Partizanski film Mila/Marija: "Lahko smo odkriti vsaj glede tega, da stvari niso vedno črno-bele"

Liffe je poleg premiere filma Mila/Marija gostil tudi projekcijo režiserkinaa dokumentarca Korošec govori nemško (2006) in Andri 1924 - 1944. Foto: BoBo/Borut Živulović
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google

Torkovo slovensko premiero celovečerca Mila/Marija je nabito polna Linhartova dvorana pospremila s stoječimi ovacijami. Tihi strah Andrine Mračnikar, da s "tako specifično" temo ne bo mogla nagovoriti širšega občinstva, se tako izkazuje za neutemeljenega; že v začetku decembra bo Mila/Marija odprla tudi filmski festival v Beljaku.

Oglas

Tega poglavja zgodovine v šolah ne poučujejo – marsikje še tega ne učijo, da slovenska koroška manjšina sploh obstaja. Zelo naporno je, da treba ljudem, tudi na Koroškem, vedno znova razlagati, da se nismo priselili iz Slovenije ter da na tem območju živimo že stoletja. To pomanjkanje védenja je tudi velik razlog za predsodke in sovraštvo.

Slovenski partizani so na ozemlju avstrijske Koroške v času druge svetovne vojne organizirali edini trajen oborožen upor proti nacizmu; kmečko prebivalstvo se mu je bolj kot iz ideoloških razlogov pridružilo v boju za preživetje; grozile so jim deportacije in taborišča.

V prvi večji avstrijsko-slovenski filmski koprodukciji Mračnikar to obdobje popisuje skozi oči 19-letne koroške Slovenke Mile (Doroteja Nadrah). Ko njen brat Hanzi (Oskar Haag) po travmi boja na fronti dezertira iz nemške vojske in se pridruži partizanom, gre Mila za njim: skrbi jo, da občutljivi fant z ranjeno nogo v hosti zime ne bo preživel. Komandant Stane (Leon Lučev) hitro opazi njene vodstvene sposobnosti in jo pošlje v partizansko šolo; kot "politična komisarka" Marija bo prisiljena prevzeti odgovornost za življenja ljudi, ki jih pošilja na tvegane misije. Šele po vojni bo izvedela, da so bili domači zaradi njenega in Hanzijevega prebega deportirani v taborišča. Pravzaprav se življenje po zmagi nad nacizmom za koroške Slovence sploh ne izboljša tako drastično, kot so upali in sanjali ... Mračnikar s svojo zgodovinsko fresko podčrta tudi, kako zelo so še danes relevantna nekatera vprašanja, ki naj bi bila razrešena že v času neposredno po vojni.

V slovenske kinematografe bo film Mila/Marija predvidoma prišel v drugi polovici prihodnjega leta. O tem, kako in zakaj je nastal, pa je v kratkem pogovoru za MMC spregovorila tudi sama avtorica.

Partizanski film načeloma povezujemo z jugoslovansko kinematografijo 60. in 70. let. Mila/Marija je dokaz, da je lahko relevanten tudi leta 2026.

Mislim, da Mila/Marija ni klasičen partizanski film, tudi zato, ker je – vsaj, kolikor vem – prvi partizanski film, povedan z ženske perspektive in postavljen na avstrijsko Koroško. Seveda je to tudi zgodba slovenske koroške manjšine v Avstriji. Ko sem se pripravljala na film, sem vedela, da gre za zelo specifično zgodbo; jasno, da sem se spraševala, če bom sploh lahko dosegla občinstvo v državah, kjer ljudje niso seznanjeni s temi temami ali povezani z zgodovino upora. Odzivi, ki smo jih doslej doživljali na festivalih, pa tudi nagrada občinstva na festivalu v Zürichu, so dokaz, da je mogoče tudi z zelo specifično temo nagovoriti širšo publiko.

Film na redni spored slovenskih kinematografov predvidoma prihaja v septembru naslednjega leta. Foto: Vertigo, Amour Fou, Indigo/Georg Weiss

Tik pred odjavno špico se na ekranu v celoti citirate 7. člen avstrijske državne pogodbe, ki govori o pravicah manjšine. S tem "področje boja" zelo nazorno razširite na sodobni čas.

