Mohar o SpaceXovih konstelacijah: Kar se napoveduje, so zelo resne grožnje
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
Sredi avgusta je število satelitov Starlink v orbiti preseglo 11.000. Vseh aktivnih satelitov, vseh vrst in oblik, je trenutno nekje med 16.400 do 18.500, nedelujočih je še dodatnih od 3 do 4 tisoč. Starlinkovemu zgledu želijo slediti številni in po ocenah Evropske vesoljske agencije bi se utegnilo število satelitov do konca desetletja povzpeti na 100.000.
Oglas
Lastnik podjetja SpaceX in najbogatejši Zemljan Elon Musk že ima nove, še ambicioznejše načrte: utiriti želi še milijon satelitov oziroma podatkovnih centrov za umetno inteligenco v vesolju.
Idej za ambiciozne poslovne ideje v orbiti je tudi sicer vse več. Med tistimi, ki bi lahko intenzivneje svetile na nebu, je zamisel podjetja Reflect Orbital za konstelacijo 50.000 vesoljskih zrcal, ki bi lahko ponoči osvetljevala Zemljo. Menda zato, pravijo na svoji spletni strani, da bi s tem omogočili nočno obratovanje sončnih elektrarn na Zemlji ali pač razsvetljavo na poljubni točki na Zemlji.
Kaj ti načrti pomenijo za astronomijo, svetlobno onesnaženje in naš pogled na nočno nebo? Svoj pogled je v ApolloLajki na dolgo in široko razgrnil Andrej Mohar, amaterski astronom, član društva Temno nebo Slovenije in strokovnjak za merjenje svetlobnega onesnaženja. Njegova Sky Quality Camera meri med drugim svetlost neba za Evropski južni observatorij, pod katerega okrilje spada več teleskopov v Čilu.
Že desetletja pozorno gledate v nebo in spremljate spremembe, ki jih prinaša vse večja gneča tam zgoraj? Kaj ste opazili?
Ko smo v otroštvu na nebu videli kakšen satelit, včasih skozi teleskop, smo bili strašno navdušeni. Kar pomahali bi mu. Tedaj si nisem niti slučajno domišljal, da lahko to čez nekaj desetletij postane problem, da bomo o tem morali govoriti celo na nacionalnem radiu in morda celo v Organizaciji združenih narodov. Stanje se je neverjetno poslabšalo. To, kar se napoveduje, so zelo resne grožnje. Kot kaže, imajo astronomi dve bitki. Eno je svetlobno onesnaževanje, ki prihaja s tal zaradi premočne javne razsvetljave, reklamnih panojev vsepovsod, popolnoma neracionalne razsvetljave ponoči, ko spimo in moramo spati, saj smo se na to prilagajali milijone let. Brez spanja ni življenja.
Druga težava so množične satelitske konstelacije tam zgoraj. Menda je bilo precej prelomno leto 2018, ko se je vaš entuziazem ob dosežkih človeške tehnološke genialnosti nenadoma umaknil resni zaskrbljenosti. Kaj se je tedaj spremenilo?
Tedaj je podjetje SpaceX, v ozadju je seveda Elon Musk, lansiralo prvo serijo komunikacijskih satelitov Starlink. Velik del sveta je videl na nebu močne svetle točke v gosjem redu. Vsi smo se čudili, ker ko se nekaj zgodi prvič, pač ne veš, za kaj gre. To je izzvalo tudi ogorčenje. Ljudje so klicali na policijske postaje po vsem svetu, nekatere je to spominjalo na prihod bitij iz tujih osončij. Sateliti so se počasi razporedili in zmanjšali svetlost, ker so obrnili solarne panele proti Soncu, ne ravno proti Zemlji. Tedaj je završalo med profesionalci, morda pa še bolj med ljubiteljskimi astronomi, ki jih je bistveno več kot profesionalnih. To nas je zares, zares presenetilo. Nismo pa vedeli, v kakšno smer bo šel razvoj.
Koliko satelitov se vidi med nočnim opazovanjem zvezd?
