zdijo popolnoma "v redu«, o njih se nikoli ne pogovarjajo. Vse to se mi je zdelo zelo zanimivo. Kako je družba pristala na tej točki, je kompleksno vprašanje, ampak mislim, da veliko težav izvira iz družine. Vsi mladi, s katerimi sem govorila, se zelo malo pogovarjajo s svojimi starši – starši o njih sploh ničesar ne vejo.

Zdi se, da je nepisano prvo pravilo srednješolcev v filmu ravno to: ne glede na to, kaj se bo zgodilo, se ne bodo nikoli obrnili na odrasle. Sara ima na videz celo precej urejeno družinsko življenje in starše, ki bi ji lahko pomagali.

Nočem se ukvarjati s prijetnimi temami, ljudi bi rada spravila ven iz njihovega območja udobja, rada bi, da moji filmi gledalca soočijo s samim sabo.

Navzven je vse videti normalno, a ni normalno. Odnosi so popolnoma površinski. Starši komaj čakajo, da jo lahko pošljejo na ekskurzijo, da bo šole s tem konec, oni pa bodo imeli medtem čas za ukvarjanje z lastnimi problemi; učiteljica komaj čaka, da na programu izleta odkljuka tisti obisk muzeja in se potem lahko sprosti. Odrasli so preprosto površni. Nočejo se poglobiti v problem, češ, otroci so super, samo zafrkavajo se, nobenih težav ni.

Kakšne so vaše osebne smernice za prikazovanje spolnega nasilja pred kamero? Neiskreno bi se bilo izogniti temu prikazu, obenem pa si nihče seveda ne želi voajerizma. Kako najti pravo mero?

Predvsem smo se z igralci zelo veliko pripravljali, ničesar se nismo lotili kar tako, na slepo. Konec koncev so to še vedno otroci, starši so jim morali dati dovoljenje za sodelovanje. Njihova zaščita je bila prioriteta. Ampak ko sem se z njimi pogovarjala o spolnem nasilju, so se ves čas gibali nekje na meji stališča, da to v resnici sploh ni posilstvo. V njihovih očeh taki dogodki niso posilstvo, niso pa niti "običajen seks". Tako kot nasilje in pretepi se jim zdijo pač del življenja. V naši zgodbi se naslednji dan nihče ne pogovarja o posilstvu Line, ki se je zgodilo na tleh sredi sobe, v kateri so ostali igrali videoigre. Oni tega ne doživljajo kot posilstvo: »V bistvu si je to želela.« To je pri vsem skupaj najbolj tragično.

Kar se tiče samega snemanja, pa smo seveda delali zelo pazljivo. Šlo mi je za to, da pokažem čustvena stanja, v katerih se gibljejo najstniki, ne pa, da ustvarjam spektakel golote.

Večino časa je v prvem planu Sarin obraz. Kot je pojasnila režiserka, je s takšnim načinom kadriranja želela doseči predvsem, da gledalec začuti njen notranji svet, v katerem se je počutila ujeto. Poseben izziv je bila tudi montaža, s katero se je trudila ujeti pravi ritem kadrov, v katerih se izmenjujejo bližnji posnetki obrazov tako Sare kot tudi drugih mladostnikov, in skupinskih prizorov. Foto: Sarajevski filmski festival

Kako ste našli mlade igralce? Se je kdo ustrašil projekta, ko je izvedel za njegovo temo?

Ne, nič takega se ni zgodilo. Imeli smo avdicije, ki so trajale kar dolgo, ker sem hotela videti tako dijake kot tudi študente z akademije ter mlade iz raznih igralskih šol. Vsi so bili zelo odprti za pogovor in sodelovanje, nikogar ni prestrašila tema. V resnici sem bila še najbolj prestrašena jaz, ker sem ves čas spraševala, če bo to ali ono v redu, če jim ne bo pretežko, … Gledali so me, kot da se mi je zmešalo: V čem naj bi bila težava? Če so se meni ene stvari zdele mejne, se njim niso, ker to živijo vsak dan.

