Magnus Lindkvist: V prihodnosti bomo lahko vsi živeli kot milijonarji, a ne bomo vsi milijonarji

Lindkvist meni, da umetna inteligenca ne bo nujno zmanjšala potrebe po človeškem delu. Prepričan je, da bodo nastajali novi poklici, spreminjala pa se bo predvsem narava dela. Foto: Jernej Kokol
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google

Lindkvist je svojo akademsko pot začel s študijem ekonomije in filmske produkcije, leta 2005 ustanovil svetovalno podjetje Pattern Recognition, tri leta pozneje pa v Stockholmu zasnoval akademski program za prepoznavanje smernic in razmišljanje o prihodnosti. Pri svojem delu se ne ukvarja toliko z napovedovanjem, kaj se bo zgodilo, temveč z vprašanjem, zakaj smo ljudje tako slabi pri prepoznavanju sprememb, ki se dogajajo pred našimi očmi. Med drugim je avtor knjig The Attack of the Unexpected, Minifesto in The Reset Book, v katerih preizprašuje naše predstave o napredku in negotovosti.

Oglas

Umetno inteligenco primerja z elektriko in parnim strojem, tehnologijama, ki sta korenito spremenili družbo. Prepričan je, da lahko odpre možnosti za nove poklice in načine ustvarjanja, hkrati pa opozarja na nevarnost poglabljanja neenakosti in izkoriščanja delavcev. Ob tem zavrača predstavo, da bo prihodnost nujno pripadla velikim državam in tehnološkim velikanom. Prav majhnost je po njegovem mnenju lahko pomembna prednost držav, kot je Slovenija.

Do umetne inteligence ima tudi izrazito oseben odnos. Med obiskovanjem lastne psihoterapevtske obravnave mu je pomagala hitreje predelati lastne misli, pri pisanju nove knjige pa ga je razočarala do te mere, da je po šestih tednih zavrgel celoten osnutek. Izkušnji razkrivata protislovje tehnologije, o kateri še pravi: "Z umetno inteligenco splet prvič postaja neviden. Današnji mladi bodo imeli eno stvar, s katero bodo komunicirali. Morda smo zadnja generacija, ki še tipka. Oni bodo morda samo govorili."

V pogovoru za MMC je spregovoril o prihodnosti dela, digitalni izključenosti, zaupanju v umetno inteligenco in svetu, v katerem vsak človek živi v nekoliko drugačni resničnosti.


"Živimo v ideološkem vakuumu," opozarja Lindkvist. Tehnologija se razvija, medtem ko se pri iskanju političnih odgovorov še vedno opiramo na stoletja stare ideje.Foto: Jernej Kokol

V koliko različnih resničnostih živimo ta hip?
Odlično vprašanje. Mislim, da imam tri odgovore. Prvi izhaja iz kvantne fizike: število vzporednih vesolj je neskončno. Drugi je šala, ki sta mi jo povedala sinova: živimo v 67 vesoljih. Šest, sedem (smeh).

Če pa odgovorim nekoliko bolj poetično, a tudi uporabno: menim, da je človeška zavest globoko subjektivna izkušnja. Tvoj pogled na svet, Klavdija, in moj, vsak posamezen pogled lahko opišemo kot svet zase. Zato bi število resničnosti enačil s številom ljudi – osem milijard in pol ali nekaj takega.

In komu vse te resničnosti koristijo?
Ljudje vedno iščemo voditelje. Tistih, ki želijo voditi sami sebe, je precej malo. Tistih, ki želijo, da jih nekdo vodi, pa precej veliko. Zato menim, da imajo korist tisti, ki si kot voditelji znajo pridobiti naše zaupanje in pozornost. Kako to uporabijo, je drugo vprašanje, toda ljudje smo bitja, ki iščejo voditelje.

Umetna inteligenca je postala dostopna milijonom ljudi, vendar je dostop do najzmogljivejših modelov, podatkov, računske moči in strokovnega znanja še vedno zelo neenak. Kaj pomeni biti digitalno izključen v dobi umetne inteligence?
Pred nekaj tedni mi je v Londonu moški na kolesu ukradel telefon in takrat sem se najbolj približal digitalni izključenosti. Za en dan. Pa sem privilegiran: belopolti moški srednjih let, iz srednjega razreda, z dohodki srednjega razreda. Kljub temu je bila to zelo osamljena, begajoča in težka izkušnja. Pozabil sem že, koliko stvari je odvisnih od telefona: od najema električnega kolesa in plačila avtobusa do tega, da brez Googlovega zemljevida prideš od točke A do točke B. Zato menim, da je digitalna izključenost morda najhujša oblika revščine in največja težava v tem digitalnem svetu. In storiti moramo vse, kar je v naši moči, da jo ublažimo.