Ob vrhuncu Perzeidov, ki so najbolj številčni meteorski roj v celem letu, je bilo satelitov več kot utrinkov. Opazoval sem na Medvedjem Brdu, ki je dokaj temna lokacija, s prostim očesom. Ti sateliti se pojavljajo predvsem na večernem in jutranjem nebu zaradi kotov osvetljevanja Sonca in ravno zvečer je čas, ko gredo ljudje običajno gledat zvezde. Ponoči redko kdo vstane, če ni ravno ljubiteljski astronom. Zdaj je tako, da običajni ljudje ne morejo več slikati nočnega neba in dobiti lepe fotografije Rimske ceste, ker so povsod črte na nebu. Rimsko cesto je treba fotografirati z daljšo ekspozicijo, na primer eno minuto, in v takem primeru je na fotografiji deset ali dvajset sledi. Torej, nekaj, kar nas je včasih popolnoma navduševalo, postaja uničevalno. Destruktivno je tudi za mladino, ki jo včasih gostimo. Otroci ne gledajo več galaksij in podobnega, ampak tisto, kar se premika, obračajo glave, pouk je otežen in vse skupaj se izjalovi.
Letošnji vrhunec Perzeidov si je verjetno ogledalo nadpovprečno veliko ljudi, ker je ravno sledil sončnemu mrku. Morda so številni zaznali tudi te vseprisotne satelite. Ker na neko povsem običajno noč, moram priznati, teh satelitov, ker nisem ljubiteljski astronom, ne opazim kaj dosti.
Naslednjič sta vabljena z nami in jih bomo malce prešteli.
V Sloveniji imamo "lušten" teleskop oziroma opazovalnico Črni Vrh, kjer vsake toliko najdem fotografije kometov in drugih zanimivih nebesnih pojavov, posnetih iz Slovenije. Kako sateliti vplivajo na delo te opazovalnice?
Ne samo to, da je ta opazovalnica "luštna", "luštno" je tudi to, da Herman Mikuž in njegova ekipa, vsi amaterski astronomi, čeprav delajo na profesionalni ravni, uporabljajo umetno inteligenco pri svojih opazovanjih in oddaljeno upravljajo teleskop. Torej, Astronomski observatorij Črni Vrh je najbolj zmogljiv teleskop v Sloveniji – vidi največ, ima najzmogljivejše kamere. Malce večji teleskop je v Astronomskem observatoriju Golovec, ki pa je skoraj v središču Ljubljane, na Golovcu, in njegove zmogljivosti so zaradi svetlobnega onesnaženja zelo, zelo zmanjšane. Tak teleskop je namenjen študentom, vajam, ne pa raziskavam. Observatorij Črni Vrh ima res odlično serijo odkritij, včasih je bil izjemno uspešen pri odkrivanju malih planetov. Odkrili so jih več sto, podatke sproti pošiljali v Mednarodni center za male planete in tako pomagali tudi kot ljubiteljski astronomi. Pomembno je tudi večje število majhnih teleskopov, tako kot je pomembnih tudi veliko malo slabših košarkarjev, ne samo en sam najboljši. Herman Mikuž ima približno tisoč znanstvenih citatov zaradi vseh teh objav, ki jih je pošiljal profesionalnim astronomom. Observatorij dela vsako jasno noč, in to brez enega evra javnih sredstev.
Kaj pa se dogaja zaradi svetlobnega onesnaževanja?
Svetlobno onesnaževanje se je povečalo za sto odstotkov, svetlost neba za sto odstotkov. Sčasoma observatorij ni bil več konkurenčen. Svetle objekte se je še dalo videti, šibkejših pa ne več. Posledično so tisto, kar bi lahko odkril observatorij v Črnem Vrhu, odkrivali tam, kjer imajo temnejše lokacije. Podoben primer je observatorij na Višnjanu na Hrvaškem. Tudi tam je izjemno uspešna ekipa, odkrili so še več asteroidov, ampak so praktično nehali delati. Ko se nebo osvetli, temnejših stvari ne vidiš.
Kakšen pa je dejanski vpliv konstelacij satelitov?
S sateliti ta hip še ni tako grozno, ampak številke že čez kak mesec ne bodo več držale, ker se število satelitov tako strahovito povečuje. Kaj se dogaja na posnetku? Običajno se snema eno minuto. Ko satelit prileti čez, sta dve možnosti. Če je šibek, bo sicer uničil sliko, a nekaj ozadja se še vedno vidi in ga je mogoče rekonstruirati. Ko pa preleti svetel satelit, zasiči detektor in so praktično vsi podatki izgubljeni. Lahko se sicer vizualno zamaskira in je še vedno lepa slikica, ki pa izgubi znanstveno vrednost. Ker tisto, kar je treba še odkriti, je običajno zelo, zelo šibko, temno in za to potrebuješ temno nebo in nobenih letečih predmetov, ki uničijo posnetek.
