Mednarodni dan glasbenikov in nova cerkvena pesmarica

Na ljubljanskem stolnem koru se je pisala glasbena zgodovina, saj so tu kot regens chori delovali tudi znameniti skladatelji Gregor Rihar, Anton Foerster in Stanko Premrl. Foto: Andrej Doblehar
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google

Cerkvena pesem ima v slovenski zgodovini glasbeni, verski in narodnoprebudni pomen.

Oglas

Dolenjski poznobaročni slikar Anton Postl je upodobil sveto Cecilijo na živopisen ljudski način, kar je imelo pri podeželskem prebivalstvu tistega časa gotovo velik učinek. Foto: Arhiv Župnije Ribnica

Sveta Cecilija je rimska mučenka iz časa preganjanja kristjanov v 3. stoletju, njen grob pa so odkrili ob grobu papežev v Kalistovih katakombah v Rimu, kar ji daje poseben status med svetniki. Zavetnica glasbe in glasbenikov je od 15. stoletja dalje, po njej so poimenovali tudi bratovščino, ki je povezovala glasbenike v Rimu. Svetnico so upodobili številni znameniti likovni umetniki (Mojster sv. Cecilije, Rafael, Maderno), glasbene himne v njeno čast pa so napisali znameniti skladatelji (Purcell, Händel, Britten). Na likovnih upodobitvah sv. Cecilijo prepoznamo po glasbenih atributih, lahko jo spremljajo tudi muzicirajoči angeli, najpogosteje pa igra orgle. Tako jo je v drugi polovici 18. stoletja upodobil tudi poznobaročni dolenjski slikar Anton Postl – na sliki iz podružnične cerkve v Jurjevici pri Ribnici vidimo plemiško napravljeno lepo damo v razkošnem oblačilu in z dragocenim nakitom, ki se je samozavestno zazrla v gledalca in bo začela igranje na pozitiv, celo note na pultu so jasno berljive. Slika je del opreme pevskega kora v cerkvi v Jurjevici, v slovenskih cerkvah pa srečamo še več njenih upodobitev. Zlasti na Štajerskem se je ohranilo nekaj takšnih orgelskih omar, ki imajo poslikana krila s standardnim parom: sv. Cecilija, ki igra na orgle, in kralj David, ki igra na harfo. Takšne so tudi dragocene orgle v nekdanji samostanski, danes župnijski cerkvi v Studenicah.

Dogodki ob prazniku in nova cerkvena pesmarica

22. november zlasti v mednarodnem prostoru zaznamujejo z različnimi dogodki in tudi pri nas se v tem času navadno zvrsti nekaj prireditev. Po slovenskih cerkvah se zberejo pevci in zapojejo v čast svoji zavetnici, udejstvovanje v cerkvenih pevskih zborih pa je poseben fenomen, saj v teh sestavih redno in množično pojejo ljudje različnih starosti in glasbenega znanja ter s tem ohranjajo zgodovinsko kontinuiteto cerkvene pesmi na Slovenskem. Nocoj bo tudi koncert Zbora Slovenske filharmonije, ki bo v sklopu Pretežno vokalnega cikla v matični hiši pod vodstvom nemškega dirigenta Steffena Schreyerja izvedel sakralni spored z deli skladateljev Mendelssohna, Poulenca, Wolfa in Brittna. Prihodnjo soboto, 28. 11., pa Slovensko Cecilijino društvo organizira tradicionalni Dan slovenskih cerkvenih glasbenikov, tokrat na Ptuju. Stanovsko združenje slovenskih cerkvenih glasbenikov, ki je bilo ponovno ustanovljeno pred desetimi leti, je na svoji spletni strani zapisalo, da "si tudi od oživitve svojega delovanja prizadeva združiti, povezati, informirati in izobraževati vse, ki se v širšem slovenskem prostoru posvečajo cerkveni glasbi".

