Udarni termin
Recenzije
"Včasih je bil v vsakem mestu sramotilni steber, danes imamo televizije"
Ocena
20. november 2026 ob 7.00 • Ljubljana - MMC RTV SLO
Lance Oppenheim se z satirično rekonstrukcijo senzacionalističnega šova Ujeti plenilca vrača v "zlato dobo" resničnostne televizije, v obdobje, ki je odprlo vrata za današnjo distopijo nenehnega nadzora.
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
Lahko bi teoretizirali, da je dokumentarist Lance Oppenheim z eno nogo v fikcijo stopil že s hibridnim portretom Elizabeth Holmes Vse lahko vidiš (prav tako na Liffu); kakor koli že, dokončno je ta prestop naredil s psihološko srhljivko Udarni termin. Oppenheim je kot dokumentarist avtor, ki v precep jemlje nišne, obskurne skupnosti in interese (Spermworld je bil prikaz sveta darovalcev sperme, Some Kind of Heaven pa dokument življenja v upokojenski skupnosti). Pri igranem prvencu je fokus razširil na nišno, a obenem odvratno in strašljivo aktivnost - zlorabo otrok. Udarni termin formo prilagaja vsebini: kot vizualni izdelek je namerno odbijajoč, opolzek in tesnoben; veliko ima skupnega s satiro Nightcrawler (2014) Dana Gilroya. Direktor fotografije David Bolen ta učinek doseže z vpeljavo nič manj kot 12 formatov iz obdobja, ki ga dokumentira, vključno s klasičnimi in miniDV kamerami ter na neki točki celo mikroendoskopom, kakršnega v medicini uporabljajo za kolonoskopije.
Oglas
Na papirju je Udarni termin zgodba o vzponu resničnostnega šova To Catch a Predator v začetku tega tisočletja, a zapomnili si ga boste predvsem po eni stvari: po Robertu Pattinsonu v vlogi TV-voditelja Chrisa Hansena. Pattinson praviloma v vsakem filmu poišče netipičen, presenetljiv pristop k liku, v Udarnem terminu pa gre še veliko dlje; njegov Hansen je bolj koncept kot portret resnične osebe; filmski Chris je poosebljena gmota nelagodja, nevrotičnosti in kaosa, popolnoma nepredvidljiva entiteta v stalnem stanju krize. Pattinsonov Hansen je karikatura, a zelo natančno kalibrirana. (Skrajno zanimivo je, da je igralec, ki ga dosledno privlačijo nelaskavi liki zlikovcev, zgub in lažnivcev, pravkar sprejel vlogo prototipskega junaka, Jamesa Bonda, a to je tema za kdaj drugič.)
To Catch a Predator (2004 - 2007) je bila NBC-jeva resničnostna oddaja, za potrebe katere so se ustvarjalci v spletnih klepetalnicah predstavljali kot mladoletniki in se pustili "zapeljati" pedofilom. Na neki točki je vaba plenilca povabila k sebi domov, ker "staršev ni doma" - a hiša je bila seveda televizijska kulisa, kjer je izza vrat skočil Chris Hansen s kamero. "Saj ti je jasno, kako je tole videti, kajne?" Ko je osramočeni pedofil poskušal pobegniti, ga je pred vrati čakala policija. Ampak ali si res lahko križarski vitez v imenu pravice in hkrati tekmuješ z gledanostjo Skrivnostnega otoka na konkurenčni televiziji?
Scenarista Ajona Singha ne zanimajo zametki in zgodnja etapa oddaje, le kratko obdobje njenega meteorskega vzpona in nato sunkovitega padca; nad dogajanjem zato visi ozračje tako rekoč neizbežne katastrofe. Nekje na obrobju dogajanja so prisotni drobci "resničnega življenja", od Chrisovega rivalstva z voditeljem Stonom Phillipsom (Bill Heck) do njegovega razpadajočega zakona z Mary (Anna Faris), a v skoraj manično obsesivnem fokusu je Chrisova televizijska (in življenjska) misija: spraviti oddajo na vrh lestvice gledanosti, za kar bo treba ujeti resnično "veliko ribo" - plenilca, ki je obenem javna osebnost.