Trenutno imamo nekje od 16.400 do 18.500 aktivnih satelitov. V zadnjem letu in pol se je ta številka povečala za več kot 7000, večinoma zaradi Starlinkov, ki jih je več kot 11.000. V naslednjih štirih letih želijo konstelacijo povečati na od 30.000 do 42.000 satelitov. Potem imamo Amazonovo konstelacijo LEO z dobrimi tri tisoč sateliti do leta 2029, trenutno so pri okoli 400 satelitih. Kitajska načrtuje skoraj 30.000 satelitov, ki bodo malo višje kot Starlinki. To so samo nekateri najbolj znani načrti. Potem imamo pa še številna podjetja in države, ki želijo posnemati komercialni uspeh Starlinkov in načrtujejo konstelacije za splet iz vesolja in še marsikaj drugega. Omenja se številka 100.000 satelitov, ki naj bi jo dosegli v zgolj nekaj letih. Ta preskok je desetkratnik. Kaj to pravzaprav pomeni? Bom videla te pikice vsak dan "šibati" naokoli?
Morda celo iz Ljubljane. Težava ni samo v številki, je tudi v tem, da so sateliti vse svetlejši. Prva inačica Starlinkov je imela solarne panele v velikosti 23 m2 in smo jih že zelo dobro videli. Druga verzija, ki je prišla čez nekaj let, je že pri 105 m2. Tretja verzija, ki jo zdaj utirjajo, je med 200 in 300 m2. Več kot je solarnih panelov, bolj nas moti. Solarni paneli so približno črni, ampak niso zares črni. Zaradi teh petih oziroma desetih odstotkov svetlobe, ki jo odbijajo, prihaja do tako močnega svetlobnega onesnaženja z neba. Musk je sicer javno pravil, da bodo poskusili te stvari omiliti, ampak ni prav dobrih rezultatov. Poleg tega podjetja skrivajo to tehnologijo. Druga težava pa je: če bi se Elon Musk zelo potrudil, kaj pa drugi? Drugim je vseeno, taki smo ljudje. Profesionalni astronomi nekako zahtevajo, da sateliti niso vidni s prostim očesom, da so zatemnjeni.
Je to tehnično izvedljivo?
Teoretično obstajajo zelo, zelo črne barve, posebni nanosi, ki so strahovito dragi. Mislim, da jih zato ne bodo uporabljali. Zakaj bi plačevali milijone, da bodo sateliti malo bolj črni? To je moje mnenje. Ampak, imamo težavo, da ko je satelit zunaj Zemlje, na kvadratni meter pade 1360 vatov svetlobne energije. Velik del te svetlobe je v obliki vidne svetlobe, in če se samo delček tega odbije proti našemu nebu, je to strahovita količina fotonov.
V vsakodnevnem življenju si težko predstavljamo, kako čudovit organ so naše oči, lahko pa to ponazorimo: ko ponoči hodimo pod zvezdnim nebom, takrat je običajno manj kot tisočinka luksa. Ko pa je Sonce na zenitu, imamo 130.000 luksov. To pomeni, da je razmerje, ki ga oči zmorejo, ena proti deset milijonov. Fenomenalen organ imamo, kamere tega ne zmorejo. In zato nas malo svetlobe, ki prihaja od teh satelitov ponoči, tako moti.
Potem imamo tiste ideje, ki ne samo to, da se ne trudijo, da ne bi bili preveč vidni, ampak želijo neposredno usmeriti sončno svetlobo proti Zemlji. Govorim o vesoljskih zrcalih, ki smo jih na začetku omenili. To je povsem nova zadeva, ki bi, če bo izvedena po načrtih, lahko ukinila noč. Podjetje Reflect Orbital je dobilo dovoljenje ameriške zvezne komisije za komunikacije, da lahko izstreli testni satelit z zrcalom v premeru 18 × 18 metrov, ki naj bi osvetljevalo približno petkilometrski krog na Zemlji in tako dovajalo svetlobo velikim sončnim elektrarnam, ki ponoči ne morejo obratovati.