Kosara mitić (na sredini) z igralkama Evo Kostić in Martino Danilovsko na letošnjem Berlinalu, kjer je film doživel svetovno premiero. Foto: Berlinale/Naum Doksevski

Zelo strah me je bilo, kako bom našla punco za glavno vlogo – ona mora na svojih plečih nositi cel film. To ni majhna naloga, še posebej za nekoga, ki je mlad in brez igralskih izkušenj. Morda je zato dobro, da sem Evo prepoznala »na drugi pogled« in ne na prvi. Po prvem krogu avdicij sem imela neke druge favoritke, ona je prišla šele pozneje, direktorica kastinga me je prepričala, naj jo spustim v drugi krog. Na drugi avdiciji sem videla, o čem je govorila: Eva ima določeno energijo, že ko stopi v prostor – preprosto intuitivno obrneš pozornost k njej. Za igralca je pomembno tudi, da je zelo odprt, da nima nobenih blokad in da lahko zaupa režiserju. Samo zato, ker sva lahko vzpostavili vzajemno zaupanje, je film sploh nastal.

Film na samem začetku navaja, da je bil posnet po resnični zgodbi. Kadar v časopisih preberemo vest o ženski, ki »je vrgla novorojenca v smeti«, praviloma občutimo grozo in nerazumevanje, zakaj bi lahko kdo kaj takega naredil. Se s filmom 17 borite proti vnaprejšnji stigmatizaciji žensk v položaju, v kakršnem se je znašla Sara?

Odrasli so preprosto površni. Nočejo se poglobiti v problem, češ, otroci so super, samo zafrkavajo se, nobenih težav ni.

Najbolj šokantno zame ni bilo to, da je punca otroška pustila na javnem stranišču, ampak to, da ni absolutno nihče vedel, da je osem ali devet mesecev noseča. Pa to ni bilo dekle iz neke odročne vasi, živela je v Skopju in se družila s celim kupom ljudi, hodila v klube, imela običajno družino. Popolnoma nedoumljivo se mi je zdelo, dokler se nisem začela v okviru priprav na film pogovarjati z mladimi in spoznala več deklet, ki so imele podobno izkušnjo – nosečnost, za katero ni nihče vedel. Govorila sem z dekletom, ki je splav pri šestnajstih naredila sama, na podlagi ljudskih metod in brez kakršne koli pomoči. Sploh se ne zavedajo, da lahko pri tem umrejo, njihovi možgani ne razmišljajo v to smer. Od najstnikov se pričakuje precejšnja zrelost, a obenem jim svet ne daje pogojev, da bi se obnašali zrelo.

Govorila sem celo z ginekologi, ki so imeli podobne izkušnje. V ordinacijo pride mama s hčerko, ki že dalj časa nima menstruacije. Ko punca nima več druge izbire in se mora sleči, odviti vse šale in majice, ki jih ima okrog telesa, se šele izkaže resnica. Dekle, o katerem so poročali časopisi, je sicer res odvrglo otroka (kdo ve, kakšen načrt je imela), a vse, kar se je zgodilo pred tem, še zdaleč ni osamljen primer.

Foto: Cankarjev dom/Darja Štravs Tisu

Kaj se dogaja v človeški psihi, ko dekle odmisli dejstvo, da se bo nosečnost končala s porodom, ki se ga preprosto ne bo dalo ignorirati? Je v Sarinem primeru to povezano s travmo tega, kako je sploh zanosila?

Zanimala me je povezanost med ženskami, ki se ustvari na podlagi skupne travme. Solidarnost je edina svetla točka v vsej grozi, ki jo gledamo: ženska je pripravljena podpreti žensko, ne glede na to, kako daleč je treba iti.

Seveda, pri Sari je nosečnost posledica travme, posledica spolnega nasilja. Gnev in sram, ki ju nosi v sebi, sta zelo močni čustvi – ljudje ne razumejo, da se lahko zaradi tega človek potegne vase in ne spregovori. Samo nekdo, je preživel kaj podobnega, lahko razume, kako težko je lahko spregovoriti. Naš film se ukvarja s posledicami te tišine. Kaj se zgodi, ko v nekem trenutku ni druge izbire, kot da tišino prekineš?

Pripovedujte mi o Sarinem prijateljstvu z Lino. Ko prijateljica izve za skrivno nosečnost, priseže lojalnost Sari in njeno skrivnost varuje celo, ko se začenja porod in je Sara očitno v nevarnosti.

