Robert Berić o nevarnem Chicagu, Kitajska pa: Tam lahko pustiš ...

Zdaj 35-letni Krčan, ki se je letos po 13 letih igranja nogometa v tujini spet vrnil v slovensko ligo, kjer brani barve Kopra, ima za sabo izkušnje z igranjem v Avstriji, Franciji, Belgiji, ZDA in Kitajski. Nekaj njih je zaupal tudi v tokratnem Intervjuju na vlaku. Medtem si je ustvaril tudi družino.

Robert je nogomet začel igrati že s šestimi leti v Krškem, kjer je bil še bolj kot danes v ospredju spidvej. Zanj se napadalec ni ogrel, tudi zato, ker sta bila starša proti motorjem, saj ju je bilo strah, da se ne bi kaj zgodilo. Oče, ki je imel rad nogomet, igral pa ga je le za rekreacijo, ga je vpisal v domači klub in sam je to igro zelo hitro vzljubil. Njegov šest let starejši brat Peter je sicer vse do odhoda na študij treniral plavanje, v katerem se je preizkusil tudi Robi, a ga ni preveč pritegnilo. "Včasih je bilo pozimi več snega in se takrat ni toliko treniralo nogomet. Ker sem bil poln energije, mi je oče svetoval, naj grem plavat, da to energijo dam ven iz sebe, zato sem se za kakšen mesec ali dva na treningih plavanja pridružil bratu. Drugače se mi je to zdel precej dolgočasen šport. Je zelo naporen, a ni bil zame, tako da sem ostal kar pri nogometu. Z otroci smo na igrišču kdaj igrali tudi košarko, a pri njem sem se najbolje počutil," ga drugi športi niso posebej pritegnili.

Mami pobegnil na bratov trening

Kot majhen otrok se je bratu kdaj zdel precej tečen, saj vendarle nista bila ista generacija. "Doma sem mu velikokrat nagajal in potem po navadi dobil 'batine', saj je bil seveda močnejši. Takrat sva se bratsko kar nekajkrat stepla, zdaj pa se kar dobro razumeva. Ima svojo družino, s katero se pogosto obiskujemo," je mami največ preglavic sicer povzročil pri treh ali štirih letih, ko je brez njene vednosti pobegnil na bazen k bratu. "Takrat smo živeli v bloku in do bazena je bilo kakšnih 15 minut hoje. Sam sem hotel vedno in povsod slediti bratu in hotel sem tudi z njim na trening. Mama je bila z mano zunaj v parku, kjer me je pazila, vmes pa je morala domov pripraviti večerjo in rekla, da me bo gledala z balkona, od koder se je videlo na park. Medtem ko se je vračala domov, sem se sam hipoma odločil, da grem k bratu na bazen. Mama me z balkona seveda ni videla in se je hitro vrnila nazaj ter me začela iskati. Potem je zagnala paniko in klicala očeta, da je izgubila otroka. Skoraj sta že klicala policijo, ko sva se z bratom normalno vrnila domov," se tega dogodka še danes pogosto spomnijo na kakšnem družinskem srečanju.

S težkim srcem v Ljubljano

Po koncu osnovne šole se je Robi s Krškega preselil v Ljubljano, kjer je bival v dijaškem domu in obiskoval nogometni razred šišenske športne gimnazije. "V našem razredu smo bili samo nogometaši, od bolj znanih sošolcev lahko omenim Bobana Jovića in Antonia Delameo Mlinarja. V rokometnem razredu je bila moj letnik Tamara Mavsar, drugače pa je bilo na naši šoli kar veliko znanih športnikov. Moji spomini na tiste čase so sicer mešani. Ko sem pri 14 letih prvič šel od doma iz Krškega, mi je bilo v prvem in drugem letniku kar težko. Vsak petek sem se vračal domov in v nedeljo spet v Ljubljano. Nedeljske Ljubljane, ko sem moral na vlak in nazaj tja, so bile zame kar težke. V tretjem letniku sem nato začel s treningi pri Interblocku in se nisem več vračal domov," so težave z domotožjem sčasoma izpuhtele.