Ob današnjem godu sv. Cecilije in dnevu glasbenikov lahko na Radiu Slovenija poslušate in si na Televiziji Slovenija ogledate program posvečen sakralni glasbi in pevskim zborom. V televizijski oddaji Obzorja duha bodo predstavili novo cerkveno pesmarico Slavimo Gospoda in jo sklenili z glasbenima gostoma. V redni nedeljski oddaji Musica sacra o slovenski in tuji sakralni glasbi bodo vsebinsko povezali god sv. Cecilije in praznik Kristusa Kralja, ki letos sovpadata na isti dan. Zvečer pa boste lahko v neposrednem radijskem prenosu prisluhnili koncertu Zbora Slovenske filharmonije, ki bo v Pretežno vokalnem ciklu pod vodstvom Steffena Schreyerja izvedel sakralna dela tujih skladateljev.

TVSLO 1, oddaja Obzorja duha: nedelja, 22. 11., ob 11.20
Radio ARS, oddaja Musica sacra: nedelja, 22. 11., ob 9.30
Radio ARS, neposredni prenos Pretežno vokalnega cikla 2 iz Slovenske filharmonije: nedelja, 22. 11., ob 19.30

Mohorjeva družba Celje je izdala novo slovensko cerkveno pesmarica, ki se postavlja v dragoceni zgodovinski niz tovrstnih pesmaric od protestantizma pa vse do naše dobe. Foto: Mohorjeva družba Celje

Pred dnevi pa je Mohorjeva družba Celje izdala in predstavila novo slovensko cerkveno pesmarico z naslovom Slavimo Gospoda. Izšla je v dveh verzijah – pesmarica večjega formata v dveh delih je namenjena organistom in zborovskim pevcem ter prinaša štiriglasni zborovski stavek, pesmarica manjšega formata z enoglasno notacijo pa je namenjena ljudskemu petju. Cerkvene pesmarice imajo na Slovenskem dolgo zgodovino in poseben pomen, zadnja je izšla leta 1988, prav tako pri Mohorjevi družbi. Ob izidu nove pesmarice smo k pogovoru povabili njenega urednika dr. Matjaža Barba, rednega profesorja na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani in zborovodja v frančiškanski cerkvi na Tromostovju v Ljubljani, ter Gregorja Klančiča, vodjo ljubljanskega stolnega kora in vodjo Orglarske šole v Ljubljani. Spregovorila sta o nastajanju in pomenu nove izdaje, slovenskih cerkvenih skladateljih, delovanju cerkvenih pevskih zborov med teorijo in prakso, pevskem koru ljubljanske stolnice, kjer se je pisala slovenska glasbena zgodovina, in o narodnoobrambni vlogi slovenske cerkvene pesmi na Primorskem v času fašizma.

Vabljeni k branju!


Kakšna je zgodovina cerkvenih pesmaric na Slovenskem, mislim tudi na protestantske, in njihov pomen?

Pesem Marija skoz' življenje skladatelja Ignacija Hladnika, ki je nastala leta 1904, je ena najbolj znanih in priljubljenih ter se poje na vseh velikih cerkvenih slovesnostih. Foto: Mohorjeva družba Celje

Barbo: Izdajanje slovenskih cerkvenih pesmaric ima zelo dolgo tradicijo. Pravzaprav so prve protestantske pesmarice ponujale tudi natise slovenskih sakralnih pesmi. Za tem so se natisi cerkvenih pesmi redno nadaljevali, ob teh so se množile tudi rokopisne pesmarice, ki so nastajale s prepisi znotraj posameznih redovnih provinc, samostanov, župnijskih ali škofijskih cerkva. Na njihov pomen opozarja razmeroma veliko število ohranjenih primerkov po najrazličnejših slovenskih arhivih zlasti od 18. stoletja naprej. Skladbe v teh okvirih so se širile s prepisi, pogosto brez navedbe avtorja in vira, s čimer se je oblikoval del tega repertoarja, ki ga danes označujemo za ljudskega. Poleg tega so se postopoma razširjali tudi natisi. Njihovo izdajanje je spodbujala najprej rekatolizacijska vnema, nato pa širša zavest, kako pomembno je petje v cerkvi za oblikovanje cerkvenega občestva in spodbujanje molitve. Janez Zlatousti je cerkveno petje primerjal z delavsko pesmijo, ki pomaga človeku pri naporih vsakdanjih opravil. Zlasti so se tovrstne pesmarice začele množiti od druge polovice 19. stoletja naprej, ko se je z zorenjem nacionalne zavesti izoblikovala še izrazitejša potreba po cerkvenem petju v slovenskem jeziku.