Desničarske vlade in politika vedno potrebujejo kakega sovražnika. Ko bo potrebno, bomo koroški Slovenci vedno pri roki, da se nas postavi v vlogo sovražnikov.

V času, ko smo pripravljali film, približno dva meseca pred snemanjem, se je zgodila policijska racija na Peršmanovi domačiji. Incident je ljudi zelo prestrašil, za mnoge je bil to velik šok in tudi retravmatizacija. Obenem je bila racija tudi dokaz, da nekatere stvari še niso stvar preteklosti. Dolgo je bila situacija namreč – vsaj navzven – zelo umirjena, tako da agresij proti slovenski manjšini na Koroškem ni bilo moč čutiti. Sama sem vedno imela vtis, in to tudi povedala v svojih filmih, da je ta mir samo navidezen in da se pod njim še vedno skrivajo isti predsodki, ista agresija kot nekoč. Policijska racija je bila še en dokaz, da so vse te stvari še vedno prisotne. Ko smo snemali film, so bile še enkrat vandalizirane dvojezične krajevne table: slovenščino so prepleskali s črno barvo. Trener slovenskega nogometnega kluba je na tekmi dobil rumeni karton, ker je z igralci govoril slovensko. Teh diskriminacij je torej še vedno toliko, da se je tako meni kot producentom zdelo pomembno opozoriti na to, da nekatera vprašanja do danes niso rešena.

Foto: BoBo/Borut Živulović

Nekako naravno se zdi, da bodo pravice manjšine in jezika postopoma vse bolj samoumevne in priznane, ne pa manj. Je nazadovanje posledica širše politične klime v Avstriji?

Za to je več razlogov. V resnici ne bi rada govorila o nazadovanju, ker se je situacija za slovensko manjšino dejansko izboljšala. Filma Mila/Marija pred desetimi leti verjetno še ne bi mogla posneti, kaj šele pred dvajsetimi. Zdaj pa bo decembra otvoritveni film festivala K3 v Beljaku. Vstopnice so bile razprodane tako hitro, da ga bodo zdaj predvajali istočasno v treh dvoranah hkrati. Vključilo se je tudi mesto Beljak; to bo galapremiera, kar bi bilo pred desetimi leti še nepredstavljivo. To pomeni, da se je situacija izboljšala, da je slovenščina bolj sprejeta in ne velja več za manjvredno. Kljub temu pa se mi zdi, da desničarske vlade in politika vedno potrebujejo kakega sovražnika. Ko bo potrebno, bomo koroški Slovenci vedno pri roki, da se nas postavi v vlogo sovražnikov.

V filmu poudarite, da so slovensko-koroški partizani prispevali največji delež k oboroženemu boju za osvoboditev izpod nacionalsocializma na območju nemškega rajha. Je to dejstvo v Avstriji splošno znano in sprejeto?

Ne, seveda ne. Rekla bi celo, da o tem nihče ne ve ničesar, razen seveda ljudi, ki študirajo zgodovino ali se izrecno ukvarjajo s temi političnimi vprašanji. Tega poglavja zgodovine v šolah ne poučujejo – marsikje še tega ne učijo, da slovenska koroška manjšina sploh obstaja. Zelo naporno je, da treba ljudem, tudi na Koroškem, vedno znova razlagati, da se nismo priselili iz Slovenije ter da na tem območju živimo že stoletja. To pomanjkanje védenja je tudi velik razlog za predsodke in sovraštvo. V resnici gre za začaran krog, eno pogojuje drugo. Zaradi predsodkov potem te teme spet ne pridejo v učne načrte in tako mladi ne vedo ničesar o manjšini ali o njenem uporu.

Zanimivo se mi je zdelo, da ste v dokumentarnem filmu Izginjanje prostor odstopili tudi posameznikom, ki imajo predsodke in izrazito odklonilen odnos do slovenske skupnosti. Verjetno ni šlo za to, da bi poskušali pokazati "obe strani", ampak da bi gledalec razumel, s čim se koroški Slovenci vsak dan soočajo.

Če se bojim polariziranih reakcij? Bo, kar bo. Jasno, da bi si želela, da bi si ljudje ogledali film, preden si ustvarijo mnenje o njem.