Maribor kot šola za tujino

Po koncu srednje šole se je nato za tri leta preselil v Maribor, kjer zaradi dejstva, da prihaja iz Ljubljane, ni nikoli imel težav. "Če bi prišel iz Olimpije, bi bilo verjetno drugače, tako pa sva z Jojom Iličićem prišla iz Interblocka, ki je že imel svoje težave. Selitev je bila zelo zanimiva. Spomnim se, da je Zlatko Zahović prišel v Ljubljano na sestanek s klubskim vodstvom in da je zelo hitro prišlo do dogovora o najinem prestopu v Maribor. Jojo je šel prvi na razgovor, takoj za njim jaz in naslednji dan sva že bila v Mariboru. Na tri leta, ki sem jih preživel v tem klubu, imam zelo lepe spomine. Maribor mi je v karieri dal zelo veliko, saj je bil takrat edini pravi profesionalni klub, ki te je lahko pripravil na tujino. Takrat sem se prvič soočil z navijači, pritiski, izkusil, kako je videti profesionalizem … Dobil sem tudi prve mednarodne izkušnje," si ob tem s tri leta starejšim Iličićem nekako sledita v karieri. Prišla sta skupaj iz Interblocka v Maribor, ob reprezentančnem debiju (za Slovenijo je zbral 25 nastopov) leta 2012 proti Makedoniji je v Skopju je v 78. minuti zamenjal prav njega, zdaj sta se spet skupaj našla v Kopru.

Želel ostati v Franciji, a končal v ZDA

Prve izkušnje v tujini si je sogovornik nabiral v avstrijski ligi, prvo sezono pri graškem Sturmu in nato še eno pri dunajskem Rapidu. Tudi na ti dve leti ima zgolj lepe spomine: "Posebej Dunaj mi je veliko dal, tako nogometno kot tudi življenjsko. Našli so mi tudi učitelja nemščine, pri katerem sem vsak dan po treningu preživel še urico ali dve. Nemško sem se naučil kar hitro, več težav je bilo pozneje s francoščino. Ta ima veliko narečij, tako da je to kar težak jezik, ki ga precej bolje razumem kot govorim. Pozneje v ZDA nisem imel težav z angleščino, medtem ko smo na Kitajskem tujci potrebovali prevajalca, saj tam tujih jezikov praktično ne govorijo, njihova mandarinščina pa ima 56 različic, tako da se tudi tisti s severnega in južnega dela Kitajske med sabo pogosto ne razumejo," pove o svojih izkušnjah z jeziki v deželah, v katerih je igral nogomet.

Po petih letih v Franciji, kjer je bil član Saint Etienna, vmes pa za tri mesece po prvi resnejši poškodbi posojen v belgijski Anderlecht, ki se jih ravno tako rad spominja, se je v kovidnem letu 2020 malce nepričakovano znašel v ameriški ligi MLS, konkretno v Chicagu: "V Saint Etiennu mi je potekla pogodba in sem že podpisal novo triletno pogodbo. S prihodom novega trenerja se je politika kluba spremenila, hoteli so zgraditi neko novo ekipo in mladim dati več priložnosti. Sam sem si sicer želel ostati, so se pa pojavile tudi neke nove opcije, med katerimi je bila tudi ta ameriška. Tam so bili zelo vztrajni. Športni direktor kluba iz Chicaga je bil prej v Baslu in me je poznal ter zelo želel, da pridem k njim. Sprva nad to idejo nisem bil navdušen, a ker je bil vztrajen, sem se nekako pustil prepričati, tudi zato, ker me je zanimalo, kakšno je tam življenje."

