Spoštljivost do tistih, ki so pretrpeli krivice, do pokojnih in do okolja - vodilo nagrad Piranesi
Arhitektura in oblikovanje
Mednarodne nagrade Piranesi 2026
21. november 2026 ob 10.48 • Portorož - MMC RTV SLO
Arhitektura, ki ponudi možnost za psihološko in socialno okrevanje, ki ne briše spomina na vojno in povojno stigmo, ga pa dela znosnega, Hiša za pet žensk, prejme tokrat 37. podeljeno mednarodno nagrado Piranesi.
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
Za nagrado Piranesi 2026 je bilo nominiranih 60 arhitekturnih projektov, ki so jih izbrali nacionalni selektorji 12ih evropskih držav, ter 41 študentskih projektov, ki so jih izbrali selektorji 21ih evropskih arhitekturnih fakultet.
Oglas
Mesto Gradačac, približno na sredini poti med Slavonskim Brodom in Brčkim - da kraj nekoliko umestimo-, ima danes približno 15.000 prebivalcev manj kot leta 1991. Leži tik ob meji Federacije Bosne in Hercegovine in Republike Srbske. Po Daytonskem sporazumu leta 1996 je moralo mesto polovico ozemlja oddati Republiki Srbski. Vojna, med katero je bilo mesto zaradi strateške lege, ki je bila pomembna že v času Osmanskega cesarstva, saj je bila v nekem obdobju njegova vloga branjenje osmanskih meja na Savi, se je končala pred več kot 30 leti, njene sledi pa ostajajo.
Vrnitev k temi (ne)nevtralnosti arhitekture
Še vedno zaznamujejo tudi osebne usode žensk, ki so med vojno izkusile nasilje, osebne izgube, po njej pa tudi socialne nepravičnosti in stigmo, biti sama. Mednarodna konferenca na lanskih Piranskih dnevih arhitekture se je ukvarjala z vprašanjem 'Je arhitektura nevtralna?' Na koncu je prišlo do konsenza, da je to pravzaprav nemogoče, saj nanjo vedno vplivajo strukture moči, apolitična arhitektura pa bi kvečjemu pomenila zagovarjanje statusa quo; ne glede na to, kdo ga obvladuje.
Zelo natančen primer, kako lahko arhitektura intervenira v družbo in pomaga blažiti travme, ki so posledica družbenih, političnih in vojnih konfliktov, je Hiša za pet žensk v Gradačcu, ki sta jo na lanskih Piranskih dneh arhitekture predstavila Nemanja Zimonjić in Ognjen Krašna iz studia TEN.
Naslovna tema 43. mednarodne konference Piranskih dni arhitekture je Koliko dimenzij ima arhitektura?, o čemer bomo poročali v naslednjih dneh.
Hiša skrbi za ranljive, ki prevprašuje vlogo arhitekta, ki postane skrbnik in spodbujevalec sodelovanja
Prav hiša, ki nudi stanovanje ženskam, ki so preživele vojno, nasilje in družbeno izključenost, v bližini Gradačca je prejela letošnjo mednarodno nagrado Piranesi. Žirija je izbiro utemeljila: "Čeprav projekt odlikujeta privlačna toplina in barvitost, ga žirija ni izbrala zaradi njegove podobe, temveč zaradi tega, kar prispeva k skupnosti. Izkazuje skrb za ranljive in prevprašuje vlogo arhitekta, ki postane skrbnik in spodbujevalec sodelovanja. Pristop k projektu od samega začetka vkljucije obrtno znanje, zagotavlja jasno načrtovanje usmerjeno v arhitekturo, ki zdravi in obnavlja."
Hiša je pravzaprav skupnostni projekt, saj so bili v njeno izdelavo vključeni lokalni obrtniki, na primer avtoličarji, tapetniki, popravljalci preprog, obdelovalci kovin … Tudi prebivalke – vsaka ženska sme ostati tako dolgo, kot meni, da je zanjo potrebno – spodbujajo k aktivnemu sooblikovanju njihovega bivalnega okolja.
Emancipacija k prevzeamanju odgovornosti za svojo usodo
In gre tudi za inštitucijo, ki ženske uči (ponovnega) prevzemanja odgovornosti za aktivno oblikovanje svojega življenja. Prebivalke pripadajo različnim veroizpovedim, imajo različne osebne zgodovine, vendar v skupnem prostoru sodelujejo pri pripravi hrane, na vrtu pa pri pridelavi. In seveda še kje.
Interier je bil namenoma zasnovan nekoliko robustno in barvito, Večje dimenzije nekaterih elementov in pa živopisne tapiserije naj bi vzbujale občutek domačnosti in obenem zavedanja, da gre za skupnostni projekt, ki spodbuja k izmenjavi misli in k praktičnemu sodelovanju. Čeprav vizualno dinamična, je hiša za pet žensk gotovo tudi prostor intimne kontemplacije.