Točno tako. To je bilo prvič, da sem v enem od svojih filmov dala prostor tudi desničarjem. Prej sem mislila, da to ni potrebno: saj so tako ali tako še preveč slišani in javno zastopani, ni treba, da jim še jaz dajem glas. Ampak situacija je bila taka, da se takrat o manjšini sploh ni govorilo, veljala je za "rešeno situacijo", v resnici pa je bila samo pozabljena – vprašanje šolstva ni rešeno, slovenščina na Koroškem izginja. Hotela sem pokazati, da je ta "mir" v resnici zelo nevaren. Tako ali tako pa moji sogovorniki niso govorili takih stvari, kot bi jih govorili brez kamere. Vseeno pa so bile še te samocenzurirane izjave dovolj pretresljive in so pokazale njihov način razmišljanja.

Premiero v Linhartovi dvorani je občinstvo nagradilo s stoječimi ovacijami, 4ki so režiserko vidno ganile. Foto: Kristina Bursać za Cankarjev dom

Pravite, da film Mila/Marija, ki je nastal kot prvo večje filmsko sodelovanje med Avstrijo in Slovenijo, pred desetimi leti še ne bi bil mogoč. Ste imeli veliko težav s pridobivanjem sredstev za njegovo realizacijo?

Z nabiranjem sredstev smo začeli v Avstriji, imela sem producenta, ki je bil zelo navdušen nad tematiko, saj je tudi zanj osebno pomembna. V Avstriji sistem deluje tako, da lahko en projekt predložiš trikrat – če je trikrat zavrnjen, je mrtev. Našemu so sredstva odobrili že v prvem poskusu, kar je še mene samo presenetilo. Potem sem imela tudi občutek, da imamo močno podporo Slovenskega filmskega centra, da je zanimanje za tematiko veliko. Ko smo enkrat imeli avstrijska sredstva, je bilo treba počakati na rok za prijavo v Sloveniji, najprej za razvoj scenarija, nato za razvoj projekta in na koncu za snemanje. Po vsem tem je še vedno manjkal del sredstev – zgodovinski filmi imajo pač višji proračun. Veliko srečo smo imeli, da je kot tretji partner vskočila Grčija. V Grčiji je bilo partizanstvo zelo močno; protifašistični upor prebivalcev je veliko prispeval k osvoboditvi; njihova situacija je bila naši podobna tudi v tem, da Angleži po letu 1945 iz strahu pred komunizmom kar naenkrat niso več hoteli sodelovati z nekdanjimi zavezniki.

Na ljubljanski premieri se je zbral velik del ustvarjalne ekipe. Foto: Kristina Bursać za Cankarjev dom

Film Mila/Marija je delno navdahnila tudi resnična zgodba vaše družine. Vaš stari stric je šel pri dvajsetih v partizane, kjer je bil pozneje ubit; preostalo družino so Nemci deportirali v delovna in koncentracijska taborišča. To je pravzaprav ogrodje zgodbe, ki jo spremljamo v filmu. Ste v vašem otroštvu v družinskem krogu o teh stvareh veliko govorili? Mnogi ljudje so vojne travme preprosto potlačili vase.

Izhajala sem iz misli, da bodo ljudje rekli: Kaj pa povojni poboji? Koroški Slovenci, kakršna je Mila, o teh pobojih niso vedeli in niso mogli vedeti ničesar, zato tega nisem mogla neposredno tematizirati. Lahko pa posredno v film vpeljem vsaj refleksijo o tem vprašanju, lahko ga vključim v celostno, čim manj idealizirano sliko vojne.

Moja babica in mama sta mi obe pripovedovali o družinski zgodovini, seveda pa to niso bile stvari, o katerih bi se pogovarjali vsak dan. Spomnim se, da so me te teme zanimale že od otroštva. Še v ljudski šoli, pri kakih osmih ali devetih letih, sem za šolski projekt naredila kratek intervju s svojo babico. Mislim, da je šlo za kombinacijo tega, da je moja babica zelo odprto govorila o teh stvareh, in tega, da je zanimalo tudi mojo mamo – tako se je zanimanje preneslo še name. Nekateri družinski člani so pozneje povedali, da so bile zgodbe, za katere sem jaz od nekdaj vedela, zanje popolnoma nove. Res je, da je bila babica pripravljena govoriti – ampak ljudi je treba tudi spraševati.

