Spustil se je do Titanika in v imploziji Titana izgubil mentorja: “Krivi sta aroganca in ignoranca"

Larry Daley sedi za mizo svoje nove restavracije Barrel Thief (Tat sodov), umeščene v nekdanje skladišče polenovk iz 19. stoletja v kraju St. John's, premetava papirje in pomigne dostavljavcem, kam naj odložijo še zadnje zaboje. Kot mi pove, ima samo dve restavraciji, a "dve preveč".

Daley je mož, ki zagotovo pooseblja "podjetnost" v besedi podjetnik. Ukvarja se z vsem, od logističnega usklajevanja do gostinstva, ima podjetja za najem zasebnih letal, ki po atlantski Kanadi prevažajo vse od žene Marka Zuckerberga na dekliškem oddihu ob koncu tedna do norveških naftnih mogotcev, ko obtičijo na ploščadi na morju, organizira pa tudi reševalne prevoze.

A ime si je novofundlandski podjetnik zares ustvaril z odpravo do Titanika na krovu ruske podmornice Mir in sodelovanjem z režiserjem Jamesom Cameronom. Potem ko se je Daley leta 2003 spustil 3800 metrov pod gladino severnega Atlantskega oceana, kjer leži razbitina tragične potniške ladje, ki je potonila leta 1912 po trku z ledeno goro, je postal dežurni mož za spuste v globino, podmornice in vse, kar je povezano s Titanikom.

Larry Daley pred svojim muzejem Titanika in ledenih gor v središču St. John'sa na Novi Fundlandiji. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

Koordiniral je vrsto odprav, v St. John'su odprl muzej, posvečen Titaniku, in bil tudi med tistimi, ki so opozarjali na varnostne pomanjkljivosti spusta s turistično podmornico iz karbona Titan, ki je tragično implodirala junija 2023 s petimi ljudmi na krovu.

Med njimi sta bila tudi direktor podjetja OceanGate Stockton Rush ter Daleyjev prijatelj in mentor, Paul-Henri Nargeolet, nekdanji poveljnik francoske mornarice in svetovno znan strokovnjak za Titanik, znan pod vzdevkom "gospod Titanik".

Mit nepotopljive ladje

V tistem tednu so se na nabrežju pristanišča v St. John'su zbrali največji svetovni mediji in čakali na kakršen koli znak življenja iz podmornice, s katero je bil približno uro in pol po začetku spusta izgubljen vsak stik. Daley se je sprehajal od kamere Fox News do kamere CNN-a in podajal svetovni javnosti svoje strokovno mnenje. Kot mi pove, je takoj vedel, da so mrtvi.

Vzporednice s Titanikom so bile boleče očitne. "Tako rekoč nepotopljiva ladja", ki je "ne more potopiti niti Bog sam", so pisali takrat o potniški ladji družbe White Star Line, ki je veljala za vrhunec človeškega inženirstva in industrijske dobe. OceanGate je medtem tržil podmornico Titan kot varno, enkratno življenjsko pustolovščino, pri čemer je pretiraval glede inženirskih lastnosti in skladnosti s predpisi. Posledice so znane.

V Daleyjevem muzeju Titanika, v katerem vas ob vhodu po videoposnetku nagovori James Cameron, sobo pa polni akustična verzija My Heart Will Go On, je popisana tako rekoč vsaka usodna človeška napaka tistega večera, na ogled so originalni kosi, replike in rekviziti iz filma, za boljšo predstavo pa lahko pomočite prst v bazen, napolnjen z vodo temperature Atlantskega oceana tistega večera (–2 °C), in primete v roko kos ledene gore, ki jih zanaša na obale Nove Fundlandije vsako pomlad.

Tu je bila edina kopenska postaja, ki je neposredno ujela klice na pomoč s potapljajočega se Titanika. In od tu krenejo skoraj vse odprave do 346 navtičnih milj oddaljenih razbitin.

Več o Titaniku, Titanu in podmornicah pa v spodnjem pogovoru z Larryjem Daleyjem.


Skoraj vse odprave do Titanika krenejo iz St. John'sa, ki je od razbitin oddaljen 346 navtičnih milj (640 kilometrov). Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

Povejte mi malo o svojem ozadju in kako ste postali dežurni mož za podmornice na tem koncu sveta.
Začelo se je leta 1998, ko je decembra 1997 v kinematografe prišel Titanik in sem vedel, da obstaja povezava z Novo Fundlandijo – zaradi ledenih gora in Guglielma Marconija. On je izumil brezžično telegrafijo in na hribu Signal Hill nad St. John'som decembra 1901 sprejel prvi čezatlantski brezžični signal. To komunikacijo so uporabljali na krovu Titanika. Mi smo tudi najbližja kopenska točka do razbitin Titanika. In ko je prišel Titanik na velika platna, sem si rekel, da želim, če bo film uspešen, oglaševati Titanik v svojih turističnih turah z angleškimi dvonadstropnimi avtobusi. Tako se je začelo, nato pa sem začel hoditi na razstave v ZDA in spoznavati ljudi. Leta 1998 sem v Bostonu spoznal izvršnega direktorja podjetja RMS Titanic Inc., ki ima že vrsto let pravice do razbitine. Povedal mi je, da prihajajo poleti (1998) v Novo Fundlandijo za veliko odpravo in da iščejo ladjo za Dateline NBC in Discovery Channel. Vprašal me je, ali mu lahko priskrbim tako ladjo, in sem jo, s tem pa veliko zaslužil.

