Moja dva fanta: Serija za vsakogar, saj smo vsi na telefonih
Maks Dakskobler
Bo serija našla pot tudi do starejših gledalcev, ki niso tako domači na družabnih omrežjih?
Predvsem je namenjena mlajšemu občinstvu, a glede na ustvarjalno ekipo in ugled, ki ga ima Luka, verjamem, da bo dosegla tudi starejše gledalce. Prvi stik s serijo se bo najbrž zgodil na družabnih omrežjih, potem si jo bodo lahko ogledali na RTV 365. Verjamem pa, da bo dober glas segel v deveto vas, mogoče tudi s pošiljanjem povezav v zasebnih sporočilih.
Luka Marčetić in Tosja Flaker Berce, ki sta zasnovala serijo, že dolgo ustvarjata skupaj. Kako hitro ste se vi ujeli z ekipo?
Zelo hitro. Luko spremljam še iz njegovih časov na youtubu, zato mi je njegovo delo zelo blizu. Vedno sem si želel sodelovati z njim, tako da sem to očitno zmanifestiral. (smeh) S Tinetom sva že posnela celovečerni film in sva vedela, da imava dobro kemijo. Tudi Laro poznam že od prej, ampak tokrat se je res zgodil tak hipen klik. Za priprave na snemanje ni bilo veliko časa, zato nam je to zelo pomagalo.
Lara: Nastalo je 40 epizod, dolgih po dve minuti. V središču je dekle, ki se odloči, da bi imelo oba fanta. Potem spremljamo vse izzive, ki jih to prinese, kako se spopadajo z njimi, ljubosumne prizore in podobno.
Za projektom stoji RTV Slovenija, torej ne gre za gverilsko produkcijo. Kako se je to poznalo pri delu?
Najprej tako, da smo bili vsi za svoje delo plačani. (smeh) Pa tudi ni bilo nobenih zapletov, značilnih za gverilske produkcije. Vse je potekalo profesionalno. Če bi snemali v vodoravnem formatu, bi pravzaprav posneli povsem običajno serijo. Edina razlika je bila, da smo morali delati zelo hitro. Dela je bilo ogromno, ampak ker smo se tako dobro ujeli, nam je uspelo.
Kaj je pri igranju v seriji, namenjeni gledanju na telefonu, drugače? Kakšna navodila ste dobili od režiserja?
Največji izziv je pri scenariju. Vsaka epizoda mora imeti tisti trenutek, ki gledalca takoj pritegne, na koncu pa še napet zaključek, zaradi katerega si želi pogledati naslednjo. Pri toliko epizodah je to kar zahtevno. Sicer pa je igranje zelo podobno kot pri drugih projektih, le da snemamo pokončno. Mi smo igrali povsem zares. To niso bili neki skeči, ampak smo se vlog lotili tako, kot bi se jih v kateri koli drugi romantični komediji.
Kako pa se ponavadi končajo ljubezenski trikotniki, kakršnega spremljamo v seriji?
Ne poznam jih veliko. Večina niti ne pride tako daleč, zato se mi zdi serija zanimiva, ker odpira področje, ki ga redkokdo pozna iz prve roke. Kako se končajo? Za nekoga vedno precej klavrno. Če ne kar za vse tri, pa vsaj za dva.
Lara Wolf
Z Luko sta sodelovala pri filmu Dekle noči, zdaj še pri seriji Moja dva fanta. Kako bi gledalce prepričali, naj si ogledajo oba projekta?
Projekta sta si zelo različna, tako po načinu dela kot po mojih vlogah. V Dekletu noči igram izjemno odločno, trmasto, radikalno načelno mlado žensko, ki po mestu razrešuje kriminalne primere in pomaga ljudem. Tudi pretepa se, tako da je veliko akcije. Če imate radi skrivnostne, akcijske zgodbe z rahlim pridihom Lukovega značilnega, malo odštekanega humorja, je to film za vas. Hkrati je to zgodba o zelo lepem prijateljstvu.
Moja dva fanta je mikroserija, ki smo jo posneli v samo osmih dneh. Nastalo je 40 epizod, dolgih po dve minuti. V središču je dekle, ki se odloči, da bi imelo oba fanta. Potem spremljamo vse izzive, ki jih to prinese, kako se spopadajo z njimi, ljubosumne prizore in podobno. V osnovi gre za precej klasično romantično komedijo. Oba projekta sta kakovostno narejena, potem pa je stvar okusa, kaj bo komu bolj všeč. Meni se zdi vredno pogledati oba.
Tine: Od Luke pa sem se res veliko naučil. Predvsem zna človeka s svojim humorjem, tudi precej črnim in osebnim, zelo dobro sprostiti. Počutil sem se povsem domače, kot da bi že kdaj delala skupaj. Bilo je kratko in sladko.
Kako se po vaših izkušnjah končajo ljubezenski trikotniki, kakršnega spremljamo v seriji?
Sama še nisem bila v takšnem ljubezenskem trikotniku, poznam pa nekaj ljudi, ki so bili v poligamnih razmerjih oziroma odprtih zvezah. Kolikor vem, se večinoma ni najbolje izšlo. Redki so tisti, ki jim tak odnos res uspeva in so v njem srečni. Poznam sicer par, ki je trenutno v odprtem razmerju in jima je zares v redu, ampak vem za precej več takšnih, pri katerih se to ni obneslo.
Tine Ugrin
Na predstavitvi serije smo slišali, da igrate barabina. Ste si to vlogo želeli ali bi bili raje »dober fant«?