V moji družini sta bili prisotni obe drži. Praded je bil v koncentracijskem taborišču Dachau in o tem pozneje ni hotel govoriti, in tudi ni hotel, da bi o tem govorila njegova žena. Njegovo stališče je bilo, da tisti, ki so sami trpeli, tako ali tako vejo, kako hudo je bilo, ostali pa ne bi mogli nikoli razumeti. Lahko si predstavljam, kako hudo je bilo ljudem, ki so izkusili koncentracijska taborišča; ta so bila, za razliko od delovnih, namenjena izključno ubijanju. V mojem filmu Korošec govori nemško je Ana Jug – Olip pripovedovala o svoji izkušnji v taborišču Ravensbrück, ko je bila še zelo mlada. Prej o tem dolgo ni mogla govoriti, svoje spomine je začela zapisovati šele, ko je bila v osemdesetih letih. Včasih ljudje potrebujejo čas.

Vseeno pa je Milina življenjska zgodba v filmu najbrž kompozit drobcev različnih stvari, ki so se med vojno in po njej dogajale resničnim ženskam. Ste je lik najprej rodil iz poglobljenega zgodovinskega raziskovanja ali iz umetniškega navdiha?

Mislim, da iz obojega. Vsi liki v filmu so preplet zgodovinskega raziskovanja, intervjujev, ki sem jih delala za svoje dokumentarce, in knjig, ki sem jih prebirala, predvsem biografij žensk. Na slovenskem Koroškem sta bili najbolj znani Helena Kuhar – Jelka in Ivana Sodolšek – Zala, katerima sta bili posvečeni kratki knjigi. O številnih drugih obstajajo samo kratki zapisi v knjigah ali muzejih, o njih nimamo veliko podatkov, tudi zato, ker vojne niso preživele.

Foto: BoBo/Borut Živulović

Ko se Marija pridruži partizanom, z novim prijateljem načneta pogovor o svojih razlogih za gverilski boj. Lenart izrecno reče, da v partizane ni šel "zaradi ideje brezrazredne družbe" ali zaradi ideologije, pač pa "zato, da preživi". Je bila to resnica mnogih koroških Slovencev? Ko so videli so množične deportacije slovensko govorečih ljudi, so ugotovili, da so potisnjeni ob zid.

Absolutno. Večinoma so bili to kmetje in krščanski, zelo verni ljudje. Najprej so doživeli, da je bila slovenščina povsod izrinjena in postala prepovedan jezik. Na vsakem koraku so poslušali, da Korošec govori nemško. Potem so sezačele deportacije, fante in moške so deloma vpoklicali v vojsko in jih poslali na fronto. Moški so bili v Wehrmachtu, istočasno pa so njihove družine deportirali v taborišča. To je bil absolutno razlog za pridružitev uporu.

V filmu nastopi nabor prepoznavnih slovenskih igralcev mlajše generacije z Dorotejo Nadrah na čelu. Samo igralce, ki so upodobili mlajše otroke, ste poiskali med koroškimi Slovenci. Za potencialne protagoniste je bil bazen na avtrijskem Koroškem verjetno premajhen? Ste raje delali s poklicnimi igralci, pa čeprav so se morali šele naučiti narečja?

Izbira poklicnih igralcev med koroškimi Slovenci ni velika, saj nas je vseh skupaj tako malo. Ker nismo imeli veliko časa za snemanje, se mi je zdelo pomembno, da delam z igralci, ki se s tem ukvarjajo poklicno. Dorotejina in tudi mnoge druge vloge so zelo zahtevne, zelo intenzivne; poklicne izkušnje v takih situacijah postanejo ključne. Prav tako se mi je zdelo pomembno, da Mila in njena družina govorijo isto narečje in da je to res pristno. Dolgo so vadili in se učili jezika, na koncu jim je to izredno dobro uspelo.