Denar sem uporabil za nakup artefaktov na dražbah in od zasebnih zbirateljev ter leta 1999 odprl majhno razstavo v središču St. John'sa. Leta 2000 sem potem spoznal zdaj že pokojnega (podvodnega kamermana) Ralpha Whita, ki je bil tu na potapljaški ladji, ki jo vidite tudi v filmu. Šlo je za rusko raziskovalno ladjo, imenovano Akademik Mstislav Keldiš. To mi je odprlo pot do odprav, spoznal sem ljudi v tem poslu, Ruse, ki so upravljali ladjo in potapljaška plovila. Jim (James Cameron, op. a.) je ladjo najel za dokumentarni film Prikazni iz morskih globin (Ghosts of the Abyss; 2003) s pokojnim Billom Paxtonom. Tako sem spoznal Jima, Billa in ekipo ter prešel od logistične pomoči do tega, da sem bil kanadski producent filma in preživel z Jimom prav vsak dan v dveh mesecih. Tako sem si nabral veliko izkušenj. In isto poletje so mi Jim in Rusi ponudili brezplačen potop do Titanika.

James Cameron s Kate Winslet in Leonardom DiCapriem na snemanju Titanika. Foto: IMDb

Kar tako, brez pravih predhodnih izkušenj s podmornicami?
Ne samo to, dali so mi samo eno uro zvečer za odločitev. In preprosto nisem mogel predelati tega. Takrat sem bil še poročen, hčerka je bila še otrok in nisem vedel, ali bi zavarovalnica krila, če bi se kaj zgodilo. Vrnil sem se uro pozneje in jim povedal, da ne morem iti. Šokirani so bili. Kako lahko zavrneš tako priložnost, so mi rekli. In tako nisem šel. Ampak dve leti pozneje se je Jim vrnil v Novo Fundlandijo za nov projekt, ki sem ga prav tako zanj produciral jaz, in sem ponovno dobil priložnost. Tokrat sem imel časa dva dneva. In tako sem se 21. junija 2003 vkrcal na plovilo tukaj v pristanišču St. John’sa. Imel sem vso opremo, kamero, vse urejeno in odpluli smo. Do razbitine sem se spustil 25. junija v podmornici Mir-1 s svojim potapljaškim partnerjem Richem Roblesom, ki je bil in še vedno je Cameronov telesni stražar. Najin pilot je bil Anatolij Sagalevič, svetovno znan ruski oceanolog in pilot globokomorskih plovil.

Jim se je nato vrnil leta 2005 in posnel še en projekt z mano. In tako vsako leto po tem, katera koli skupina je prišla, sem bil zadolžen za logistiko za odpravo do Titanika. Torej, če so morali kaj pripeljati na morje, bi jim to poslal z letalom ali pa najel majhno plovilo s kosom opreme ali kamere. To je bilo v letih 1998, 2000, 2001, 2003, 2005, 2010 in 2024. To se je spremenilo, ko je enkrat sem prišla družba OceanGate. Sprva sem jim ponudil pomoč in se srečal z nekaterimi člani ekipe, ki niso več pri tem podjetju, ker je direktor odpuščal ljudi kot po tekočem traku. In potem je prišlo do točke, ko sem preprosto rekel, da nočem imeti opravka s temi ljudmi, in sem se držal proč in vemo, kaj se je zgodilo.

Titanik je bil velika uspešnica, ki je osvojila 11 oskarjev, vključno z zlatim kipcem za najboljši film in najboljšo režijo za Jamesa Camerona (na sliki z Larryjem Daleyjem leta 2003). Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

Njihova podmornica Titan je implodirala. V nesreči sem izgubil kolega in mentorja Paul-Henrija Nargeoleta, s katerim sem prvič delal leta 1998, ko sem v Bostonu srečal direktorja podjetja RMS Titanic Inc. Georgea Tullocha. Veliko sem se naučil od njega in veliko od Jima Camerona, s katerim sem dober prijatelj, kar lahko vidite tudi v mojem muzeju, v katerem je veliko artefaktov iz filma, ob vhodu pa vas na videozaslonu pozdravi Jim – če bi moral za to plačati, bi me verjetno stalo nekaj milijonov.

Torej, odprave do Titanika so navadno potekale vsako leto?
Ne, vsakih nekaj let, tako da je zdaj velika vrzel.

In kadar koli je bila odprava, je bila vedno iz St. John’sa?
V 99 odstotkih, da. Bila je ena, v katero nisem bil vpleten, leta 2009 iz Halifaxa. Potem je bila ena leta 2024 iz ZDA, ampak takoj ko so bili na poti, me je poklical kolega, da imajo težave in da potrebujejo dodatno opremo. Tako sem to mobiliziral od tod. Pravijo, da se bodo spusti ponovno začeli prihodnje leto.