Potreba po petju in razvoj cerkvene glasbe sta se najbrž povezovala tudi z bogastvom tako cerkvenega leta kot potekom bogoslužja?

Barbo: Seveda! Splošne zbirke, namenjene različnim liturgičnim priložnostim, posameznim mašnim delom in obdobjem cerkvenega leta, pa tudi raznim oblikam ljudskih pobožnosti, so postajale vse obsežnejše. Dopolnjevale so jih zbirke, ki so se omejevale na posamezne praznike in priložnosti, nekatere tudi povsem drobne po obsegu. Tudi za vrsto teh natisov še praktično do nedavnega velja, da pogosto niso omenjali avtorjev pesmi. Vendarle so poleg tega začeli izdajati svoje posamezne snopiče cerkvenih pesmi tudi posamezni avtorji. Ljudsko – v smislu repertoarja, za katerega ne poznamo izvirnega avtorja – se je začelo vse bolj dopolnjevati tudi z zavestjo o avtorjih ter njihovih glasbenih in besedilnih prispevkih.

Skladatelji, ki so danes del železnega repertoarja slovenskih cerkvenih zborov, so delovali od sredine 19. stoletja dalje in še zlasti na stolnem koru v Ljubljani. Kakšen je torej pomen ljubljanske stolnice sv. Nikolaja za razvoj slovenske cerkvene glasbe?

Klančič: Ljubljanski stolni kor je vseskozi pomembno krojil razvoj glasbene kulture, še posebej cerkvene, na naših tleh. Škof Tomaž Hren je po prihodu iz Gradca v Ljubljano prejel t. i. korne knjige, glasbene zapise, ki jih hranijo v NUK-u in so pomemben vir za proučevanje glasbenega dogajanja v tistem času. Na prelomu v 18. stoletje je ob "Accademia Operosorum", ki je tako rekoč zgradila baročno Ljubljano, pod okriljem stolnice leta 1701 formirala tudi "Accademia Philharmonicorum", ki je eno prvih tovrstnih glasbenih združenj v Evropi. Še posebej pomembno vlogo za slovensko kulturo pa imajo "regens chori" oz. vodje stolnega kora od 19. stoletja naprej začenši z Gregorjem Riharjem, ki je ustvaril obsežen opus slovenske cerkvene glasbe. Njegova glasba je bila izjemno priljubljena po vsej Kranjski in je še danes pogosto izvajana. Riharju je na ljubljanskem stolnem koru sledil Anton Foerster, ki je sicer nekoliko omejil Riharjevo glasbo, a je po drugi strani ustvaril prvo slovensko ohranjeno opero Gorenjski slavček ter mnogo pesmi, ki so bile v dobi taborov in so še danes zelo priljubljene, npr. Večerni ave. Še posebej je treba izpostaviti Stanka Premrla, ki je tako kot prej Foerster, na Orglarski šoli vzgojil vrsto pomembnih glasbenikov. Premrl je pomembno zaznamoval našo cerkveno glasbo v prvi polovici 20. stoletja, za naš narod pa je še posebej pomemben kot skladatelj državne himne Zdravljice. Pozneje sta zaradi večje vloge državnih glasbenih institucij ljubljanska stolnica in Orglarska šola morda manj opazna, a še vedno pomemben deležnik našega glasbenega življenja.

Skladatelj Stanko Premrl je ključna osebnost slovenske cerkvene glasbe 20. stoletja in avtor uglasbitve slovenske državne himne; spomenik so mu postavili v domačem Podnanosu. Foto: Andrej Doblehar

Kakšno mesto pa ima slovenska cerkvena pesem, tako ljudska kot zborovska, v siceršnjem razvoju zborovske glasbe na Slovenskem?