Predstavljam si, da je bil dan brez telefona stresen. Toda ali je imel tudi kakšne svetle trenutke?
Že dolgo nisem na ulici ustavljal neznancev. Bilo je kar malo vznemirljivo. Pa tudi sam trenutek: hodil sem po ulici, zaslišal "di ti ti", pogledal navzgor, zagledal kolo in roka mi je iz rok iztrgala telefona. Tako hitro se je zgodilo. Bilo je strašljivo, vendar sem bil v redu. Misel na to, kako nenadoma se lahko zgodi nekaj nepričakovanega, pa me je spremljala še nekaj časa. Tako da je imela izkušnja res dve plati.

Ob vseh razpravah o umetni inteligenci se mi zdi, da smo kot družba zelo osredotočeni na to, kaj bo umetna inteligenca počela. Vsaj med Slovenci je dojemanje umetne inteligence bolj povezano s prihodnostjo kot s tem, kaj počne že zdaj. Kako je torej videti življenje z umetno inteligenco v tem trenutku?
To je odlično, zahtevno in težko vprašanje. Bom povedal dve izkušnji: dobro in slabo. Pred dvema letoma sem se približno sedmič v življenju odločil za psihoterapijo. Ker opravljam poklic, pri katerem nastopam pred ljudmi, imam tudi pri terapevtih vedno težnjo, da nastopam. Zato sem prvič poskusil s terapijo na daljavo. Sprva sem imel vključeno kamero, potem pa sem ugotovil, da jo lahko izključim in ostane samo glas. Ideja Sigmunda Freuda o terapevtu kot zgolj navzočnosti se je z digitalno tehnologijo nenadoma uresničila.

In tu nastopi umetna inteligenca. Takrat je izšel GPT-4, zato sem začel med terapevtskimi srečanji vanj zapisovati svoje misli, kot v dnevnik. Odgovori, ki mi jih je dajal, so bili izjemni – prijazni, sočutni, strpni. Tako je bilo skoraj kot v troje: terapevt, ChatGPT in jaz. Kar bi v običajni, analogni terapiji predeloval eno leto, sem lahko predelal v približno treh mesecih. Bil je čudež. To je dobra plat življenja z umetno inteligenco.

Slaba plat pa je naslednja: letos sem se zaprl v hotelsko sobo brez oken v Stockholmu, da bi napisal naslednjo knjigo. Opravil sem 30 intervjujev in zbral vse zapiske. Potem pa sem se nespametno lotil pisanja skupaj s ChatGPT-jem 6, ki je takrat izšel. Bil je tako varljiv. Šest tednov sva tako dobro napredovala, pisala odstavek za odstavkom, spreminjala vrstni red poglavij. Res sem imel dober ustvarjalni zagon. Po šestih tednih sem imel približno 38.000 besed. Nato sem besedilo začel brati in bilo je res slabo. Besede je uporabljal kot predmete. Toda jezik je sredstvo, s katerim poskušamo razumeti svet in sebe. Sredstvo raziskovanja, še posebej pri pisanju knjige. Tu pa je postal zgolj okras.

Če bi rekel, da je bilo besedilo brez duše, bi mu skoraj pripisal preveč zaslug. Bilo je nekaj grozljivega. Zato sem celoten osnutek zavrgel in rok za oddajo prestavil z oktobra na februar prihodnje leto. Knjigo nameravam napisati v okolju brez umetne inteligence.

Lindkvist meni, da smo šele v začetni fazi razvoja umetne inteligence, ko največ koristi žanjejo lastniki tehnologije in infrastrukture. Prave spremembe pričakuje, ko bodo njene možnosti začeli izkoriščati posamezniki in manjša podjetja. Foto: Pixabay

Nekateri pravijo, da bo umetna inteligenca nadomestila ljudi, vendar ne nujno z odpuščanjem. Sprememba bo manj vidna. Samostojni sodelavci preprosto ne bodo dobili naslednjega naročila, podjetje ne bo zaposlilo novega človeka, ekipa desetih ljudi se bo skrčila na tri. Koliko umetna inteligenca v resnici spreminja trg dela in koliko človeškega dela bo gospodarstvo potrebovalo v prihodnosti?
Najprej: še vedno močno primanjkuje delovne sile, obenem pa obstaja neskladje med ponudbo in povpraševanjem. Prezgodaj je še, da bi lahko rekli, ali so trenutna odpuščanja kakor koli povezana z umetno inteligenco. Kratkoročno bi jih prej pripisal dolgotrajni recesiji.