Kakšen je občutek, ko se potopiš tako globoko, 3800 metrov pod morsko gladino? Verjetno profesionalcev, ki se spustijo do Titanika, ne stiska več tesnoba ali klavstrofobija, z ljubitelji pa zna biti druga zgodba?
Z mojim pilotom Anatolijem smo delali orientacijo v podmornici, preden smo zapustili pristanišče. Loputa je odprta, splezaš dol. Trije smo. Je zelo kompaktno. Ne moreš sedeti pokonci. Z Richem sva morala ležati na boku 12 ur. Ne moreš se preprosto usesti in raztegniti. Ni prostora. Samo pilot sedi stisnjen za nadzorno ploščo. Torej, če si klavstrofobičen, boš to ugotovil v nekaj minutah in pobegnil, ko še lahko odpreš loputo. Ko si enkrat pod vodo, si zaklenjen v podmornico in ne moreš odpreti lopute. Predvsem zato, ker pritisk tega ne bo dovolil. Nekoč sem vprašal Anatolija – Anatolij, kaj se zgodi, če kdo postane klavstrofobičen? Pa mi je odgovoril v šali: "Imamo zdravilo za to." In me klofnil.

Kako zelo … rusko. Ne boste rekli, da so imeli tudi vodko na krovu?
Šele po uspešni odpravi (smeh). Ko izstopiš iz podmornice in se greš preobleč v svojo kabino, večerjaš za proslavo svojega potopa. In veste, kaj pijejo? Vodko, kot da bi bila voda. Piješ in govoriš o izkušnji, ki je ne dojameš zares še dolgo potem. Ker tega ne moreš predelati, ker nisi še nikdar bil v podmornici, potem pa si tam in gledaš skozi majhno lino in je pred teboj Titanik in imaš majhen zaslon s prenosom kamere v živo. Ampak tvoji možgani še vedno ne dojamejo, da nisi na kopnem, ampak globoko v oceanu. Torej ne smeš preveč razmišljati, ker te sicer lahko prime panika. Mene ni.

Od leta 1991 do leta 2005 so z ruskima podmornicama Mir opravili več kot 140 spustov do razbitin Titanika, uporabljal jih je tudi Cameron za snemanje Titanika in dokumentarni film Ghosts of the Abyss (2003). Foto: AP

Kako so torej videti priprave?
Kot sem omenil, je bil rok kratek. Nisem bil turistični potapljač, ki so takrat plačevali po približno 100.000 kanadskih dolarjev za potop. OceanGate je zaračunaval 324.000 dolarjev v necertificiranem plovilu. Jaz sem bil v certificirani podmornici. Podmornice sem videval ves čas, tudi med oddajo in filmom, ki smo ju snemali. Moral sem jih dati pobarvati pri karoseriji v mestu in dejansko postaviti lakirno kabino na ladji, ker Rusi niso dovolili, da odpeljemo podmornice z ladje in jih odpeljemo v karoserijsko delavnico. Torej, bil sem v njih, videl sem jih, tako da sem se počutil varno in nikdar nisem podvomil o tem delu. A noč pred spustom sem sanjal, da nas je napadel velikanski ligenj. Preprosto preveč razmišljaš.

A med spustom smo na neki točki naredili mehak dotik ob razbitino in smo mislili, da smo se zapletli v vodilne žice. Podmornica se je samo zibala gor in dol, računalnik pa ji ni dovolil, da se dvigne. Takrat smo začeli postajati živčni. Rich, nekdanji pripadnik enote Tjulnjev, Jamesov telesni stražar, je bil vidno pod stresom. Rekel sem mu: 'Rich, poslušaj, vse bo v redu.' Morali smo poklicati na pomoč drugo podmornico in ladjo. Ker je Anatolij mislil, da se je podnožje zapletlo v žice, ki so še ostale na razbitini od potopitve. Ampak se na srečo nismo zapletli, samo teža ni bila pravilno razporejena. Tako da je bil to edini del, ko sem bil živčen. Anatolij pa se je med vsem tem obrnil k meni in mi navrgel: 'Ah, njet problem, Larry, kam želiš iti?' Odgovoril sem mu, da ven, seveda. On pa: 'Oh, saj ni nič takega.' In sem mu rekel samo, naj me ne prestraši več.

Hrib Signal Hill nad St. John'som, kjer je italijanski izumitelj Guglielmo Marconi 12. decembra 1901 prejel prvi čezatlantski brezžični radijski signal v zgodovini. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

Pa sploh dobiš pred spustom kakršne koli napotke v primeru, če gre kaj narobe?
Torej, tisti čas orientacije smo v podmornici verjetno 45 minut, eno uro, in samo sedimo tam. Pilot vam razloži, kaj pričakovati, kako se obleči. Na primer, pripravijo vas, da vas bo zeblo v stopala, ampak ne morete nositi čevljev ali škornjev. Zato sem nosil vložke iz snežk, povsem nove, da so mi greli stopala ob kondenzaciji. Po 12 urah je na dnu, kjer so stopala, približno toliko vode (pokaže s prsti). Povedo vam torej, kaj nositi, kaj prinesti s seboj – kamero in, če želite, majhno blazino, ker boste skoraj ves čas ležali. Dajo vam tudi napotek, da se ne najejte zjutraj, samo lahek zajtrk, ker ni stranišča. Dajo vam steklenico, da vanjo odtočite, če morate. In potem ste mentalno pripravljeni. Vstopite v podmornico, ko je ta na ladji. Žerjav vas dvigne z ladje, položi v vodo, majhen čoln pa vas odvleče stran od glavne ladje, da vas ne bi zaneslo vanjo. Približno pol ure pozneje dobite dovoljenje za spust in padamo kot balast. Štiri ure do dna.