Zanimala me je povezanost med ženskami, ki se ustvari na podlagi skupne travme. Solidarnost je edina svetla točka v vsej grozi, ki jo gledamo: ženska je pripravljena podpreti žensko, ne glede na to, kako daleč je treba iti. Za Lino je najpomembnejše to, da ji je Sara na nek način rešila življenje, ko jo je odvlekla z zabave, na kateri je izgubila nedolžnost. Za Saro bi šla do konca sveta, zanjo je pomembno samo to, da bo s Saro vse v redu. Zato je tudi ona tista, ki po porodu reče »dobro, zdaj je konec, pojdiva, življenje gre naprej«. Lina še ni prišla do točke, ko bi lahko prekinila tišino. Njena drža je, da bo treba muko preprosto prestati in iti naprej.

Kako ste pristopili k upodobitvi fantov? Že mogoče, do so žrtve patriarhalnega nasilja morda vsi, a izvršujejo ga predvsem moški.

Dobila sem več komentarjev na temo, kakšni zlikovci so moški v mojem filmu. Seveda pa obstajajo razlogi, zakaj otroci postanejo nasilni. Ker pozornosti ne dobijo tam, kjer bi jo morali dobivati, nasilje postane način, kako se dokazujejo, da prevzamejo nadzor v svoje roke. V formativnih letih je občutek nadzora nad lastnim življenjem nekaj najpomembnejšega. Vse se začne in konča pri družini. Sama fantov ne vidim kot negativce, prej kot ranljive posameznike.

Regionalno premiero je film doživel na sarevskem festivalu. Foto: Sarajevski filmski festival

Kamera ves čas ostaja zelo tesno ob Sarinem obrazu. To je zelo uveljavljen prijem za vzpostavljanje intimnosti, kadar hočemo gledalcu približati protagonistovo subjektivno izkušnjo. Za vas je priročen tudi, ker lahko »skrivate« spodnji del Sarinega telesa in njeno nosečnost, dokler ne pride do velikega razkritja. Je bil film namerno zasnovan kot nelagodna, neprijetna gledalska izkušnja, ki v nas zbuja podobno paniko in strah, kot ju čuti Sara?

Na ta način smo snemali, ker sem hotela gledalca postaviti v Sarine čevlje, hotela sem, da občuti njeno tesnobo in klavstrofobijo – nikamor ne more pobegniti, na nikogar se ne more obrniti. Ponavljam, nisem hotela posneti škandaloznega film o najstnici, ki rodi na javnem stranišču na mejnem prehodu. Hotela sem poustvariti občutek tišine, občutek, da si zaprt kot v konzervi. S tem v mislih smo iskali snemalne lokacije, s tem v mislih smo razvijali vse vidike filma, tudi fotografijo.

17 me je spomnil na film Nikoli redko včasih vedno režiserke Elize Hitman, v katerem se mora najstnica sama soočiti s preprekami na poti do splava. Ste imeli pri svojem observacijskem slogu pred očmi kake vzornike?

Foto: BoBo/Žiga Živulović ml.

Nisem se želela naslanjati na noben že obstoječ film, čeprav zdaj berem, da so me primerjali tako z braatoma Dardenne kot z Gasparom Noéjem in Darrenom Arronofskim. Gotovo je v meni ostalo kaj, kar sem videla v preteklosti, a v času nastajanja 17 sem zavestno odmaknila vse od sebe in tudi nisem gledala tujih filmov. Filmski slog sem poskušala zgraditi iz sebe, na podlagi tega, kako sama doživljam zgodbo. Prvi film mora biti osebni izraz, ne pa kopija nečesa, kar že obstaja.

Kako ste se lotili ključnega prizora poroda na javnem stranišču?

Na začetku projekta sem imela pred očmi samo prizor poroda, vse ostalo je prišlo pozneje. Fasciniralo me je, kako je lahko punca nekaj tako težkega opravila sama, da je lahko v umazanem in tesnem stranišču iztrgala del sebe. Osem let po resničnem dogodku smo prizor posneli na točno tistem stranišču na mejnem prehodu, kjer je rodilo dekle, ki je bilo navdih za film – pa tega nisem v naprej niti vedela. Ljudje, ki delajo na meji, so čisto mimogrede rekli: Seveda se spominjamo tega primera, tamle se je zgodilo.

Stremela sem k čim večjemu realizmu. Z igralko smo prizor vadili, a ne prevečkrat. Odpeljali smo jo tudi v porodnišnico, da je lahko videla, kako je porod videti v normalnih okoliščinah. Ko smo snemali, sem jo postavila pred kamero in jo pustila pri miru, Tako so nastali kadri, dolgi tudi po 15 minut, ekipa je bila skoraj prestrašena, vse skupaj je bila zelo močna izkušnja.