Barabin? Ma, nisem barabin! (smeh) Vedno sem bil bolj med pridnimi fanti. Seveda pa, ko si eden od teh »dobrih fantov«, ti vsi govorijo, da moraš biti malo bolj samozavesten. Ampak dobro, to pride z leti. Mogoče sem nekje vmes. Odvisno od dneva.
Katero generacijo bo serija najbolj nagovorila?
Generacijo Z, zagotovo. To je dobra, simpatična in konkretna vsebina zanje. Lahko pa bo zanimiva tudi starejšim generacijam, saj niso vajene gledati serij na telefonu. Takšnih nadaljevank do zdaj niti ni bilo. Po drugi strani pa pri svojih starših opažam, da telefon hočeš nočeš uporabljajo. To je pravzaprav serija za vsakogar, saj smo vsi na telefonih.
Kako je bilo sodelovati z Luko Marčetićem in Tosjo Flakerjem Bercejem?
Sem Lukčev veliki oboževalec. Pri tem projektu sem pravzaprav sodeloval z vsemi, s katerimi sem si želel delati: z Lukcem, Tosjo, Laro. Z Maksom sva že precej delala skupaj in vsakič je to nova nepozabna izkušnja. Od Luke pa sem se res veliko naučil. Predvsem zna človeka s svojim humorjem, tudi precej črnim in osebnim, zelo dobro sprostiti. Počutil sem se povsem domače, kot da bi že kdaj delala skupaj. Bilo je kratko in sladko. Osem snemalnih dni, delali smo cele dneve, ampak nikoli bi bilo mučno, ker je bilo ogromno smeha in sproščenega vzdušja.
Verjamete, da se lahko ljubezenski trikotnik, kakršnega spremljamo v seriji, konča srečno?
Ne verjamem v odprte zveze. Zdi se mi, da to dolgoročno ne more zdržati. Sam sicer nimam izkušenj z odprto zvezo in se v takšnem odnosu tudi ne vidim, ker nisem tak tip človeka. Po drugi strani pa, če si kdo želi poskusiti, naj poskusi in bo videl, kako bo.

»Serija niti ni namenjena samo najmlajšim. Vseeno smo si generacijsko še precej blizu. Igralci so že skoraj tridesetletniki, jaz jih imam štirideset. Nismo si tako zelo različni. Tisti, ki so precej mlajši, so že druga zgodba,« pravi Luka. FOTO: Matic Menegalija/RTV Slovenija.
Luka Marčetić
Obletnica filma Pr' Hostar, premiera filma Dekle noči, zdaj še nova serija. Ali sploh še veste, kateri dan je in na katerem dogodku ste?
Zelo dobro vprašanje. (smeh) Sem na koncu svojih moči. Ampak to sem si sam naredil, tako da zdaj trpim. Je pa lepo trpljenje. Uživam, čeprav sem utrujen.
Kako ste se lotili ustvarjanja serije, namenjene gledanju na mobilnem telefonu?
Scenaristično smo se je lotili kot katere koli druge serije, produkcijsko pa smo poskusili nekaj povsem drugačnega. Snemali smo z iphonom pro in nekaj dodatki, da bi bilo vse skupaj videti čim bolj filmsko. Ekipa je bila minimalistična: zvok, maska, kostum, kamera, igralci, režija – in smo šli. Zadali smo si tudi, da se ne bo vse dogajalo samo v Ljubljani. Snemali smo še na Primorskem in Gorenjskem, na številnih lokacijah, da bi bila serija čim bolj dinamična. To je bilo mogoče samo zato, ker je bila ekipa majhna in prilagodljiva. Prav užitek je bilo delati tako, saj je bilo vse skupaj zelo neobremenjeno.
S Tosjo ustvarjata že dolgo, z Laro sta posnela tudi film Dekle noči. Zakaj pa sta za glavni moški vlogi izbrala prav Maksa in Tineta?
Ker je zgodba to zahtevala. S Tosjo sva želela, da je eden od fantov s Primorske, drugi z Gorenjske, dekle pa živi v Ljubljani, Tine je Primorec, Maks Gorenjec. Serija je po svoje tudi parodija na dnevne nadaljevanke, ki imajo običajno vsaka svojo osrednjo lokacijo, kjer se dogaja večina zgodbe. Midva sva se pošalila in si rekla, da bomo imeli kar tri različne lokacije. Pomembno je bilo tudi, da sta prave starosti, saj ni tako preprosto najti igralcev, ki ustrezajo vsem tem zahtevam. Po moji raziskavi so bili taki samo trije. Potem smo se dogovorili z njima. Povsem naključno pa je, da sta oba že igrala v Gepacku, kar je bilo super, saj se poznata in je zato vse skupaj bolj naravno.
Serija V dvoje je bila generacijska zgodba o milenijcih, zdaj pa v ospredje postavljate približno deset let mlajše junake. Kako ste se vživeli v njihovo razmišljanje?
Malo sem se pretvarjal, da smo to mi. (smeh) Kar mogoče ni najboljše, ker nismo. Upam, da se ne bo zgodil tisti trenutek, ko poskušaš narediti nekaj za mlade, pa povsem zgrešiš. (smeh) Ampak serija niti ni namenjena samo najmlajšim. Vseeno smo si generacijsko še precej blizu. Igralci so že skoraj tridesetletniki, jaz jih imam štirideset. Nismo si tako zelo različni. Tisti, ki so precej mlajši, so že druga zgodba. Zato se s tem nismo pretirano obremenjevali. Naredili smo predvsem tisto, kar je nam zabavno in smešno. Potem bodo pa drugi presojali, ali je kaj nerealistično in »malo mimo«. Bomo videli.
内容来自 Delo,版权归原作者所有。
阅读原文 ↗