In kako dolgo traja, da se dvignete?
Enako. Torej, štiri ure za spust, štiri za dvig, štiri za ogled. Skupno torej 12 ur. Zdaj so te nove podmornice, kot tista, s katero gremo prihodnje leto, preverjene in testirane, tako naj bi do dna potrebovale manj kot uro. Gre za ameriško podjetje v lasti mojega kolega, kanadskega inženirja Patricka Laheyja. Imenujejo se Triton (ne Titan!) in so vrhunske. So kot Nasa med podmornicami. Ena od njihovih podmornic se je leta 2019 v sklopu odprave The Five Deeps Expedition (Odprava petih globin) uspešno potopila do najglobljih točk vseh petih svetovnih oceanov. Pilot te podmornice (DSV Limiting Factor (model Triton 36000/2)) je bil raziskovalec Victor Vescovo, milijarder iz Teksasa, prvi človek, ki je osvojil najvišje vrhove vseh celin, dosegel najgloblje točke vseh petih svetovnih oceanov in poletel v vesolje. Res izjemen mož.

Ledene gore, ki so bile usodne za Titanik, so danes v pomladnih mesecih ena največjih turističnih atrakcij Nove Fundlandije. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

Ste bili od vedno fascinirani nad Titanikom in ladijskimi razbitinami?
No, za Titanik sem vedel že kot otrok in vedel sem, da so bili na njem naši predniki, daljni sorodniki iz Irske. V tretjem razredu sta bila brat in sestra. Na Titaniku je bil tudi gospod, ki je bil notar in je nosil dokumente priseljencev iz drugega razreda. Enemu od veslačev rešilnih čolnov se je zlagal in rekel, da sta njegova otroka in ju spravil s seboj na čoln. Njemu je na čoln uspelo, ker je imel dokumente, torej je imel prednost, ker je nosil vse vitalne statistike o priseljencih, za katere je bil odgovoren. Torej je moral priti v New York, da bi sporočil, kateri so preživeli in kateri niso. Skoraj kot potovalni vizum.

Pozneje pa me je zintrigiral film in leta sem gledal dokumentarce o Titaniku. Vedel sem, da leži ob Novi Fundlandiji. Stvar me je začela z leti vse bolj zanimati, še zlasti z delom na odpravah. Denar, ki sem ga zaslužil z odpravo leta 1998, sem vložil v svojo zbirko o Titaniku, ki se jo še širil. Potem sem spoznal Jima, ki mi je podaril ogromno predmetov. Dal mi je večino scenografije in rekvizitov iz filma, kot je Rosina kabina, vse pohištvo, kabina Jacka in Fabrizia.

Prizor potapljanja Titanika z reševalnimi čolni. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

Bil sem v Los Angelesu v skladišču in gledal vse te kul stvari. In jamborni koš je v resnici samo okoli tri metre visoko, na kameri pa je videti, kot da so visoko na vrhu in oprezajo za ledeno goro. Z Jimom sva želela postaviti razstavo na Niagarskih slapovih, ampak preprosto nismo mogli dobiti prostora in je bil ta projekt odložen.

Ampak Titanik je v meni nedvomno vzbudil zanimanje, ker ko sem se potopil do njega in smo prispeli do njega po štirih urah in je Anatolij prižgal luči, gledaš tisti premec vsega tri metre pred sabo. In ko preletiš premec in prideš nad lokacijo, kjer je bila krmarnica, so danes tam spominske plošče in vaza z umetnimi vrtnicami, ki so jih postavile prejšnje odprave. Takoj se torej zaveste, da ste dejansko na pokopališču, kar je čustven trenutek. Terja, da se tiho poklonite temu grobu 1500 ljudi in nato spoštljivo začnete svojo pustolovščino.

Jasno je, da Titanik vzbuja zanimanje ogromno ljudi. Zdi se skoraj kot mit, z osebnimi zgodbami žrtev in preživelih. Za vas osebno, kaj se vam zdi najbolj tragičen del celotne zgodbe?
Tragični sta aroganca in ignoranca, ki sta to povzročili. Vse, kar bi morali storiti, je, da bi prebrali poročilo o ledu in upoštevali opozorila, da upočasnijo. Še vedno bi sicer lahko trčili v ledeno goro, ker tisto noč ni bilo lune, samo zvezde in predmet naravnost pred vami brez prave definicije. Marconijeve soba na Titaniku je bila opremljena z vrhunsko tehnologijo. Kot da bi danes imeli iPhone. In tistega dne so prejeli kar šest opozoril o ledu. To je del, ki me res moti. Drugi del pa, da so se odločili, da ne potrebujejo vseh rešilnih čolnov, ker bi preveč zasedli palubo za potnike prvega razreda. Ampak, saj nič hudega, ker je čolnov dovolj za potnike prvega razreda. Potem so tu rešilni jopiči, katerih replike iz filma vidite v muzeju – ne bodo vas rešili. Res sicer ne boste utonili, boste pa v 10–15 minutah zmrznili.