Ta ideja z elektrarnami ne bo šla skozi, ker to preprosto ni tehnično izvedljivo. Da svetlobo preusmeriš, potrebuješ zelo, zelo tanko folijo z debelino nekaj tisočink milimetra, ki jo lahko zarotiraš in se razprostre. Tehnično se da narediti zelo velika zrcala, ki usmerijo svetlobo navzdol, ampak imamo več težav. Ne moremo fokusirati samo na elektrarno. Če na elektrarno pade samo en odstotek, 99 odstotkov pa na okolico, nismo naredili nič. Potem pa naletimo na čisto etične zadeve, pri katerih bi se morali astronomi izključiti, vključiti pa bi se morali filozofi, antropologi in biologi. S takimi posegi namreč popolnoma spremenimo ritem na Zemlji. Ljudje, živali in tudi rastline smo se milijone in milijone let prilagajali na cirkadialni ritem noč in dan, ki traja približno 12 ur noči in 12 ur svetlega dneva, sicer kakor kje na Zemlji. Ampak ta ritem imamo in vsa živa bitja so se prilagodila na našo ljubo Zemljo, ki je fantastičen planet. In da bomo zdaj z nekimi absurdnimi metodami in tehnikami to poskušali popolnoma spremeniti, je kriminal proti človeštvu.
Upam, da bo to podjetje čez nekaj let bankrotiralo, ker so te zadeve skrajno absurdne. Recimo, da bi s takimi sateliti osvetlili celo Ljubljano. Ampak, kaj bi se zgodilo? Odlično, prihranimo nekaj milijonov evrov letno pri elektriki. In namesto da bi pri tem zaslužilo 50 ljudi, ki vzdržujejo javno razsvetljavo, bo šlo to v žep nekaj posameznikov v podjetju Reflect Orbital. Težava je tudi v tem, da pri takem osvetljevanju osvetliš celo območje, tudi fasade in spalnice. To bi pri ljudeh sprožilo strašen revolt. Izračunali so, da bi bila svetlost takega zrcala vidna kot 40 polnih lun. Živali so se prilagodile na eno polno luno, ki je polna samo dva ali tri dni, potem pa imamo obdobje, ko je tema. Določene živali preživijo polno luno skrite v rovih, da jih plenilci ne vidijo. Kaj se zgodi s takimi živalmi, če je svetlo? To je samo en primer, kako lahko strahovito vplivamo na biodiverziteto, na celoten živalski svet. In mi smo bolj odvisni od živali, kot si domišljamo. Mislimo, da zmoremo vse, a dve tretjini hrane, ki jo pojemo, sta oprašeni – potrebujemo opraševalce. Torej, upam, da bo podjetje bankrotiralo, a to ni nujno. Na tem svetu imamo ogromno disfunkcionalnih držav z visoko korupcijo. Nikoli ne veš, kdaj si bo neki diktator zaželel, da bi imel osvetljeno glavno mesto, zato mislim, da je to tema za Organizacijo združenih narodov.
Kaj pa, če bi našli kakšen nišni primer, pri katerem bi bilo to dejansko koristno in ne toliko škodljivo? Že dolgo kroži ideja, da bi lahko celo Evropo oskrbovali z električno energijo, če bi postavili veliko zaplato sončnih celic v Sahari. Tam ni veliko ljudi in živali. Bi se lahko ti sateliti ponoči osredinili tja?
Mislim, da ne. Ker če hočeš dobiti polno količino energije na teh sončnih celicah, potrebuješ enako kvadraturo zrcala na nebu, in to preprosto ne bo šlo. Zdaj imamo torej zrcalo premera 18 metrov. To je še nekako obvladljivo, tudi razpeti in vrteti se mora ...
Ampak to je le za testni satelit. Načeloma si želijo velikost 54 metrov, in to v floti 50.000 satelitov.
54 metrov ni dovolj niti za največjo sončno elektrarno v Sloveniji, pri Hrastniku. Potrebovali bi še nekaj večjega.
50.000 njih torej.
Tukaj bodo težave. Ampak seveda so to prodajni triki. Tako kot se mi zdi, da počne Elon Musk s stalnim govorjenjem, kako želi narediti človeštvo multiplanetarno. Moje mnenje je, da so to popolne neumnosti. Zakaj promovirati nekaj, kar je strahovito neprijazno do ljudi, kjer ni atmosfere, kjer so visoke in nizke temperature, kjer je sevanje, ni hrane, kjer vsaka napaka pomeni smrt ... Tako da, pri tem sem kar zadržan. Ja, za javno razsvetljavo bi se to dalo izvesti. Ampak sem proti, da bi kar ukinili noč. Noč je za to, da se telo regenerira, da potekajo intenzivni procesi med spanjem, regeneracija, možgani, prebavni sistem, hormonski sistem se spremeni ponoči. In zdaj bi to ukinjali?