Barbo: Slovenska cerkvena pesem je ključno prispevala k izoblikovanju zborovske pesmi na Slovenskem. Lahko bi rekli, da v preteklosti praktično ni bilo glasbenika, ki bi se ne kalil na cerkvenem koru. Zlasti to velja za pevce in seveda skladatelje. Danes v veliki meri po krivici pozabljamo, kako izjemno velik pomen za izoblikovanje in utrjevanje slovenske glasbene izobrazbe so imeli organisti in vodje korov – in sicer ne le na podeželju in vaseh, temveč tudi v mestih. Njihovo znanje je pomenilo največjemu delu prebivalstva včasih celo edini stik z glasbeno izobrazbo in zavestjo o njenem pomenu. Poleg tega je bilo to v času, ko ni bilo zvočnih zapisov in radijskih ali televizijskih valov, ena sploh najpomembnejših priložnosti za širjenje repertoarja na širšem območju. Pri tem so s cerkvenih korov mnogokrat zazvenele tudi različne posvetne skladbe, operne arije in plesni napevi, včasih nekoliko spremenjeni, "preoblečeni" v religiozno besedilo in obarvani z orgelskimi zvoki. Organisti so bili zato pogosto široko priljubljeni muziki med ljudstvom, čeprav hkrati deležni tudi kritik zaradi tovrstnih izrazitejših posvetnih elementov. Eden takih skladateljev je bil Gregor Rihar, ki so mu dolgo očitali preveč posveten značaj njegovih skladb, četudi velja danes za enega najpomembnejših stebrov slovenske cerkvene glasbe. Na drugi strani pa je Slomšek znal izkoristiti preprost ljudski značaj napevov, ki si jih je izposojal in deloma preoblikoval, za uspešno širjenje cerkvenega nauka. Ob tem lahko rečemo, da se je torej prav znotraj cerkvene glasbe izostril estetski občutek tako za sodobno ustvarjanje kot tudi za lepoto muziciranja, posebej petja. Cerkvena glasba je zaznamovala ljudsko prepevanje, t. i. "pevska omizja" so vplivala na forme cerkvenega muziciranja, vse skupaj pa je utrjevalo temelj za izoblikovanje zborovske kulture, kot jo poznamo in smo nanjo upravičeno ponosni pri nas.

V času fašističnega preganjanja Slovencev na Primorskem je imela cerkvena pesem tudi narodnoobrambno vlogo, leta 1932 je goriška Mohorjeva družba izdala zbirko Svete pesmice. Foto: Arhiv Andreja Dobleharja

Slovenska cerkvena pesem ima verski, glasbeni in tudi narodnoobrambni pomen. Mislim zlasti na čas med svetovnima vojnama in na preganjanje Slovencev pod fašizmom na Primorskem …

Klančič: Res je! Ker sam izhajam iz Goriškega, lahko rečem, da je del tega spomina vraščen tudi v meni. Na to, da sem se odločil za glasbeno pot, je pomembno vplivala prav glasba, ki sem jo kot otrok in mladostnik spremljal s cerkvenega kora. Glasba, ki sem ji sledil sredi osemdesetih in devetdesetih let, je namreč povečini nastala v letih med 1925 in 1935, torej v času najhujšega fašističnega preganjanja, ko je bilo prepovedano vsako javno izvajanje v slovenskem jeziku. Narodno kulturo so takrat gojili izključno duhovniki. Spomnimo se Bevkove povesti o kaplanu Martinu Čedermacu, podobnih "čedermacov" je bilo med primorskimi duhovniki veliko. Sleherni trenutek so se s svojim delovanjem življenjsko izpostavljali in z modrimi odločitvami pomagali preživeti celotnemu narodu. V tistih letih so pod okriljem Goriške Mohorjeve družbe izdali mnoge knjige, veliko teh so fašisti žal zaplenili. Poleg knjig pa so izjemnega pomena tri glasbene zbirke, ki združujejo vsaka po okoli sto večinoma na novo uglasbenih pesmi, ki so preko različnih ponatisov še vedno zelo razširjene po vsej Sloveniji.