Chris je seveda samo tip z mikrofonom; oddajo v resnici na plečih nosi producentka Andie Bender (vedno sijajna Merritt Wever), ki je približno tako moralno bankrotirana, kot bi od osebe v njeni službi pričakovali. Andie se zaveda, da prestopajo etične meje, a je draž tega, da ustvarja šov, od katerega se - podobno kot od prometne nesreče - ne da odtrgati pogleda, preprosto prevelik.
Da spravijo pedofile v hišo, ekipa potrebuje tudi "vabe", plačane igralce, ki so videti kot 13- ali 14-letniki. Del (Phoebe Bridgers) je veteranka tega posla, ki zna igrati fanta ali punco, novi član ekipe pa je naivni Dan (Skyler Gisondo), neizkušen igralec, ki še čaka na svoj veliki preboj.
Oppenheim je Udarni termin strukturiral kot serijo cikličnih epizod, ki odražajo repetitivnost formata oddaje, a tudi moralno greznico, v katero vse skupaj tone. Lov na pedofile je v teoriji seveda plemenito početje, a Hansenova ekipa samo zelo ohlapno upošteva zakone in protokole: njihov cilj je uničevanje življenj šokantnimi posnetki, ne pa dejansko preprečevanje zločinov. Policisti, ki nikoli ne zamudijo priložnosti, da pred kamero nastopijo kot junaki, obožujejo Chrisove taktike; teksaški šerif (Bokeem Woodbine) jih skuša zvabiti v svoj mali kraj kot del svoje predvolilne kampanje.
V kaosu tega testosteronskega junačenja, podpihovanja egov in hlastanja po slavi je "zaščita otrok", o kateri trobijo, precej nizko na seznamu prioritet. "Zloraba" je širok pojem in se ga ne da omejiti zgolj na packarije, o katerih za svojimi tipkovnicami fantazirajo pedofili. Približno tri minute po tem, ko producentka popolnoma nepripravljenega Dana potisne pred kamero, si tarča operacije pred šokiranim fantom že sleče hlače. Nihče ni igralca niti poskušal zaščititi pred nasiljem, proti kateremu naj bi se borili. (Asociacija na grozljivo usodo, ki so jo v Hollywoodu doživeli številni otroški igralci, je brez dvoma namerna.)
Chris si v svojih vse bolj vročičnih in blodnjavih vizijah zlorabo začne predstavljati kot temno pošast, ki preži nanj iz podrastja. Tako zelo se je osredotočil na idejo o enem samem, velikem "zlu", da je slep za neskončno mrežo zlorab in nasilja povsod okrog njega - za mrežo, katere del je tudi on sam. Kaj drugega kot plenilsko početje je konec koncev snemanje samomora pedofila, ki se počuti stisnjenega v kot? Chris je nasedel svoji zgodbi o lastnem junaštvu in ne čuti nobenih zadržkov pred tem, da človeško bedo in trpljenje spreminja v program, vsebino. Implicitno se obsodba razširi tudi na nas, ki smo v začetku tisočletja z naslado požirali televizijsko smetje (spomnimo se samo na Šov Jerryja Springerja) in na ameriško družbo, ki je v psihozi in po 11. septembru katarzo iskala v karikiranih upodobitvah zla, pa naj je bil to Sadam Husein ali domnevni pedofili na malih zaslonih; milenijska deziluzija je okužila tako politično kot tudi družbeno klimo.
Oppenheim uspe najti krhko ravnovesje med tem, da ne zbuja sočutja do pedofilov, a tudi ne do ljudi, ki jih poskušajo ujeti v past. Poudarek se iz posamičnih zločinov postopoma premakne na širšo sliko: na svet, kjer je nenehna gonja po več, bolje in hitreje zanesla razkroj v vse pore družbe. V tej vseobsegajoči bitki za nadvlado ne more biti zmagovalcev brez poražencev in v greznici nihče ne ostane čist.
Ocena: 4+
Oglas
内容来自 MMC RTV - Vse novice,版权归原作者所有。
阅读原文 ↗