Vsi igralci v filmu so naturščiki, avtorica jih je izbrala na avdicijah. Nekateri so se sicer že preizkusili kot igralci, a nihče ni imel izkušenj pri filmu. Na avdicijah je z njimi najprej opravila intervjuje, ki so ji veliko razkrili o tem, kako danes živijo najstniki. Veliko tega, kar so ji povedali, je vključila v film. Foto: BSF/Naum Doksevski

Film se ne zaključi tako temačno kot se je resnična tragedija. Gledalec v resnici ne ve, kakšno usodo je doživel otrok, a vsaj Sara je dosegla preboj iz svoje tišine, kar zgodbi daje optimistično sklepno noto.

Točno tako. Sara je doživela svoj lok preobrazbe. Ni me zanimalo, ali je otroka dobila nazaj in kaj se je z njim potem zgodilo. Otrok je popolnoma nepomemben, Sara je tista, ki je nekaj dosegla in ki je sprejela odločitev, da ne bo več molčala. Otresla je tega, kar jo je težilo. V resničnem življenju je novorojenec umrl, dekletu pa so sodili zaradi detomora, a v resnici se s tem nisem ukvarjala. Nisem poskušala posneti dokumentarca.

Tudi za mlado Evo Kostić (na fotografiji z Berlinala) je bila glavna vloga v filmu 17 torej prva filmska izkušnja. Foto: Berlinale/Naum Doksevski

Je pri filmu, ki je izrazito severnomakedonska zgodba, kar se tiče dogajalnega prostora in likov, težko vključiti države, ki sodelujejo pri koprodukciji? 17 je nastal v sodelovanju Severne Makedonije, Srbije in Slovenije.

Ne, ni bilo težko. Fantastično smo sodelovali s slovenskima producentoma Lijo Pogačnik in Vladom Bulajićem. Na snemanju so bili slovenski tonski mojstri, v poprodukciji pa je za zvok skrbel Julij Zornik. Mislim, da so vsi opravili sijajno delo, ker je zvok za ta film po mojem enako pomemben kot slika. Ne morem se spomniti niti ene same težave, ki bi bila povezana s tem, da je film koprodukcija, nihče ni pritiskal name v zvezi s scenarijem in načinom dela. Koprodukcija zame pomeni samo bogastvo različnih izkušenj, na katere se lahko oprem.

17 bo makedonski kandidat za nominacijo za mednarodnega oskarja v letu 2027. Načrtujete pot v ZDA ali kako drugo obliko kampanje, da bi pritegnili pozornost Akademije?

Na žalost ne, ker Severna Makedonija nima nobene uradne kampanje za oskarje ali sredstev zanjo. Ne bomo mogli potovati v Los Angeles, ampak za sam film to ničesar ne spremeni. Ne zdi se mi tako zelo pomembno, ali na koncu prideš v ožji izbor ali ne, pomembna je sama promocija. Če si država promocije ne more privoščiti, potem je čisto vseeno, ali kanditatura je ali je ni. Smo bili pa pravkar nominirani za Evropsko filmsko nagrado v kategoriji »Evropskega odkritja«, bomo videli, kaj bo s tem.

Menda se ukvarjate že s svojim naslednjim filmom, za katerega pišete scenarij z Ognjenom Sviličićem, tematiziral bo nasilje in jezo. To se zdita zelo naravni posledici travme, ki je v središču vašega prvenca.

Z Ognjenom sva šele zares začela delati, tako da je še prezgodaj. Upam, da bom lahko v naslednjem letu, ko se stvari malo umirijo, napisala tudi scenarij; zame je pomembno, da ne čutim nobenega pritiska in da lahko delam v miru, v svojem tempu. V Severni Makedoniji film povprečno nastaja vsaj kakih pet let. Nočem se ukvarjati s prijetnimi temami, ljudi bi rada spravila ven iz njihovega območja udobja, rada bi, da moji filmi gledalca soočijo s samim sabo.

17 by Kosara Mitić

Oglas

内容来自 MMC RTV - Vse novice,版权归原作者所有。

阅读原文 ↗

用 HomepageTab 新标签页关注 RSS,打开浏览器就能看到更新。

安装 HomepageTab