Morda ime kakšnega posebej zaslužnega "čedermaca"?

Klančič: Imena, povezana s tem delom, so predvsem urednik Vinko Vodopivec in avtor številnih besedil Filip Terčelj, duhovnik, ki je bil med fašizmom izjemno preganjan in nato kot žrtev revolucionarnega nasilja ubit leta 1946. Poleg obeh naštetih izpostavimo tudi Lojzeta Bratuža, glasbenika in zborovodjo, nad katerim so se znesli razjarjeni fašisti in je umrl zaradi posledic zastrupitve s strojnim oljem. Žal mi je, da ob aktualnih političnih vprašanjih pozabljamo na njihovo več kot dvajsetletno delovanje za ohranjanje slovenstva pod fašizmom.

Zanima me, kako se v zgodovinski kontekst, o katerem sta govorila s kolegom Klančičem, uvršča nova cerkvena pesmarica?

Barbo: Najnovejša pesmarica Slavimo Gospoda se zares vključuje v to bogato slovensko tradicijo. Najprej s samim zavedanjem o pomenu tovrstnega dela, ne le za oblikovanje neke slovenske religiozne zavesti, ampak v smislu ozaveščanja o bogati kulturni dediščini, katere pomemben del so cerkvene pesmi. V konkretnem smislu se to vidi v objavi pesmi, ki so se v tej tradiciji izoblikovale v nek prepoznaven široki repertoar ter se utrdile v nekakšen živi "imaginarni muzej" slovenskega cerkvenega petja, če si izposodimo Mallarméejevo sintagmo, nanašajočo se sicer na literaturo. Na drugi strani pa bi povezavo s preteklimi prizadevanji lahko videli tudi posredno v smislu spodbujanja nastanka in objave novejšega repertoarja, ki ga dopolnjuje kritično pretresanje preteklega in njegovega osveževanja, zlasti v njegovi harmonski podobi.

Množično delovanje cerkvenih pevskih zborov je poseben fenomen, saj daje možnost glasbenega udejstvovanje tudi ljubiteljem brez posebne glasbene izobrazbe; na fotografiji je revija pevskih zborov v cerkvi v Preski leta 2025. Foto: Arhiv župnije Ljubljana – Koseze

In vi ste uredniško bdeli nad tem "imaginarnim muzejem" slovenskega cerkvenega petja?

Barbo: Na tiskovni konferenci celjske Mohorjeve družbe sem svojo vlogo primerjal s kuharjem, ki ima vse sestavine za jed zbrane, povezane in v pravilnem razmerju zmešane, sam pa jih nato da le še v pečico in preverja, kdaj je jed narejena. Dejansko sem prevzel urednikovanje pesmarice že v obdobju, ko so bile sprejete ključne odločitve o njeni vsebinski podobi, razvrstitvi posameznih poglavij in njihovi vsebini. Prav tako je pred mano uredniška skupina pripravila natančen pregled virov, preverila objavljene avtorje glasbe, besedil in harmonizacij, se ozrla po prvih objavah posameznih pesmi ... V celoti je bilo treba nato oskrbeti še nekaj pomanjkljivih ali problematičnih zapisov, priskrbeti sodelavce zlasti za nekatere nove harmonizacije, nato pa po opravljeni notografiji opraviti natančen pregled celotnega gradiva ter vse skupaj pripraviti za objavo. Pri tem je bilo dragoceno sodelovanje z nekaterimi praktičnimi glasbeniki s čim bolj raznolikimi, a bogatimi izkušnjami na področju cerkvene glasbe, med katerimi bi posebej izpostavil Gregorja Klančiča, dr. Tilna Slakana in Primoža Krta.

Kako pa izdaje cerkvenih pesmaric povezujejo znanstvenoraziskovalno delo s praktičnimi potrebami cerkvenih glasbenikov? Kaj lahko o tem poveste kot sodelavec pri nastajanju nove pesmarice in cerkveni glasbenik?

