Drobljenje odgovornosti ubija velike državne projekte
Prostorski postopki trajajo 15 let in več, gradnja se vleče, cen pa ni mogoče primerjati s tistimi iz AC-programa.

Galerija
Rešitev je jasna: vodenje velikih projektov v vseh fazah je treba vrniti investitorjem z jasno osebno odgovornostjo za koordinacijo in cilje. FOTO: Uroš Hočevar
Stališča, izražena v pismu, so stališča avtorja in ne nujno uredništva Dela. Za vsebino pisma v celoti odgovarja avtor.
Miha Kovač je odlično analiziral neučinkovitost sedanje slovenske družbe pri velikih projektih in se vprašal, zakaj nismo več sposobni ponoviti uspeha avtocestnega (AC) programa. Le kje in kdaj smo tako zavozili?
V obdobju 1994–2008 smo zgradili 29,5 kilometra avtocest in hitrih cest na leto, kar je bil edini velik uspešno zaključen državni projekt. Čeprav smo se tudi takrat spopadali z zapleteno zakonodajo in civilnimi iniciativami, je umeščanje v prostor trajalo od 3 do 5 let. Gradili smo ceneje od primerljivih držav in hitreje od evropskega povprečja (14,75 km na leto na milijon prebivalcev v primerjavi z evropskimi 4 km). Kljub temu so bili program in njegovi akterji na koncu – kako značilno – politi z gnojnico in stigmatizirani.
Nova generacija vodilnih se je nato odločila delati vse drugače. Danes prostorski postopki trajajo 15 let in več, gradnja se vleče, današnjih cen pa si nihče ne upa primerjati s tistimi iz AC-programa. Težavo predstavljajo tudi zelene ideologije v državni upravi in medijih, ki so nenaklonjene razvoju cest, ter pogoste menjave vodilnih v družbah (Dars, 2TDK), kamor prihajajo ljudje brez izkušenj z velikimi infrastrukturnimi projekti. Zaradi gonje proti aneksom pa uradniki danes v načrtih preprosto napihnejo roke in finančne okvire, da so na koncu od ministrov še pohvaljeni za »pravočasno in cenejšo« gradnjo – v času AC-programa so bili roki in proračuni ostri in brez rezerv.
In kje so rešitve? Poleg navedb g. Kovača obstaja še organizacijski razlog, ki je po mojem mnenju najpomembnejši.
Ključni problem je drobljenje odgovornosti. Pri AC-programu je veljal učinkovit projektno-matrični sistem: Dars je vodil in koordiniral vso pripravo na gradnjo, tudi pomoč in sodelovanje pri pripravi in sprejemu državnega prostorskega načrta. Še v preteklem letu so se z enim prostorskim načrtom ukvarjala po tri ministrstva hkrati, investitorji pa so nemo opazovali in jamrali nad zakonodajo.
Rešitev je jasna: vodenje velikih projektov v vseh fazah je treba vrniti investitorjem z jasno osebno odgovornostjo za koordinacijo in cilje. Ministrstva naj določajo pravila, pogoje in nadzorujejo zakonitost, saj sama ne nosijo finančnega tveganja za zamude. Največja razlika med nekdanjim 3- do 5-letnim in današnjim 15-letnim umeščanjem v prostor namreč ni v evropski zakonodaji ali zahtevnosti projektov, temveč v tem, da se je vodenje preselilo od investitorja k administrativnemu sistemu.
Toliko na kratko! Slovenska stroka bi lahko še veliko več povedala, pa je raje tiho glede na grenke izkušnje v mali dolini šentflorjanski!
***
Metod Di Batista, član prve uprave Darsa, zadolžen za tehnično pripravo in izvedbo, in deset let glavni direktor DDC
Stališča, izražena v pismu, so stališča avtorja in ne nujno uredništva Dela. Za vsebino pisma v celoti odgovarja avtor.
内容来自 Delo,版权归原作者所有。
阅读原文 ↗