Strinjamo se, da je to morda primer tega, kako zelo vesolje postaja komercialno vabljiv prostor, kamor razna nova in nova podjetja projicirajo nove zamisli, nekatere bolj divje, druge manj opazne. Ko smo že pri teh idejah in tudi številkah, koliko satelitov se nam obeta v prihodnje, ne moremo mimo načrtov za podatkovne centre v vesolju. Tukaj ima spet vodilno štafeto Elon Musk, ki je letos poslal na že prej omenjeno agencijo FCC za milijon satelitov za vesoljske podatkovne centre. To je zdaj res vroča tema: kako bi zdaj vse te energijsko potratne podatkovne centre, ki se množično gradijo na Zemlji, ker potrebujemo toliko in toliko procesiranj umetne inteligence, poslali v vesolje, kjer je te energije v izobilju in bi vse te preračune opravili tam zgoraj. Za to potrebujemo božjastno floto novih in novih satelitov. Torej, kaj pa to: milijon satelitov? Prej smo bili skromni ...
Vsak mesec imamo nove in nove grožnje. Mislim, da je biti profesionalni astronom danes nekaj zelo depresivnega. No, imamo puščave, kjer običajno ni oblakov: Atakama v Čilu, Sahara, čeprav je tam prah, ki je neugoden za solarne panele. Veliko je tudi prostora okoli ekvatorja, kjer bi lahko namestili te podatkovne centre. Delali bodo sicer le 11 ur na dan, ampak takšno je življenje. Saj lahko računanje preusmerijo tako, da en čas računa en del Zemlje, kjer je Sonce, pozneje pa neki drugi del. Vesolje pa je morda zanimivo zato, ker tam ne potrebuješ gradbenega dovoljenja. Dobiš zgolj dovoljenje za milijon satelitov in si nekako samooskrben. Musk ima pri tem kup prednosti. Ima že izdelano komunikacijo strukturo, to so Starlinki. Drugi so pri tem v velikem zaostanku. Ima tudi rakete, ki zmorejo spraviti te stotine ton v vesolje, tu ima strahovito prednost. Mi tega ne moremo preprečiti. Lahko zahtevamo, da so temni, to se lahko stori z zakonodajo. Zakonodaja je tukaj popolnoma ohlapna. Delaš lahko dobesedno, kar hočeš. Lahko zahtevamo, da so v določenih orbitah, lahko zahtevamo, da jih je omejeno število. Ampak prinesli bodo številne prednosti, na primer, internet na ladjah in letalih. Mi tega preprosto ne bomo mogli ustaviti.
Vprašanje je, do kam bo ta številka šla. V nekaj letih lahko pridemo do 100.000. Kaj pa se bo zgodilo čez nekaj desetletij, kaj čez sto let? To Zemljo imamo tudi za prihodnje otroke. To je naš edini planet. Nimamo rezervnega planeta in lahko zaidemo v hude težave. Kar pa zadeva podatkovne centre, to bi morali preprosto prepovedati. Določenih stvari se pač ne dela, četudi je to dobičkonosno. Če mi daste dovoljenje, da lahko gradim v Triglavskem narodnem parku, vam lahko zagotovim, da bom v desetih letih najbogatejši Slovenec, brez najmanjših težav. Ampak pomembno je, da nihče ne more dobiti dovoljenja za gradnjo v Triglavskem narodnem parku. Na primer, da lahko zgradite 100.000 apartmajev v Velikem kanjonu. Veste, kako je tam čudovito? Vsak, ki ima več denarja, bi dal 10 milijonov za apartma s takšnim razgledom. Ampak s tem Veliki kanjon v bistvu uničimo. Nekaj posameznikov ustvari ogromen dobiček, Veliki kanjon pa je izgubljen. In če damo dovoljenja za takšne počitniške hišice v Triglavskem narodnem parku, ga ni več. Že zdaj ga ni več, ker dovoljujemo turistične prelete s helikopterji v Triglavskem narodnem parku. Pred nekaj desetletji je neki visoki general angleške vojske prišel v Slovenijo. Slovenska vlada mu je ponudila, da ga bodo peljali s helikopterji nad Triglavskim narodnim parkom, da mu pokažejo našo lepo Slovenijo. On je povabilo vljudno zavrnil, čeprav se najbrž kot vojaški general rad vozi s helikopterjem. Rekel je, da ima v Veliki Britaniji vojska prepoved preletov nad narodnimi parki. Tukaj bo treba še veliko postoriti.
