Treba je podvomiti o posploševanju
PREMIUM | Sobotna priloga
Vadim Fiškin v Sloveniji živi od leta 1996. Po ruski invaziji na Ukrajino je odpovedal načrtovano pregledno razstavo v moskovskem Muzeju sodobne umetnosti.

Galerija
V instalaciji Temni časi so stenske ure prebarvane v črno, vendar njihovi mehanizmi še naprej tiktakajo. FOTO: Voranc Vogel
Med neštetimi umetniškimi deli, ki so konec oktobra napolnila torinski sejem sodobne umetnosti Artissima, je pozornost mednarodne žirije pritegnilo nekaj skoraj neznatnega. Utripajoča žarnica. Ne posebej velika ne posebej lepa in brez sleherne želje, da bi kogarkoli osupnila z razkošjem tehnologije, ki jo je omogočala. Njena svetloba je sledila ritmu človeškega srca. Nekje drugje, zunaj razstavnega prostora, je bil človek, čigar telo je določalo, kdaj bo zasvetila in kdaj za hip ugasnila. To je bil Vadim Fiškin. Če bi njegovo srce prenehalo biti, bi se spremenilo tudi umetniško delo. Tehnologija, ki jo običajno razumemo kot obljubo preseganja človeških omejitev, je bila tu odvisna od najstarejše in najpreprostejše med njimi: od življenja samega. Za Svetilnik (Lighthouse) je Vadim Fiškin ...
内容来自 Delo,版权归原作者所有。
阅读原文 ↗