Brez levice

Že dolo vidim le na levo oko, a avto lahko vozim samo z desno nogo. Samo sklopke ne sme imeti.

Galerija

Le je slediti razvoju. Foto: Andrej Krbavčič

Sem zelo povprečen voznik. Ne čutim niti najmanjše potrebe po divjanju, ne ljubi se mi dlje, kot je nujno, frajariti na prehitevalnem pasu, a za volan kljub temu zelo rad sedem. In se živciram, veliko kolnem, zlasti če sem v vozilu samcat, zvočnih in vizualnih pripomb nepridipravom pa ne dajem več, saj so mi že nekajkrat posledično grozila srečanja neprijetne vrste. In to ena na ena, na prostem.

Šala, kako dirkalni avto dobiš že za 34.000 evrov, se mi zdi zelo duhovita. Za štirikolesne lepotce se mi zdi škoda odštevati pretirano veliko cekinov, zato vozim škodo, odločil sem se za model, katerega odločilna dodana vrednost je originalni dežnik v niši voznikovih vrat. In ker ima avto zadaj senzor, sem ritensko v objekte v dveh letih trknil le trikrat.

Moja škoda ima tudi prestave, in to več kot reli avto. Takega, ki nima sklopke, sem v življenju doslej vozil le enkrat, s kolegom fotografom sva šla po domovini službeno, na električni pogon, jaz sem bil za volanom 17, on preostalih 324 kilometrov. Bilo mi je srednje všeč.

Pred nekaj dnevi pa sem bil obsojen, da se na profi teren odpravim sam, nisem si predstavljal, kako bo šlo brez prve, druge ... Samo gas in bremza pa namesto vitke prestavne ročice količek za naprej, nazaj, parking in ler, to je prosti tek. Sodelavec mi je v petih minutah razodel osnove, razumel nisem nič in oddrvel tegobam naproti. Rečeno mi je bilo, naj nožno levico spodvijem podse, če bi bil dovolj gibčen in če ne bi bilo tako mrzlo, bi jo lahko molel skozi okno, kot to z rokami delajo osvajalci.

Ampak šlo je po mestu, šlo je po avtocesti, šlo je tja in nazaj. Ugotovil sem, da je avtomatik zame idealen, zlasti zdaj, ko imam z levim stegnom težave in me obravnavajo fizioterapevtka. Domov sem se odpravil z avtom na prestave. Kakšna škoda!

内容来自 Delo,版权归原作者所有。

阅读原文 ↗

用 HomepageTab 新标签页关注 RSS,打开浏览器就能看到更新。

安装 HomepageTab