Foto: Vertigo, Amour Fou, Indigo/Georg Weiss

Kakšno koroško narečje pa je jezik, ki ga slišimo v filmu? Mojemu neukemu ušesu zveni drugače od koroškega narečja, kakršnega slišimo najpogosteje.

Nekateri družinski člani so pozneje povedali, da so bile zgodbe, za katere sem jaz od nekdaj vedela, zanje popolnoma nove. Res je, da je bila babica pripravljena govoriti – ampak ljudi je treba tudi spraševati.

Na Koroškem imamo tri velike narečne skupine, rožansko in podjunsko narečje ter ziljsko narečje, ki pa je že skoraj izginilo. Znotraj teh skupin so manjše narečne skupine; vsaka posamezna vas ima lahko svojo različico narečja. Iskala sem nekoga, ki bi igralce lahko naučil govorice, ki bi imel čas, pripravljenost in orodja za tako delo. Našla sem slavistko in nekdanjo učiteljico Marto Polanšek, ki govori obirsko narečje; Obirsko je naselje v bližini Železne Kaple. To je zelo majhna narečna skupina, ampak to je narečje, ki ga pri Marti doma in v njeni vasi še vedno govorijo. Ker si je bila pripravljena vzeti čas in učiti igralce, smo se odločili za rabo te različice jezika v filmu. Osebno sem sicer odraščala z rožanskim narečjem, ki je razširjeno v Bilčovsu in Hodišah. Včasih sem se kar čudila kakim njihovim besedam. "Zaupaj mi, to je čisto pravilno, mi tako rečemo," me je mirila Marta. (Smeh.)

Igralci so torej najbrž že mesece pred začetkom snemanja hodili na ure narečja? Ali pa je šlo za intenzivno, poglobljeno delo v krajšem obdobju?

Za Dorotejo Nadrah, ki ima v filmu največ besedila, tudi v čustvenih in težkih prizorih, je bilo učenje jezika seveda najpomembnejša in najtežja stvar. Z delom je začela že več kot leto dni pred začetkom snemanja; prvič je pri Marti preživela kar teden dni. Stanovala je pri njej, skupaj sta šli v vas in spoznavali ljudi, Marta ji je pripovedovala svojo življenjsko zgodbo. Potem smo bile še nekaj dni skupaj in prevedle vse dialoge iz knjižne slovenščine v narečje. Kadar se nam je kak stavek zdel predolg ali prezapleten, je Marta svetovala, kako bi pri njih isto stvar povedali krajše. Obenem je bilo treba upoštevati, da Mila, ko govori z drugimi, prilagodi svoj jezik in ne uporablja več čistega narečja, ampak nekakšno mešanico, kot to počnemo vsi, kadar hočemo, da nas razumejo. Tudi to, da smo določile, katere besede lahko ostanejo narečne in katere ne, je bil dolg postopek.

Režiserka z Leonom Lučevom in Dorotejo Nadrah na ljubljanski premieri. Foto: Kristina Bursać za Cankarjev dom

Kaj ste – poleg pripravljenosti, da gre na dolgo pot priprav – iskali pri igralki, ki naj bi upodobila filmsko Milo? Njen lik zaznamuje naivnost, pozneje pa tudi jeklena moč in odpornost. Ste se odločili na podlagi intuicije ali avdicij?

Predvsem sem imela v mislih potencial za razvoj lika. Pomembno je bilo, da v igralki vidim nežnost in mlado žensko, ki jo igra na začetku, a tudi odločno komandantko iz nadaljevanja zgodbe. Nisem se odločila že po prvi avdiciji, ker sem morala upoštevati tudi postavitev cele družine: verjeti moramo, da so med seboj v sorodu, med njimi mora biti igralska kemija. Pomembno se mi je zdelo, da vidim kar največ različnih obrazov, tako da smo imeli vsaj tri kroge avdicij.

V kakšnem spominu imate snemanje na lokacijah v naravi? Predstavljam si, da je bilo delo v gozdu zahtevno in da ste se morali izpostaviti neprijaznim vremenskim razmeram. Je bila to kdaj mukotrpna izkušnja?