Podatkovni centri v vesolju niso nujna stvar. Sateliti so nujni zaradi spremljanja požarov, analiz temperature, površja, vremenskih satelitov ...
Ampak to so čisto drugi tipi satelitov, ki jih ne potrebujemo toliko, so na višjih orbitah, ki zadostujejo za spremljanje dogajanja v okolju, in jih lahko zadošča nekaj deset.
Ali 500, lahko tudi tisoč, to ni noben problem. Ampak to, kar se zdaj dogaja, je pa višek vsega. Profesor Zwitter je v prejšnji epizodi omenil, da lahko pride do Kesslerjevega učinka. Če trčita dva satelita, lahko dobimo verižne trke in milijone delčkov, ki se razpršijo po vesolju. Res lahko pride do katastrofe, ki bo za več desetletij preprečila polete v vesolje, ker bo preveč nevarno. Vesolje je posebna zadeva, ker satelit na nižjih orbitah potrebuje okoli 90 minut, da pride okoli Zemlje. V enem dnevu torej okoli 18-krat obkroži planet. Prepotovana razdalja je strahovito velika in verjetnost, da pride do trkov, je zato toliko večja. Podjetje SpaceX vsakih nekaj dni objavlja nove popravljene tirnice za vse satelite, da lahko drugi tudi prilagajajo svoje orbite. Imamo celo industrijo, ki se je preusmerila iz izdelave teleskopov v izdelavo posebnih teleskopov za spremljanje vesoljskih smeti. Eno tako podjetje je italijanska Officina Stellare. Trenutno se resno spremlja okoli 29.000 kosov vesoljskih smeti. To torej niso samo sateliti, so tudi kosi, ostanki raket in podobno, nad deset centimetrov. Pod deset centimetrov jih je – mislim – nekaj deset milijonov. To so ocene, ker tega nihče ne zna prešteti, in to so izstrelki. Izstrelek iz puške ima hitrost 500 metrov na sekundo. Ti drobni delčki v vesolju pa letijo s hitrostjo nekje sedem kilometrov na sekundo, nekateri tudi hitreje. To ima strahovito kinetično energijo. Že majhen kos velikosti enega milimetra ima dovolj kinetične energije, da lahko prodre v Mednarodno vesoljsko postajo.
Kontra argument je tisti, ki ga daje na mizo gospod Musk. Nebo je resnično zelo veliko, prostora je ogromno, sateliti so primerjalno res majhni. Posledično naj bi bila možnost katastrofičnega scenarija zanemarljiva. Po drugi strani pa govorimo o statistiki velikih števil. Možnost, da zadenem na Eurojackpotu, je res pičla. Ampak, če zelo veliko ljudi vplača listek, je možnost, da bo eden izmed njih zadel, občutna. In če imamo desetine milijonov koškov, ki stalno frčijo, če imamo milijon satelitov, veliko srečanj in veliko časa, lahko odokativno rečem, da je najbrž možnost za katastrofičen scenarij večja, kot si predstavlja Musk. Res upam, da je njegov optimizem dobro osnovan. Ker če ni, potem izgubimo večino koristi, ki jih imamo od vesolja: opazovanje Zemlje, navigacija, komunikacije, pa tudi na Luno in Mars ne bomo šli. Dejansko bi v skrajnem scenariju zaprli vesolje za dolgo, dolgo časa. Vesoljska doba človeštva bi se tako hipoma končala, kot se je pred 70 leti s Sputnikom začela. Meni je to grozen scenarij. Res pa je, da – še enkrat – ne vem, kakšna je dejanska možnost Kesslerjevega scenarija. Še posebej zato, ker veliko, veliko denarja stavi na to, da je možnost majhna.
Možnosti so zelo velike, če se satelitov ne prepozicionira z majhnimi motorčki, da spremenijo orbite. Musk to s svojimi Starlinki počne, ampak že več kot deset Starlinkov je nefunkcionalnih. Letijo po vesolju, komunikacije ni. Pač, elektronika se pokvari ...
Objavljena je skrajšana verzija manjšega dela pogovora z Moharjem. Celoten pogovor lahko poslušate tukaj.
Oglas
内容来自 MMC RTV - Znanost in tehnologija,版权归原作者所有。
阅读原文 ↗