V Chicagu tako kot v filmih

To je bilo točno takšno, kot si ga je predstavljal iz filmov: "Tako kot je v filmih, je tudi v resnici. V življenjskem smislu sta bili to zame zelo turbulentni leti. Mesec dni po mojem prihodu je udaril covid-19, ko je bilo izpraznjenih polovica trgovin z živili, saj so bili ljudje prestrašeni in stvari kupovali na zalogo. Izpraznjeni so bili vsi zamrzovalniki, kolone pa so bile pred trgovinami z orožjem, ki so ga vsi kupovali. Takrat je prišlo še do razvpitega umora Georga Floyda, ki ga je zadušil policist, čemur so sledili hudi protesti z veliko neredi. Center Chicaga je bil močno razbit, zažigali so policijske avtomobile. Vse to sem doživljal tudi sam, saj sem živel v centru. Nekdo se je denimo z vrvjo privezal na stolp, poimenovan po Donaldu Trumpu, in govoril, da se bo ubil, če ga Trump ne pokliče in govori z njim. Podobnih dogodivščin je bilo v teh dveh letih kar nekaj. Chicago je sicer kar nevarno mesto, tako da zvečer ni najbolj priporočljivo, da sam hodiš okoli, še posebej velja to za ženske. Sam sem se tam drugače počutil varno, vseeno pa moraš biti previden."

Po prihodu na Kitajsko zaprt v hotelu

Po izteku pogodbe v ZDA se je Berić želel vrniti v Evropo, pristal pa na Kitajskem. "Spet sem si zaželel navijaški pritisk, ki ga v ZDA praktično ne občutiš. Tam imaš pogosto občutek, kot da si v gledališču. Pred tem sem bil vso kariero v klubih z res pravimi navijači. V tem času je preko agenta prišla ponudba s Kitajske, ki pa je najprej nismo vzeli resno. Potem so zelo hitro poslali uradno ponudbo s pogodbo in odločil sem se, da jo sprejmem. Rekel sem si, da če sem bil že v Ameriki, naj izkusim še neko drugo življenjsko plat," je bil to zanj kar kulturni šok. "Najprej sem si mislil, da so Kitajci kot z nekega vesolja, po štirih letih, ki sem jih tam preživel, pa lahko rečem, da je bila to zelo lepa izkušnja. Prvo leto je bilo zaradi covida tudi precej turbulentno, saj je bil takrat tam še vedno na vrhuncu. Najprej so me za mesec dni zaprli v hotel. Po prvem letu teh sankcij sem se hotel vrniti domov in se ne več vrniti, a so me nekako prepričali, da bo lepše in boljše, ko se bo Kitajska odprla, kar se je dejansko zgodilo. Po drugem letu bivanja, v katerem sem res užival, sem nato zamenjal klub in ostal še dve leti. Najprej sem igral v Tiandžinu, ki je v bistvu luka Pekinga, ima pa 17 milijonov prebivalcev, in nato še v Čangčunu, ki leži že blizu meje s Severno Korejo, kjer živi blizu 10 milijonov ljudi. Kar zadeva navijače, Kitajska sicer ni primerljiva z Evropo, ji je pa vsekakor bližje kot ZDA. Tam vsaj vedo, za kaj se v nogometu gre. V klubu nas je sicer igralo po pet tujcev, kolikor je omejitev, največ je bilo Špancev in Brazilcev. Drugače ta omejitev na pet tujcev velja tudi v ZDA, a ko tam enkrat dobiš zeleno karto, te več nimajo za tujca, zato je predvsem Evropejcev več," se je po večini družil prav z njimi.

Varno s kontrolami

Življenjski standard se po oceni sogovornika vsaj v mestih na Kitajskem bistveno ne razlikuje od slovenskega: "Lahko najdeš restavracijo, kjer lahko dobro ješ za en evro, ali pa za vsaj dvajsetkrat toliko. Nekatere stvari so cenejše, ne pa tudi vse. Kitajska je tehnološko zelo razvita, videl sem veliko novih stvari. Hkrati je tudi kulturno zelo varna država, ljudje so zelo spoštljivi drug do drugega. Lahko na sredi ulice pozabiš telefon ali denarnico, pa se ju nihče ne bo dotaknil in boš vse dobil v kosu nazaj. Sicer je kontrol več kot v Evropi, marsikje potrebuješ potni list, v Pekingu te denimo policisti kontrolirajo tudi na ulici. Nekatere stvari so torej bolj poostrene, a to ni nekaj, kar bi te omejevalo pri vsakdanjem življenju. Če se ne bi poškodoval, bi tam verjetno še kakšno leto ostal."