Klančič: Ob izidu posodobljene bogoslužne pesmarice Slavimo Gospoda, ki so jo začeli snovati že pred več kot dvajsetimi leti, bi izpostavil le nekaj tega. Med cerkvenimi glasbeniki je bila v samem začetku snovanja izvedena anketa, v kateri so lahko izrazili svoje želje in potrebe, ki izhajajo predvsem iz praktične uporabe na terenu. V letih od izida prejšnje pesmarice, leta 1988, so se zelo razvili programi za zapisovanje not, kar omogoča boljšo preglednost, vnos dodatnih glasbenih oznak ... Nova pesmarica je tudi bolj dosledno opremljena s podatki o avtorstvu glasbe, novost pa je tudi avtorstvo besedila in osnovni vir, iz katerega je pesem vzeta. Najbolj občutljivo je seveda vprašanje praktičnih potreb, saj le-te niso enoznačne. Poleg večglasne izdaje za organista je bila zamišljena enoglasna za občestveno, to je ljudsko petje. Zaradi tega so nekatere tonalitete še dodatno znižane in s tem prilagojene širšemu izvajanju. Ob tem so verjetno prikrajšani nekateri zbori, katerih pomemben vir je bila dosedanja, štiriglasna izdaja. Nova pesmarica vključuje tudi določen del mladinskih in drugih pesmi, z željo po osvežitvi, posodobitvi repertoarja. Ali te, ob izvedeni anketi začrtane smernice, pomenijo pozitiven doprinos, ali bi morali ubrati kakšno drugo smer, pa bo pokazal čas.

Nekatere orgelske omare so tudi zanimivi likovni spomeniki z upodobitvijo glasbenega svetniškega para kralja Davida in sv. Cecilije; tako je tudi v nekdanji samostanski cerkvi dominikank v Studenicah. Foto: Simona Kostanjšek Brglez

Vi se prav tako v teoriji in v praksi ukvarjate s tem področjem. Kako ju povezujete in kakšen pomen za življenje Cerkve ima cerkveno petje?

Barbo: Zdi se mi, da je ena najbolj osnovnih značilnosti glasbe, da povezuje teoretski razmislek s praktičnim dejanjem. Mislim, da ni prepričljivega in navdušujočega praktičnega muziciranja, ne da bi bil povezan s premislekom o naravi glasbenega ustvarjanja. Na drugi strani pa verjamem, da lahko muzikološko delo raste le iz izostrenega občutka za naravo, vsebino, moč in sposobnost glasbenega izraza. Tega pa si zares lahko pridobimo le z dejavnim muziciranjem. Seveda je narava našega dela danes taka, da ne moremo enako obvladovati različnih področij in se tudi v glasbi vse bolj izrazito kaže, kako se posvečamo bolj močno enemu ali drugemu področju. To imamo pravzaprav v resnici lahko celo za hvalevreden rezultat našega kulturnega razvoja. Vendarle pa naravne povezave med obema načinoma ukvarjanja z glasbo ne moremo zanikati – zame je posebej dragocena in pomembna. Prepričan sem, da se mi prav zaradi dejavnega ukvarjanja z glasbo z zbori in na koru ljubljanskih frančiškanov šele razgrinja uvid v teoretske značilnosti delovanja glasbe, njenega pomena, razumevanja in vrednotenja. Slednje pa utemeljuje moje muziciranje. Pri čemer je treba seveda poudariti, koliko muzikalnega zadovoljstva in čisto preprostega veselja sem ob tem dejansko tudi deležen denimo ob vodenju glasbe pri božični polnočnici, velikonočni vstajenjski maši ali pa ob godu sv. Cecilije – zavetnice cerkvenih glasbenikov.

Oglas

内容来自 MMC RTV - Vse novice,版权归原作者所有。

阅读原文 ↗

用 HomepageTab 新标签页关注 RSS,打开浏览器就能看到更新。

安装 HomepageTab