Ajzenkot proti Bibiju: bitka za Izrael
Stališča, izražena v prispevku, so stališča avtorja in ne nujno uredništva Dela. Za vsebino in izražena mnenja odgovarja avtor.
Enajst strank, sodelujočih na – kot navajajo – prelomnih, zgodovinskih izraelskih volitvah, je prestopilo 3,25-odstotni volilni prag. Tokratnih volitev se je, nepričakovano, udeležilo največ palestinskih državljanov Izraela v zadnjih tridesetih letih. Palestinci sestavljajo 20 odstotkov izraelskega prebivalstva, zato je njihovo ignoriranje pri vodenju demokratične države političen paradoks.
Na volitvah sta se soočili dve predvolilni koaliciji. Koalicija Benjamina Netanjahuja in njegove stranke Likud vključuje še skrajne desne ortodoksne stranke. Opozicijski blok ali »blok za spremembe« sestavljajo stranka generala Gavija Ajzenkota (Jašar), stranka bivšega predsednika vlade Naftalija Beneta in Jaira Lapida (Bjačad), stranka nekdanjega podpredsednika vlade Avigdorja Libermana (Izrael naš dom) in Jairja Golana (Demokrati).
Volilni izid ni prinesel zmagovalca. Rezultat 53 proti 48 v korist Netanjahujeve koalicije ne omogoča, da bi ta lahko ohranila absolutno večino v 120-članskem parlamentu. Oba bloka potrebujeta za večino prestope iz drugih političnih taborov ali pa podporo palestinskih strank.
V tem kontekstu sta za veliko presenečenje, ki meji na senzacijo, poskrbeli obe stranki izraelskih Palestincev – Skupna lista in Združena arabska lista –, ki sta osvojili 19 poslanskih mest (predvolilne ocene so jima napovedovale od šest do sedem sedežev). Tako sta arabski stranki postali eden od ključnih dejavnikov pri oblikovanju nove izraelske vlade. Pred volitvami so v obeh koalicijah odločno poudarjali, da v vladi ne bodo sodelovali s palestinskimi strankami. Po zaprtju volišč pa se o tem govori manj, posebno še znotraj bloka za spremembe.
Izraelski Palestinci se do danes parlamentarnih volitev niso udeleževali v večjem številu, saj so menili, da njihove stranke, ki so si ideološko zelo različne in izolirane, v knesetu ne bodo imele nobenega vpliva. Tokrat so palestinske stranke uspele strniti vrste. Ta poteza je preprečila drobljenje njihovih glasov in tako povečala volilni uspeh. Pri visoki volilni udeležbi je odigralo svoje tudi nasilje Netanjahujeve vlade na Zahodnem bregu in v Gazi – denimo izgon pet tisoč prebivalcev Hebrona z njihovih domov po napadu dveh oboroženih Palestincev na vojaško kontrolno postojanko.

Rezultat 53 proti 48 v korist Netanjahujeve koalicije ne omogoča, da bi ta lahko ohranila absolutno večino v 120-članskem parlamentu. FOTO: Ammar Awad/Reuters
Kljubovalnost in posledično visoka udeležba na volitvah je bila tudi posledica ropanj palestinskih kmetov in onemogočanje spravila letine na Zahodnem bregu. Svoje je prispevala še pospešitev gradenj nezakonitih naselij na okupiranem ozemlju. Palestinski volivci so volitve razumeli kot protest proti politikam izraelske vlade do rojakov na okupiranih ozemljih. Predvsem pa je Palestince na volišča pognala brutalna politika njihovih dveh največjih sovražnikov – Gvira, ministra za nacionalno varnost, in finančnega ministra Smotriča, ki sta vodji skrajno desnih versko-nacionalističnih strank.
Najbolj nezadovoljen in razočaran nad palestinskim volilnim uspehom je Netanjahu, ki je takoj po uradni razglasitvi volilnih rezultatov sprožil gonjo proti obema palestinskima strankama. Netanjahu ju obtožuje, da sta z denarjem iz tujine (Katar in Turčija) kupila in ugrabila volitve. S tujim denarjem naj bi dosegli, da so se Palestinci množično udeležili volitev. Te obtožbe ostajajo brez dokazov.
Netanjahu je domači varnostni službi Šin Bet (katere vrh mu je lojalen) in policiji ukazal, da izvršita preiskavo o domnevni korupciji. Niti Šin Betu niti policiji ni uspelo najti prepričljivih dokazov, zato je nekaj višjih uradnikov, ki so nasprotovali povsem nepotrebni in izsiljeni preiskavi, izgubilo službo. Svojo preiskavo je po hudih pritiskih premierovega kabineta izvedla tudi centralna volilna komisija, ki tudi ni našla oprijemljivih dokazov o korupciji.