Pogoji dela so bili izredno težki, ker smo vse snemali na resničnih lokacijah - v gozdu, na gorah, v jami. Že čas, ki smo ga vsak dan potrebovali, da smo prišli do lokacije, je bil čas, ki nam je nato manjkal na snemanju. S seboj je bilo treba po gorskih cestah vlačiti tudi vso opremo in jo vsak dan postavljati. Če dodamo k temu še mraz, je bilo v resnici zelo naporno. Pomagalo je, da smo bili v ekipi zelo solidarni. Vsem se nam je zdelo pomembno, da povemo to zgodbo. Moč in povezanost nam je vdihovala zavest, da so v tej isti regiji partizani preživljali podobne stvari. Kljub vsej trdoti narave smo doživeli tudi njeno lepoto.

Foto: Vertigo, Amour Fou, Indigo/Stefan Reichmann

Klasični partizanski filmi se z zmago v bitki ali vojni bolj ali manj zaključijo. V Mili/Mariji je vojne konec približno 40 minut pred koncem filma. Skoraj enako pomembno kot odpor proti nacizmu je bilo torej pokazati čas neposredno po vojni. Ta realnost je bila za Slovence na avstrijskem Koroškem precej drugačna kot za tiste v Jugoslaviji. "Kljukasti križi so izginili, ampak ljudje so isti," pripomni nekdo.

To je bil sicer vedno tabu in je ostajalo neizrečeno, a Avstrija je bila znana po tem, da nacisti niso bili kaznovani - tudi zato, ker so bili na vseh položajih in jih je bilo preprosto preveč. Preprosto obdržali so svoje funkcije: dr. Otto Scrinzi, ki je bil eden največjih nacističnih zločincev, je obdržal prakso in naprej delal kot zdravnik vse do 70. in 80. let. Ti ljudje so bili po vojni še naprej učitelji, zdravniki in politiki – kje je torej osvoboditev, za katero so se ljudje borili? Še naprej so bili v zelo težki situaciji in živeli v groznih pogojih. Pomembno se mi je zdelo pokazati, kar sem izvedela iz zgodbe svoje babice, pa tudi iz zgodovinskega raziskovanja: velik šok in poraz je bil, da se tudi po vojni stvari niso spremenile.

Prek lika dezerterja Marka v film vključite temo povojnih pobojev. Lenart in Mila ponazorita dve nasprotni stališči: ali naj vse zdaje pozabimo samo zato, ker je bil razglašen mir? Po drugi strani pa mrtvih nič ne bo pripeljalo nazaj in maščevalnost ne more prinesti ničesar dobrega. Zakaj se vam je zdelo pomembno, da vključite to temo? Kot vnaprejšnji odgovor kritikom, ki v zvezi s partizanskim bojem vedno izpostavijo povojne poboje?

Izhajala sem iz misli, da bodo ljudje rekli: Kaj pa povojni poboji? Koroški Slovenci, kakršna je Mila, o teh pobojih niso vedeli in niso mogli vedeti ničesar, zato tega nisem mogla neposredno tematizirati. Lahko pa posredno v film vpeljem vsaj refleksijo o tem vprašanju, lahko ga vključim v celostno, čim manj idealizirano sliko vojne.

Z Andyjem Garcio na zaključni slovesnosti festivala v Zürichu, kjer je vfilm dobil nagrado po izbiri občinstva. Foto: ZFF

Povojni Celovec ste poustvarili v Kamniku. Je bilo mesto lažje vrniti 80 let v preteklost kot resnični Celovec?

Tako je, v Kamniku je bilo preprosto lažje zavrteti uro nazaj. Mesta na avstrijskem Koroškem so bila v celoti obnovljena in so danes polna trgovin, ki bi jih z našimi finančnimi sredstvi težko prikrili. V Kamniku pa je center mesta še zelo zgodovinski, ni bilo vse prenovljeno v rožnatih in rumenih odtenkih. Tudi za koroško vas smo uporabili Radovljico, ki mi je bila na prvi pogled všeč. Obdana je z gozdovi in gorami, pa tud tamkajšnja cerkev je bila točno takšna, kot sem si jo predstavljala.

Foto: BoBo/Borut Živulović

Ste morali kake sledi sedanjost v poprodukciji vseeno odstraniti s posebnimi učinki? Kaj pa prizor eksplozije v tovarni – je "resničen" ali digitalno ustvarjen?