Še en pretresljiv del pa je, ko vidite v filmu truplo dojenčka na gladini, potem pa greste v Halifax na pokopališče, kjer so pokopane žrtve Titanika in vidite grobove otrok. Malček je utonil, ker je nekdo v prvem razredu imel denar in je prišel v rešilni čoln, to je to. Torej aroganca, ignoranca in družbeni razred. V muzeju lahko vidite sliko rešilnega čolna številka 1 z naslednjega jutra, ko jih reši ladja RMS Carpathia – težava s sliko je, da je v čolnu samo 12 ljudi, ko bi jih lahko bilo od 40 do 65, ampak je eden od bogatašev podkupil uslužbenca White Star Line, da se ne obrne po preostale ljudi v vodi. Rekel mu je, da se bo čoln prevrnil in da bo "poskrbel" zanj. Skratka, podkupil ga je, da ni šel po druge.

Podjetje OceanGate je po smrtonosni nesreči podmornice Titan leta 2023 prekinilo delovanje. Ameriška obalna straža je v končnem poročilu avgusta lani objavila, da so glavni vzrok nesreče varnostne pomanjkljivosti podjetja OceanGate. Foto: Reuters

Vem, da ste bili kritični do celotne situacije s Titanom. V pogovorih z mediji ste govorili o aroganci. Ali vidite kakšne vzporednice med Titanikom in Titanom, ko gre za ta človeški dejavnik?
Seveda. In nisem edini, ki to vidi. Vsi s tega področja to vidijo. Lastnika podjetja OceanGate (Stockton Rush, op. a.) so opozarjali vsi strokovnjaki, kolegi, s katerimi sem delal skozi leta, ki so mu ponujali svoj čas, nasvete in izkušnje, v številnih primerih brezplačno. Ampak ne, on je bil odločen, da odpravo izpelje tako, kot si je zamislil. To je narcisoidno in arogantno, mar ne? In to lahko vidite tudi v dokumentarnih filmih. Tudi sam sem ga spoznal in nisem imel dobrih izkušenj z njim. Seveda mi je žal, da je tudi on umrl, ampak to ni bil nekdo, s katerim bi kadar koli želel poslovati. Izkoristil je tvoje stike, ko pa je prišel v mesto tisto prvo leto, se te je izogibal, ignoriral in zadolžil svojega asistenta, da ti je dejal, da žal ne sprejema telefonskih klicev. Tako stvari. Preprosto ni bil prijeten tip za poslovati. In nevaren, je prava beseda.

Razbitine Titana so našli 500 metrov od premca Titanika. Na fotografiji prizor, ko so razbitine pripeljali nazaj v pristanišče St. John'sa, od koder je nesrečna ekipa izplula. Foto: Reuters

Torej, ko ste slišali za načrt in misijo OceanGata, z vsem znanjem in izkušnjami, ki jih imate, kaj ste pomislili?
Če ste poslušali, kaj so razlagali, da bodo dejansko storili in da so v tem dobri, bi si rekli, dobro, v redu je. Bil sem skeptičen, ampak tistega leta, ko se je zgodila nesreča, tisto pomlad, so vlekli podmornico na plavajoči platformi za podporno ladjo od Holyrooda okoli obale St. John’sa, in sem jih videl, kako prihajajo v pristanišče, pa so me ujeli na mikrofon, ko sem rekel, če nameravajo odpravo tako voditi, se bo to končalo prekleto slabo. In imel sem prav, kajne? Ker sem lahko videl, kaj počnejo. Kot prvo, če vlečeš podmornico tako daleč v morju, ne glede na to, ali je mirno ali razburkano, poskakuje. Doživlja stres.

Ko prideš na odprto morje in greš v gumenjak ter se vkrcaš na nekaj, kar poskakuje na morju, odpreš loputo in te potisnejo noter ter zaprejo, preden vanjo vdre val, kako boš podmornico lahko pregledal? Prekrita je s slano prho, ne boš zlezel iz nje, je opral in preveril vseh delov. Verjetno so naredili obhod okoli nje, vzdrževalna dela pa opraviš med potopi, ker ostane v vodi. Ruske podmornice gredo vsakič, ko se potopijo, v karanteno v hangar za nekaj dni, dokler Rusi ne gredo noter in preverijo vsega – napolnijo akumulator, opravijo vrsto testov, nato pa prižgejo zeleno luč za ponovni spust. Ta tip – kako mu je uspelo vse to tako pavšalno izvajati, je bizarno.