Travnata jasa z žarnim zodom - prostor tihega spomina in kontemplacije
Predvsem slednje pa je prvi projekt, nagrajen z mednarodnim priznanjem Piranesi 2026. Žarni zid in pokopališki travnik v praškem predelu Hostivař studia Fertyk in studia Bakyta je žirija nagradila z argumentacijo: "Projekt prepleta vsakdanja življenje s spoštljivim spominom na tiste, ki so nas zapustili. Travnata jasa, ki jo obdaja žarni zid s posmrtnimi ostanki naših bližnjih, oblikuje osrednji prostor tihega spomina in kontemplacije. Pot čez jaso pa ga poveže z dnevnim vrvežem kraja."
Hostivar je območje na jugovzhodnem obrobju Prage, znano po naravnem praku. In tudi pokopališče z novo razširitvijo so dotika naravnega rezervata. Nekaj te 'divjine' vstopa tudi v samo pokopališče. Trata, obdana z zidom, v katerega lahko spravijo 1050 žar, je zamišljenakot večnivojsko polje raznolikosti vrst, divji travnik, kjer se rastline, od katerih so nekatere nižje, druge višje, ne 'kradejo' kapacitet zraka, ampak živahno soobstajajo.
Novo pokopališče vam ne preprečuje, da bi sprehajali psa
Projekt vsebuje tudi na nek način duhovit moment, ki upošteva tudi to, da nova arhitektura ne sme krniti ustaljenih navad, ampak mora omogočiti njihovo nadaljevanje. Čez lokacijo pokopališkega travnika so namreč ljudje po bližnjici hodili od avtobusne postaje do pokopališča. In te poti intervencija birojev Fertyk in Bakyta ni prekinila. Kot so zapisali v poljskem časopisu za arhitekturo in oblikovanje WhiteMAD, si lahko po tej poti še vedno skrajšate čas hoje do pokopališča, sprehajate psa ali preprosto postanete in se zamislite: "Pokopališče lahko tako deluje tako kot prostor vsakdanjega urbanega življenja kot tudi kot prostor kontemplacije, brez bahavih gest in pretiranih arhitekturnih oblik."
Povsem drugi tipologiji pa pripada drugi z mednarodnim priznanjem Piranesi nagrajeni projekt prenova in razširitev stadiona Reichshof v kraju Lustenau na zahodnem rovu Avstrije. Mesto leži 4 kilometre od Bodenskega jezera, torej od meje s Švico, in skozenj teče Ren. Prebivalci se menda precej identificirajo z lokalnima hokejskim in nogometnim klubom, čeprav slednji ne blesti in je leta 2013 celo bankrotiral.
Lesene tribune in masivni betonski stebri
Kakor koli, mesto si je želelo nov stadion zanj in arhitekturni biro Bernardo Bader Architekten in arhitekt Walter Angonese sta zasnovala stadion v lesu – to je bila želja krajanov –, ki je ohranil obstoječo južno tribuno, nad katero pa so zgradili streho. Žirija je izbiro nagrajenega projekta utemeljila: "Preprost nogometni stadion si s štirimi reflektorskimi stebri, ki zamejujejo igrišče in ga povezujejo z okoliško krajino, izbori osrednje mesto med javnimi prostori kraja. Lesene tribune med stebri z racionalnostjo in z minimalnimi sredstvi dosežejo močan učinek. Projekt ponazarja, kako se lahko enostavna struktura prilagodi različnim rabam."
Arhitekti so zapisali, da so stadion namenoma zasnovali kot identifikacijsko točko regije. V regiji namreč že dolgo potekajo razprave o čezmejnem povezovanju in vzpostavitvi regije doline Rena. In stadion s svojimi štirimi stolpi, ki se geometrijsko poravna z bližnjo strugo Rena, deluje skoraj kot nadzorna točka nad rečnim prometom, čeprav Ren tu seveda še ni veletok z rečnim prometom, saj se z izhodom iz jezera, v katerega se steka več izvirov reke v njenem obsežnem povodju v švicarskem povodju Graubünden, Ren tu šele zares začenja.
Tretjina prebivalcev na stadionu
Arhitekti so torej lego kraja ob Renu vzeli za izhodišče. Upošetevaje, da gre za relativno majhno mesto z manj kot 25.000 prebivalci, stadiona niso želeli predimenzionirati, naj bi pa postal 'dnevna soba' za nogometne oboževalce, pri drugih prireditvah pa tudi za ostale prebivalce Lustenaua. Nenazadnje, hkrati lahko na njem sedeže zasede skoraj tretjina prebivalcev.
Vizualno so se arhitekti poigravali tudi z usklajevanjem dihotomije med masivnimi betonskimi stebri in lesenimi tribunami, ki lebdijo nad tlemi.
Mednarodno študentsko priznanje Piranesi 2026 pa letos prejmeta hrvaški študentki Dori Kučica in Leni Krlin za projekt 25°C/365, ki – tako žirija – "podaja uvid v poetična razmišljanja o ustvarjanju mikroklimatskih območij za udobje in razcvet ljudi, rastlin in drugih živih bitij. Ponuja sistem za večjo biotsko raznovrstnost in družbene interakcije, ki bi ga bilo mogoče uporabiti v najrazličnejših okoliščinah."
Oglas
内容来自 MMC RTV - Vse novice,版权归原作者所有。
阅读原文 ↗