V filmu je v resnici veliko posebnih učinkov, za katere je skrbela ekipa v Grčiji. Iz slike je bilo treba odstraniti predmete in podrobnosti, ki niso bile del pripovednega časa. Eksplozije smo ustvarjali hibridno: praviloma smo jih detonirali na lokaciji, potem pa digitalno dodali še malo ognja in dima. Prav tako je s pomočjo posebnih učinkov narejen prizor lova na jelena in gamsa.

Filmsko glasbo je zložil eksperimantalni umetnik Tomaž Grom, kar filmu dodaja zelo sodobno, atmosferično noto. Obenem pa ste vključili veliko prizorov petja partizanskih pesmi. Zakaj so se vam zdele pomembne?

Pesmi so nosilec čustev. V prvih različicah scenarija ni bilo predvideno, da bodo slovenske partizanske pesmi tako zelo izpostavljene. Odločitev je padla nekaj mesecev pred snemanjem, predvsem zato, ker so te pesmi še danes tako zelo pomembne. Koroški Slovenci radi in veliko pojejo, ne samo partizanske, ampak tudi ljudske pesmi. Peli so jih tudi v taboriščih, čeprav je bila slovenščina prepovedana; v Dachauu so imeli celo zbor, ki je pel slovenske pesmi. Dajale so jim pogum in upanje. Tudi sama sem v otroštvu od mame pogosto slišala partizanske pesmi. V procesu vaj in priprav na film sem imela vse močnejši občutek, da je treba v nekaterih prizorih peti, ker je tako tudi v resnici bilo. V resnici ni šlo toliko za to, da te pesmi sprožajo čustva, ker ne želim na gledalca vplivati na ta način; tudi zato v svojih filmih glasbe načeloma ne uporabljam. Tomaževa glasbena podlaga je prisotna samo, ko opazujemo naravo. Tomaža sem spoznala na Festivalu slovenskega filma, ko je bil nagrajen za delo Ne misli, da bo kdaj mimo. Zdelo se mi je, da je to človek, ki bo po zaslugi svojega lastnega eksperimentiranja razumel moj pristop k filmu in glasbi.

Foto: LIFFe

Pogovarjava se na dan, ko bo film Mila/Marija doživel svojo slovensko premiero. Svetovna premiera v Zürichu je bila uspeh; nenazadnje ste na festivalu osvojili nagrado občinstva. Imate tremo pred prvo projekcijo v Sloveniji? Se bojite morebitnih polariziranih reakcij, ki jih bo sprožila njegova tema?

Seveda. Te reakcije sem deloma že izkusila, ko so se na spletu pojavili prvi odzivi na to, da sploh snemam Milo/Marijo. To so ljudje, ki filma še niso mogli videti in so si mnenje o njem ustvarili v naprej. Če se tega bojim? Bo, kar bo. Jasno, da bi si želela, da bi si ljudje ogledali film, preden si ustvarijo mnenje o njem.

Kaj pa si želite, da bi od njega odnesli? "Sprava" je lepa beseda, a se jo pri nas pogosto uporablja z neiskrenimi nameni.

Ta situacija je v Sloveniji zelo drugačna kot v Avstriji, ker je bila tudi zgodovina po letu 1945 tako drugačna. Čudi me, kako močno polarizirana je tukaj družba, kako zelo razdeljena je na dva tabora. Velika škoda se mi zdi, da so stvari prikazovane črno-belo in da se zlorablja besedo "sprava". Sama imam najraje filme, ki me prisilijo razmišljati: Kako bi pa jaz ravnala v tej situaciji? Všeč mi je, kadar me film prisili, da pretehtam svoja stališča ali pa odkrijem nekaj novega. Močno bi si želela, da ljudje po mojem filmu razmišljajo – morda ne o spravi, ampak vsaj o dialogu in odprtosti. Morda smo lahko odkriti vsaj glede tega, da stvari niso vedno enostavne in črno-bele.

Oglas

内容来自 MMC RTV - Vse novice,版权归原作者所有。

阅读原文 ↗

用 HomepageTab 新标签页关注 RSS,打开浏览器就能看到更新。

安装 HomepageTab