Vem, da ste v nesreči izgubili dobrega prijatelja in mentorja, Paul-Henrija Nargeoleta. Kakšna občutja vas prevevajo v takem primeru – po eni strani žalovanje za kolegom, hkrati pa obsojanje njegove … prevzetnosti? Nepremišljenosti?
To so res mešana čustva. Ko so z mano kontaktirali mediji, ko so ugotovili, da so izgubili komunikacijo s podmornico, sem takoj vedel. Rekel sem, da so verjetno mrtvi. Ker če izgubiš komunikacijo po uri in pol, obstaja razlog. In veš, da se ni zlomila antena ali da bi bil prekinjen radijski stik. Torej sem se moral celoten tisti teden pretvarjati, da se bo vse dobro končalo. Pokvaril se jim je akumulator, so v vodnem stolpcu, lahko odvržejo balast in prilebdijo na površje in jih bodo našli. Torej je bilo malo obojega. Seveda si razburjen. Vedel sem, kaj se je zgodilo. Poskušal sem biti pozitiven, ampak ne, vsako noč tisti teden, ko sem legel, sem vedel, da so verjetno mrtvi. In potem sem delal intervjuje v živo z ekipami s celega sveta, ki so postavile svoje kamere na nabrežje pristanišča v St. John'su.

Med žrtvami implozije podmornice Titan je bil tudi Daleyjev prijatelj in mentor, Paul-Henri Nargeolet, nekdanji poveljnik francoske mornarice in svetovno znani strokovnjak za Titanik, znan pod vzdevkom
Med žrtvami implozije podmornice Titan je bil tudi Daleyjev prijatelj in mentor, Paul-Henri Nargeolet, nekdanji poveljnik francoske mornarice in svetovno znani strokovnjak za Titanik, znan pod vzdevkom "gospod Titanik". Foto: AP

In sem hodil od enega intervjujа do drugega, v živo s Fox News, v živo s CNN, v živo z ABC News, ves teden, ob tem pa še Zoom intervjuje. Do tistega tedna nisem niti znal uporabljati Zooma, potem pa sem imel 550 intervjujev po vsem svetu. Lahko ste me videli v Los Angelesu, v Rusiji, pri vas doma, v večernih novicah. In vsakič sem rekel: 'Ja, upajmo na najboljše.' Anderson Cooper mi je po intervjuju, ko so našli razbitine, rekel: "Vedel si, da so mrtvi, kajne?" In sem mu potrdil. Pa me je vprašal, kako sem vedel? Rekel sem, da je bilo dovolj, da sem poznal tipa in kako je vodil celoten projekt. V tistih dneh, po izgubi stika s podmornico, so se na neki točki razširile govorice, da so zaznali "trkanje" in da so morda preživeli. Ampak, veste, P. H. je bil odlikovani mornariški častnik, ki je opravil že veliko potopov tako globoko. Če bi res trkal, bi pošiljal signale v Morsejevi abecedi in bi to zaznali.

In potem sem slišal govorice, da je mornarica slišala pok. Kadar koli se potopimo k razbitini, Rusi vam bodo to povedali, imajo države podvodne mikrofone in vas poslušajo. Poslušajo ocean. Nekaj od tega so opozorila pred cunamiji in podobne stvari, večina pa je za vohunjenje. Rusi so torej prisluškovali svoji državno podmornico v severnem Atlantiku. Slišali bi nas govoriti, ker so mikrofoni povsod. Ameriška mornarica je torej slišala implozijo, ko naredijo zvočno diagnostiko, lahko razberejo, kaj je. Torej so nekateri vedeli dobesedno še isti dan. Ne morejo pa tega takoj objaviti, ker morajo vsako tako zadevo dodatno preveriti.

Še en žalosten del zgodbe je, da se je zgodilo na očetovski dan v Kanadi, v nesreči pa sta umrla oče in sin. To je dodatna čustvena komponenta. Z mojim drugim podjetjem se ukvarjam z letalsko logistiko in sem dejansko prepeljal družino Dawood iz zatočišča v hotelu v avtokoloni enoprostorcev prav na vzletne steze do njihovega letala. Nosil sem sončna očala in jim nisem dal vedeti, kdo sem, da jih ne bi vznemiril ali da mi ne bi začeli postavljati vprašanj, na katera ne bi mogel odgovoriti.

Fotografija Daleyja v podmornici z ruskim pilotom Anatolijem Sagalevičem in telesnim stražarjem Jamesa Camerona Richem Roblesom (in na spodnji fotografiji ob plovilu). Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

In isti dan sem šel s kolegi z odprave skozi letališče v St. John’su z varnostno izkaznico s Paul-Henrijevimi osebnimi predmeti, čez varnostno kontrolo v letališki salon. Tam sem jim naročil, naj z jaken in prenosnikov strgajo vse nalepke z napisom OceanGate, da jih ne bi videli mediji in začeli postavljati vprašanja. Tako da sem opravljal še povsem drugo plat.

Zame je bil celoten krog sklenjen – en hip izgubim prijatelja, drugi hip nosim njegovo potapljaško torbo in jakno ter prevažam družino, ki so, po naključju, povezani z muslimansko skupnostjo v St. John’su, le nekaj hiš od moje. Njihovi otroci so se isti dan igrali na dvorišču mojih sosedov. Neverjetno.

Kako vidite prihodnost odprav do Titanika? Ne samo po usodi Titana, ampak tudi glede na to, da razbitina pospešeno propada?
Odprave bodo vedno. Verjetno se bodo začele prihodnje leto. Vedno so bile opravljene varno in spoštljivo, torej se bo to nadaljevalo. In raziskave so nujno potrebne. Poznamo samo odstotek tega, kar je v oceanu. Več vemo o tem, kar plava okoli nas v vesolju. Odprave se bodo torej nadaljevale in s tem nimam nobenih težav. Druga stvar pa je propadanje razbitine. Od tega, kar sem videl leta 2003, do danes, se je stanje občutno poslabšalo.

