Demokracija v Sloveniji je sistemsko siromašena

Stališča, izražena v pismu, so stališča avtorja in ne nujno uredništva Dela. Za vsebino pisma v celoti odgovarja avtor.

Osrednje poslanstvo demokracije je po mojem razumevanju učinkovito in pošteno upravljanje države v korist večine njenega prebivalstva. Tako razumljena demokracija je v resni krizi, kar je nedvomno eden osrednjih problemov Evrope in tudi Slovenije. O njenih vzrokih govori članek z gornjim naslovom, katerega avtor je Bojan Bugarič, profesor na eni tujih univerz. Za vse šibkejšo demokracijo je po njegovem več razlogov.

Kakor jih sam razumem, naj bi šlo predvsem za vse večje socialne razlike, slabitev družbene vloge srednjega razreda in delavstva, politično razdvojenost družb in nezadovoljivo upravljanje držav. Ti razlogi naj bi avtoritarno usmerjenim politikom nudili obilo priložnosti, da si z zavajanjem volivcev krepijo svojo politično moč in slabijo demokracijo. Med ukrepi, ki naj preprečujejo njeno slabitev, izpostavlja avtor predvsem naslednje: krepitev učinkovitosti demokratičnega upravljanja države, krepitev pravne države in drugih od politike neodvisnih institucij, aktivno delovanje s ciljem, da družba ne bo dvomila, da je demokracija sistem, vreden obrambe.

Problematika demokracije je v obravnavanem članku predstavljena prepričljivo, čeprav nekoliko posplošeno. Krizo demokracije v Sloveniji pa je možno in smiselno razložiti tudi konkretneje in na osnovi take razlage ponuditi ustrezne predloge za njeno sanacijo. S to tematiko se pri nas že več let ukvarja skupina izvedencev v okviru Sinteze – koalicije CD, eden njenih članov sem tudi pisec teh vrstic. Naj svoja spoznanja o krizi demokracije kratko predstavim.

Osrednji razlog za slabo delovanje demokracije v Sloveniji so neprimerne sistemske rešitve, ki smo jih vgradili v naš politični model. Teh je sicer več, a pomembne so po mojem predvsem tri. Kot prvo je primerno omeniti volilno zakonodajo. Z njo volivci volimo predvsem stranko, o tem, kdo jo bo zastopal v parlamentu, pa prednostno odloča njeno vodstvo. Ta ureditev je dopustila, da se nam je demokracija izrodila v vladavino političnih strank (strankokracijo), ki splošne družbene koristi podreja strankarskim in tudi osebnim interesom, odločilno pa omejuje tudi vpliv volivcev na upravljanje države, kar naj bi sicer bila osrednja prednost demokracije.

Druga resna slabost našega političnega modela je način, kako oblikujemo in nadziramo vlado. Praviloma jo oblikuje in jo tudi vodi vodja stranke, ki so ji volivci namenili največ glasov. Ta po volitvah najprej oblikuje koalicijo, se torej dogovori s sorodnimi strankami, ki bodo z njegovo sodelovale v novi vladi. Na ta način se parlament razdeli v dva dela, koalicijo in opozicijo, z naslednjimi posledicami: a) parlament ne more izvajati ene svojih temeljnih funkcij, to je učinkovit nadzor vlade, saj ji je koalicija vsebinsko podrejena in jo tudi nekritično podpira, opozicija pa ji vladanje predvsem otežuje; b) politika je vse bolj razdvojena, kar bistveno otežuje predvsem strateško (dolgoročno) upravljanje države in spodbuja škodljivo razdvojenost celotne družbe; c) člani vlade so praviloma ključne politične osebe koalicije, ki za to zahtevno delo pogosto nimajo relevantnih vodstvenih izkušenj in znanj. Kratko povzeto: najzahtevnejše vodstveno delo v državi prepuščamo osebam z neredko vprašljivimi kompetencami, delujejo (vladajo) pa prednostno v korist enega dela politike in brez prepotrebnega demokratičnega nadzora.

Tretja omembe vredna slabost našega političnega modela je močna centralizacija politične oblasti, ki se odraža tudi v tem, da imamo osrednjo vlado in 212 občin, vmes pa ni ničesar. To upravljanje države nedvomno otežuje in slabi demokracijo, a je zadeva rešljiva z ustanovitvijo pokrajin; zavezo, da se to stori, nalaga politiki ustava, a se doslej to ni zgodilo, saj bi bila strankokracija s pokrajinami prizadeta.

Naš model demokracije je torej sistemsko siromašen in je potreben resne prenove. Kako jo izvesti, se dovolj dobro ve, ji pa politika ni naklonjena in se zato v tem pogledu že leta nič obetavnega ne zgodi. Razvojna uspešnost države je zaradi tega močno prizadeta, a za sedaj očitno ne dovolj, da bi se vsaj relevantna stroka na ravnanja politike ustrezno odzvala.

***

Andrej Cetinski, Ljubljana

Stališča, izražena v pismu, so stališča avtorja in ne nujno uredništva Dela. Za vsebino pisma v celoti odgovarja avtor.

内容来自 Delo,版权归原作者所有。

阅读原文 ↗

用 HomepageTab 新标签页关注 RSS,打开浏览器就能看到更新。

安装 HomepageTab