V svojih nastopih in govorih v parlamentu Netanjahu vsem strankam grozi, naj ne sodelujejo s političnima predstavnikoma Palestincev. Pri svoji demonizaciji Netanjahu izpostavlja, da si palestinski politiki želijo uničenje Izraela, zaradi česar je edini izhod iz nastalega položaja vzpostavitev vlade narodne enotnosti med obema izraelskima koalicijama.
V zvezi z vzpostavitvijo vlade narodne enotnosti so politični rivali hitro razbrali Netanjahujev načrt. Odgovarjajo mu, da bi takšna koalicija lahko bila dosežena brez večjih težav, če bi se Netanjahu pred tem umaknil iz politike. Netanjahu večino svoje energije porabi za onemogočanje nastanka koalicij, ki jih ne bi vodil on sam. Znano je, da je na začetku volilne kampanje Netanjahu osebno prepričeval vodji palestinskih strank, naj v novem parlamentu ne podpreta Ajzenkotove koalicije.
Predsednik Jicak Hercog – njegova prioriteta je nova vlada, ne pa ponovitev volitev – je mandat za sestavo vlade podelil Ajzenkotu, ki bi lahko računal na podporo arabskih strank. Za sestavo vlade ima Ajzenkot na razpolago 28 dni (z možnostjo podaljšanja roka za še štirinajst dni). Če mu ne bo uspelo, bo priložnost dobil Netanjahuju. Če tudi njemu ne uspe, bodo spomladi prihodnje leto nove volitve.
Po ustanovni seji parlamenta je opozicija skupaj z glasovi palestinskih strank zamenjala dosedanjega Likudovega predsednika kneseta. To je zmagoviti opoziciji s 63 poslanskimi mesti proti 50 poslanskim sedežem Netanjahujeve vladne koalicije omogočilo, da je takoj vzpostavila tudi parlamentarni odbor za organizacijske zadeve. Vloga odbora je, da prepreči, da bi Netanjahujeva tranzicijska vlada vojaško intervenirala, razen če ne bi šlo za nujno posredovanje. No, obrambni minister Izrael Kac trdi, da premier ne potrebuje soglasja parlamenta za vojaško posredovanje (proti Iranu).
Te dni so v javnost prišle informacije o namerah Netanjahuja, da bi tik pred volitvami interveniral proti Iranu, a da se je temu vojaški vrh uprl, saj je ocenil, da gre za predvolilno potezo. Netanjahuja naj bi pri teh namerah zaustavil tudi ameriški predsednik Donald Trump.
Zmagovalna večina je v novem parlamentu vložila predlog zakona o preiskavi okoliščin Hamasovega napada na izraelske civiliste oktobra leta 2023, glede katere je Netanjahu, ki se ji že nekaj časa upira, na političnem tnalu. Opozicija mu očita, da je skupaj z vrhom vojske in varnostnimi službami odgovoren za zapoznel odziv pri obrambi Izraela, čeprav je bil pravočasno obveščen o Hamasovih namerah.

Kot vedno v Izraelu bo tudi tokrat proces nastajanja nove vlade poln političnih kupčij, prepleten z različnimi interesi in strategijami prihodnjega razvoja Izraela. FOTO: Ronen Zvulun/Reuters
Pri oblikovanju Ajzenkotove koalicije izstopata dve ključni značilnosti: njen vodja je prepričan, da je treba Netanjahuju onemogočiti, da bi spet sestavil vlado, in ga potisniti v opozicijo, če že ne iz politike, saj, kot je izjavil med zaprisego novega parlamenta, ni »sposoben opravljati nalog premiera«.
Netanjahujev poziv za vlado narodne enotnosti analitiki ocenjujejo kot zadnji poskus njegovega političnega preživetja. Ajzenkot vztraja, da z Netanjahujem ne gre v koalicijo narodne enotnosti; enako stališče sporočajo Ajzenkotovi koalicijski partnerji.
Palestinski stranki, ki sta Ajzenkotovi koalicijski omogočili zmago ob izbiri predsednika parlamenta, sta možni partnerici vladne koalicije. Palestinski stranki (zlasti Ra'am) sta načeloma pripravljeni Hamas razglasiti za teroristično organizacijo, privoliti v to, da je Izrael država Judov, in priznati izraelsko Deklaracijo o neodvisnosti. V zvezi z njihovim morebitnim članstvom v ali zunaj nove vladne koalicije se bo moralo – tako v Ajzenkotovi koaliciji kot tudi med palestinskima strankama – skleniti več zelo zahtevnih kompromisov (vprašanje nadaljevanje nasilja na Zahodnem bregu, vprašanje pomoči prebivalstvu v Gazi ...).