Bi torej, če bi mu kdo ponudil še leto dni življenja v ZDA ali na Kitajskem, raje ostal v slednji? "Bi, predvsem iz razloga, da bi bila partnerka in hči zagotovo na varnem in ju na ulici nihče ne bo nadlegoval. Za razliko od ZDA, kjer jih je ogromno, Kitajska tudi nima brezdomcev, sredi noči se lahko kadarkoli sprehodiš po ulici. Najlepše pa mi je še vedno doma v Sloveniji."

Po zlomu noge pristal v Kopru

Da se je po 13 letih ponovno znašel v Sloveniji in Kopru, je bil pravzaprav splet naključij. "Na Kitajskem sem staknil težko poškodbo, zlom noge, zaradi katere leto dni nisem mogel igrati. Potreboval sem nekaj časa, da se vrnem, v tem času se mi je rodila tudi hčerka. Partnerka, ki je Primorka, je želela roditi v Izoli in sem smo se tudi preselili. Z mojim agentom sva se dogovarjala, kako bi lahko tu nekaj časa treniral ter da mi pomaga najti kakšnega individualnega trenerja. Povedal mi je, da bi me bili pri Kopru veseli, če pridem na kakšen trening, in tako sem se našel pri njih. Čeprav sem sprva še občutil bolečine, so stvari šle v staro dobro smer," se tu spet dobro počuti.

Očetovstvo kot novo obdobje življenja

Robi sicer zdaj živi v Izoli, od koder je tudi njegova partnerka Eneja. Prek prijateljev sta se spoznala, ko je bil med igranjem v ZDA izven sezone pozimi v Sloveniji. "Najprej sva se zmenila za kavo, potem je to kmalu preraslo v nekaj več. Zadnji dve leti in pol se mi je pridružila na Kitajskem, čeprav je tu že imela službo. Prav zato nad tem sprva ni bila navdušena, a nekako sem jo nagovoril, da pride na Kitajsko. Marca sva dobila hčerko, ki je zdaj torej stara osem mesecev. Tako je doma kar pestro, saj se vedno kaj dogaja. Lahko rečem, da sem v nekem novem obdobju življenja. Če bi imel otroka že prej in bi denimo že hodil v vrtec ali šolo, se za Ameriko ali Kitajsko ne bi odločil. Vse je bilo torej ob svojem času in če pogledam za nazaj, mi prav za ničesar niti malo ni žal. Veliko tega sem videl in doživel," dodaja, da prav ničesar ne bi spreminjal.

Lokala ne bi odpiral

Ker je še vedno aktiven nogometaš, si s tem, čemu se bo posvetil po karieri, še noče beliti las. "S Koprom smo dogovorjeni do konca sezone, a lahko tudi podaljšamo. V bistvu niti nismo vezani s kakšno pogodbo. O tem, kaj bom počel po karieri, niti nočem veliko razmišljati. Kakšnega lokala ne bom odpiral, saj to zahteva svoj čas in energijo, tako da se bolj vidim v športu. Zavedam se, da tudi delo trenerja ali agenta prinaša nove pritiske in skrbi, vsekakor pa moram najti nekaj, kar bi me veselilo in ne preveč bremenilo," si še naprej želi živeti čim manj stresno življenje.

内容来自 Ekipa,版权归原作者所有。

阅读原文 ↗

用 HomepageTab 新标签页关注 RSS,打开浏览器就能看到更新。

安装 HomepageTab