In za to niso krive naše odprave. Krive so podnebne spremembe, segrevanje morja, bakterije, organizmi, ki razjedajo razbitino, rjasti kapniki. Vse to vsakodnevno žre razbitino, učinek pa je podoben dominam. Požrejo eno mesto, to oslabi, potem se sesede, organizmi pa oslabijo naslednjo plast. Ko smo takrat pristali tik ob kapitanovi kabini, samo z mehkim, nevtralnim dotikom, kot pri potapljanju, brez pritiska, samo plavali smo s plovilom in zrli v kapitanovo kabino. Stena, kad, pipe, vse to je do danes izginilo. Vse se je sesedlo v notranjost razbitine. Titanik hitro propada, ampak bo še dolgo tam – ali, bolje rečeno, njegov odtis bo, verjetno za naslednjih 150, 200 let.

Ena od malomarnosti Titanika je bilo nezadostno število reševalnih čolnov, ki so jih za nameček še napolnili s precej manj ljudmi, kot bi lahko. (Na fotografiji prizor potapljanja ladje iz filma Titanik.) Foto: IMDb

Ste prenehali odprave z Rusi, ko se je začela vojna in je Kanada prekinila stike z Moskvo?
Ne, to je bilo veliko prej. Leta 2012 je podjetje, s katerim delam iz Avstralije, želelo opraviti potope ob 100. obletnici nesreče Titanika. Veliko zvezdnikov in bogatašev je rezerviralo in plačalo za spuste, a je Rusija ustavila globokomorske operacije s podmornicami Mir – uradno zaradi pomanjkanja javnega financiranja in spremembe prioritet institucionalnega raziskovanja. Torej smo imeli ladjo, ne pa tudi podmornic in podpornega plovila in je vse propadlo. Poleg tega so podmornici Mir takrat uporabljali za iskanje carskega zlata v Bajkalskem jezeru, preden so ju uradno upokojili leta 2017. Danes je Mir-1 na ogled v muzeju v Kaliningradu, Mir-2 pa v Inštitutu za oceanografijo v Moskvi, medtem ko ladja Akademik Mstislav Keldiš menda čaka na remont.

Imate kakšne želje, da bi šli še enkrat do Titanika?
Ne, enkrat je bilo dovolj. Moja naslednja odprava je tja gor (pokaže z nasmeškom v nebo).

Larry Daley se ukvarja z vrsto poslov, od logistike do gostinstva, od reševalnih prevozov do zbirateljstva. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

Nova Fundlandija je zelo specifičen kraj, z dolgo pomorsko in ribiško zgodovino. Nesreče in tragedije so del življenja tu že od nekdaj. Kako to vpliva na značaj te province?
Da, smo le otok. Pomorska zgodovina St. John'sa je več kot 500 let stara. Samo za primer, kadar koli je kdo na tem območju severnega Atlantika poslal klic v sili, naj si je šlo za tuje registrirano plovilo, novofundlandsko ribiško plovilo ali pa oskrbovalno plovilo za nafto na morju, so šli vsi ven na pomoč.

Torej, to je eno, ko gre za prebivalce atlantske Kanade (Nova Fundlandija, Nova Škotska, Novi Brunswick, Otok princa Edvarda), vsi takoj priskočijo na pomoč, ne glede na tveganje, neurje ali kako razburkano je morje. Tudi jaz to počnem, iskalne in reševalne akcije z reševalnim čolnom, kot je Zodiac. Izplul sem v dneh, ko je bilo povsem mirno, in v dneh s šestmetrskimi valovi, da bi našel pokojnikove ostanke ter jih izročil družini. Skupnost je tesno povezana in spoštljiva. Ribiči iz te province ne jemljejo ničesar za samoumevno. Veliko ribičev izgubimo tu vsako leto. To je del dediščine.

Na tem je bilo mesto zgrajeno, ko je sem leta 1497 priplul John Cabot (it. Giovanni Caboto) in odkril zaloge rib. Vse od takrat so ladje prihajale sem in postavile sezonske ribiške skupnosti v St. John’su. To je bilo pred več kot 500 leti in celo pred tem so sem prihajali Vikingi na svojih ladjah. Veliko tehnologije za iskanje in reševanje je razvito prav zaradi tukajšnjih razmer in strateškega položaja. Sledenje ledenim goram, radarji, EPIRB (satelitske radijske boje za določanje položaja v stiski) … In potem se vrnete v leto 1901, ko se je vse začelo na Signal Hillu, kjer je Marconi prejel prvi čezatlantski brezžični signal na svetu.