Milko Dolinšek, upokojeni diplomat. FOTO: Delo
Demokratska stranka poziva k manjšinski vladi, ki bi bila v knesetu deležna palestinske podpore, s čimer bi se rešila dilema njune prisotnosti v koaliciji. Na drugi strani Lieberman (ki nasprotuje prisotnosti palestinskih strank v morebitni novi vladi ali njuni podpori v parlamentu) poskuša najti pot za pritegnitev dveh skrajnih strank iz Netanjahujeve koalicije. Združena tora judaizma in Šas, ki ju vabi Lieberman, nasprotujeta Ajzenkotovi nameri za uvedbo obveznega služenja vojaškega roka za ortodoksne Jude.
Ajzenkot glede možnosti za članstvo Palestincev v koaliciji molči. Poznavalci razmer kot eno od možnosti za oblikovanje Ajzenkotove vlade vidijo odločitev, da bi ta vladal z manjšinsko vlado, ki pa bi jo podpirali palestinski stranki.
Mansur Abas, vodja stranke Ra'am (Združena arabska lista), se izogiba komentarjem o poteku koalicijskih pogajanj. Glede odnosa do Hamasa javno poudarja, da je stranka Ra'am za njegovo razpustitev v okviru Trumpovega mirovnega načrta za Gazo; Abas zavrača vsakršen terorizem in ne skriva ambicij svoje stranke, ko pravi, da je Palestincev v Izraelu 20 odstotkov: »Radi bi postali del koalicije, kar je naša osnovna pravica.«
Kot vedno v Izraelu bo tudi tokrat proces nastajanja nove vlade poln političnih kupčij, prepleten z različnimi interesi in strategijami prihodnjega razvoja Izraela. Netanjahu je v zelo kočljivem političnem položaju. Če bo Ajzenkotu uspelo sestaviti vlado in bi Netanjahu moral v opozicijo, potem premiera v odhajanju čakajo tri korupcijske obtožnice. Izraelska zakonodaja članom parlamenta ne podeljuje samodejne imunitete.
Obstaja pa možnost, da Netanjahu zaprosi za vsebinsko ali proceduralno imuniteto, kar pa ne velja za obtožnice proti njemu, ki so povezane s korupcijo. Netanjahu bi se lahko rešil (podaljšal rok za sodbo) le, če bi njegova koalicija dosegla večino v parlamentu.
Kot vedno v Izraelu bo tudi tokrat proces nastajanja nove vlade poln političnih kupčij, prepleten z različnimi interesi in strategijami bodočega razvoja Izraela.
V napovedovanju vzpostavitve zmagovite koalicije analitiki navajajo več možnih scenarijev. Prvi je, da koalicijska vlada Ajzenkotovega reformističnega bloka, skupaj z Abasovo stranko Ra'am s podporo v parlamentu zunajvladne palestinske stranke Skupna lista Jusefa Džabarina. Slednja se ideološko razlikuje od Ra'am, saj ne priznava judovskega značaja države Izrael. Pri volivcih Ajzenkotovega bloka je ta možnost problematična, saj je jasno, da bi bil obstoj koalicije odvisen od dveh palestinskih strank.
Po drugem scenariju nobeni koaliciji ne bi uspelo sestaviti vlade. Do naslednjih volitev spomladi leta 2027 bi Netanjahu vodil prehodno vlado in upal na boljši volilni izid na novih volitvah. Tretji scenarij pa predvideva nastanek vlade narodne enotnosti – ki ga ne gre izključiti –, na čelu katere bi bila Netanjahu in Ajzenkot, ki bi se vsaki dve leti menjavala na oblasti.
Če Ajzenkot pri sklepanju sporazuma o delitvi premierskega položaja ne bi bil previden, bi ga lahko doletela enaka usoda kot Benija Ganca, vodjo stranke Modra in bela, ki je leta 2020 z Netanjahujem vstopil v vlado narodne enotnosti, v kateri pa – zaradi površnega potrjevanja koalicijskih pristojnosti – nikoli ni opravljal funkcije premiera.
Po ocenah analitikov nova vlada (brez palestinske podpore) ne bo občutno spremenila dosedanjih politik do Palestincev na Zahodnem bregu in v Gazi. Vse izraelske stranke so se med predvolilno kampanjo dosledno izogibale predstavljanju svojih stališč do reševanja palestinskega vprašanja.
Pričakovati je bolj ali manj nadaljevanje politike Netanjahujeve vlade, ki je med svojim mandatom še pospešila gradnjo ilegalnih naselij na okupiranem ozemlju in podpirala napade nezakonitih naseljencev na Palestince. Zadnje je Smotriču in Ben Gviru uspelo tudi vgraditi v državne institucije.
***
Milko Dolinšek, upokojeni diplomat
Stališča, izražena v prispevku, so stališča avtorja in ne nujno uredništva Dela. Za vsebino in izražena mnenja odgovarja avtor.
内容来自 Delo,版权归原作者所有。
阅读原文 ↗