Ledena gora ob obali Nove Fundlandije. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

Tehnologija je tako zelo napredovala. Gradimo podatkovne centre za umetno inteligenco, samovozeče avtomobile, osvajamo vesolje, pa vendar se zdi, da je popotovanje do dna morja do Titanika še vedno nekako … izzivanje usode.
Da, ampak zaradi tega, kar se je zgodilo s Titanom. V resnici ni. Ljudje zdaj mislijo, da ni varno. Vedno je bilo zelo varno. Delal sem s pokojnim oceanografom Donom Walshem, častnikom ameriške mornarice. S partnerjem, švicarskim oceanologom Jacquesom Piccardom, sta se leta 1960 potopila v batiskafu Trieste 10.916 metrov globoko v Marijanski jarek, s čimer je Trieste postal prvo plovilo s posadko, ki se je spustilo na najglobljo točko na svetu. In to s tisto tehnologijo! Če bo drugo leto res odprava, se je zanjo prijavil Larry Connor (ameriški milijarder, op. a.), ki želi dokazati, da je varno delati potope s podmornicami.

Ampak vedno je bilo varno. Težava je bil samo ta tip, ki je prišel v mesto in prekršil vsa pravila. Hvalil se je, da krši pravila in ubira bližnjice. Mislim, igralni krmilnik za upravljanje podmornice na skoraj 4000 metrih pod vodo. Stisne me samo, ko slišim to. Ker tip podmornice, s katero sem se potopil jaz, so zgrajene v 80. letih, a so vrhunske, certificirane do 6700 metrov. Celo do 7300 so šle.

Pa mislite, da bi res morali komercializirati prav vse? Zdaj imamo turiste, ki se gnetejo na Everestu, Katy Perry leti v vesolje, bogataši bi radi čim hitreje do Titanika. Mar ne bi morale nekatere pustolovščine ostati rezervirane za usposobljene profesionalne strokovnjake?
Ne, ker pustolovščina je sprejemati tveganja. Sam nisem bil izkušen, pa sem bil okoli podmornic verjetno več kot kateri koli človek, ki, ni s področja gradnje ali pilotiranja podmornic. Je pa po mojem mnenju naval na Everest zdaj nekako pretiran. In ko plezaš čez trupla alpinistov, da se povzpneš in osvojiš vrh … to je del, ki mi ni všeč. Ker, kot prvo, ne morejo varno odpeljati trupel. Za veliko jih niti ne vedo, kdo so.

Titanik je veljal za
Titanik je veljal za "praktično nepotopljivo" ladjo. Foto: AP

Žalostno je, ampak bili so pustolovci. To jim moraš priznati. Poskusili so doseči nekaj, pa so umrli in lahko je bilo kar koli – razmere, vzdržljivost, oprema. In zame je to visoko tveganje. Ljudje vsako leto umrejo na Everestu, ampak vsako leto je čakalna lista za vzpon, dovoljenja pa so vsa razprodana.

Vesoljski turizem bo kmalu eksplodiral in postal nekaj običajnega. In prek dela s Titanikom sem delal s številnimi astronavti. Pa ni samo Titanik pod vodo, ki je privlačen. Imamo geotermalne vrelce ob Azorih, ki tvorijo posebne dimniške strukture na oceanskem dnu. Ti so res kul, želel bi si jih videti.

Imate razbitino Bismarcka (največja nemška bojna ladja v 2. svetovni vojni) na drugi strani Atlantika. To si bodo želeli ljudje videti. In razbitina je v popolnem stanju v primerjavi s preostalimi in tudi globlje, na 4791 metrih. Sprva so bile te podmornice narejene za znanost in vojaško uporabo, Kanada pa ni imela takih, ki bi dosegle velike globine, jih pa imajo ZDA, Japonska, Francija in Rusija – in kdo ve, kdo še.

Rekvizit podmornice iz prihajajoče serije Below, ki so jo ustvarjalci podarili Daleyju. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

Ko sem vas spoznala julija v St. John’su, ste ravno postavljali rekvizit podmornice iz prihajajoče Netflixove serije Below z Joshem Hartnettom, ki je bila posneta v Novi Fundlandiji oktobra lani. In že zdaj se veliko govori o njej. Kot Novofundlandcu, ali vam to vliva upanje za preboj novofundlandskega turizma, ki ga ta najrevnejša kanadska provinca tako potrebuje?
Mislim, da serija pomeni zgolj še en dodaten zagon. Tu smo imeli že kar nekaj odmevnih dogodkov in večjih filmskih projektov. 11. september 2001 nas je, denimo, postavil na svetovni zemljevid ob zelo tragični priložnosti, je pa iz tega prišlo tudi nekaj dobrega, kot denimo Come From Away (svetovno znan kanadski muzikal, postavljen po resnični zgodbi o človečnosti, sočutju in skupnosti v dneh neposredno po terorističnih napadih 11. septembra, op. a.).

Veliko filmov je bilo posnetih tukaj, pri čemer je morda najbolj znan Orka z Bo Derek. Nenehno se tu snemajo dokumentarni filmi, ledene gore privabljajo turiste, filmarje in znanstvenike s celotnega sveta.

Below ima očitno zelo dobro marketinško ekipo, ki nam gre na roke z orjaškimi reklamnimi panoji na Times Squaru v New Yorku z Joshem Hartnettom in napisom: "Vsi naši ribiči so videti tako. Mar vaši ne?" Naši zagotovo ne. Ampak zelo dober oglas, moram reči. Zelo učinkovit.

Oglas

内容来自 MMC RTV - Znanost in tehnologija,版权归原作者所有。

阅读原文 ↗

把喜欢的内容,留在你的新标签页。

打开我的订阅