Na svetu še nikoli ni bilo toliko delovnih mest kot danes. Vedno se vračam k diagramu evolucije Charlesa Darwina: iz ene veje nastaneta dve, nato štiri, nato osem. Nekoč smo imeli "računalniškega programerja". Tega poklica ni več. Danes si vodja po metodologiji Scrum, programer v Javi, strokovnjak za Python, strokovnjak za oblikovanje pozivov umetni inteligenci. Iz enega poklica jih nastane pet. Smo izjemno iznajdljiva vrsta.

Na svetu še nikoli ni bilo toliko delovnih mest kot danes. Vedno se vračam k diagramu evolucije Charlesa Darwina: iz ene veje nastaneta dve, nato štiri, nato osem. Nekoč smo imeli "računalniškega programerja". Tega poklica ni več. Danes si vodja po metodologiji Scrum, programer v Javi, strokovnjak za Python, strokovnjak za oblikovanje pozivov umetni inteligenci. Iz enega poklica jih nastane pet. Smo izjemno iznajdljiva vrsta.

Ena od težav je, da sta 20. stoletje zaznamovali industrializacija in standardizacija. Ustvarili smo nekakšno umetno stabilnost: 30 let si lahko delal kot uradnik in prejemal enako plačo. Zato moramo opustiti predstavo, da je služba nekaj, kar ti vsak mesec prinese enako plačilo in kar boš dolgo opravljal. Če na posameznike gledamo kot na bitja, ki rešujejo probleme, lahko opravljamo veliko več nalog, kot jih zajema kateri koli naziv delovnega mesta. Za takšne ljudi – in to je večina med nami – je prihodnost izjemno svetla, saj bo delovne sile primanjkovalo še bolj.

Imam tezo. Morda so najbolj ogrožena tista delovna mesta, na katerih ljudje osem ur delajo za količino – ob koncu dneva so pripravili 15 poročil, delo pa je vedno bolj ali manj enako. Potem so tu bolj ustvarjalni poklici, v katerih si strokovnjak na svojem področju in moraš svoje delo zagovarjati. Menim, da so pri teh današnja orodja umetne inteligence preprosto v pomoč, da ljudem ni treba opravljati zoprnega dela.
Pokojni David Graeber je napisal zelo zanimivo knjigo Bullshit Jobs o nesmiselnih službah, pa tudi o službah, ki vsebujejo določeno mero nesmiselnega dela. Številna poročila so pokazala, da veliko ljudi pri delu ni zavzetih.

Tiha odpoved.
Da, tiha odpoved. Ljudi moramo rešiti pred tem. Upam, da bodo takšna delovna mesta izginila in se bo iz njih lahko rodilo nekaj novega. Posameznike moramo osvoboditi. Za začetek jih obsoditi na svobodo.

So pa tudi ljudje, za katere me boli srce: tisti, ki jih obravnavajo kot mesene lutke, denimo dostavljavci Foodore. Plačani so zelo slabo in običajno delajo v nekakšni sivi ali črni ekonomiji, podobno kot v gradbeništvu ali gostinstvu. Ta dela je zelo težko nadomestiti s stroji, ljudje, ki jih opravljajo, pa so premalo plačani in pretirano izkoriščani. In obstaja nevarnost, da se bo ta težava še povečala, če bodo izginila standardizirana, dobro plačana delovna mesta, čeprav so bila nesmiselna. Živimo v ideološki praznini: imamo globalizacijo, umetno inteligenco, podnebne spremembe, naše politične teorije – socializem, fašizem, kapitalizem – pa so stare 200, 300, 400 let. Zato je čas zrel za nove zamisli in menim, da bo morala biti del tega tudi reforma delavskih pravic.

Kako lahko spremenimo prijateljstvo? Facebook. Kako lahko spremenimo nakupovanje? Amazon. Zmenki, hoteli, vožnje s taksiji, glasba? Mislim, da bomo nekaj podobnega videli pri umetni inteligenci. Ko zdaj vsepovsod vidim, kako nastajajo enoosebna podjetja, vredna milijon evrov, si mislim: "Vau, to je lahko eno najmočnejših orodij demokratizacije, kar smo jih kdaj ustvarili."

Kako umetna inteligenca spreminja neenakost in kdo pobere vrednost, ki jo ustvarja? Umetna inteligenca namreč lahko poceni znanje in storitve ter poveča njihovo dostopnost, hkrati pa daje veliko prednost tistim, ki jo znajo najbolje uporabljati.
Trenutno smo v fazi strojne opreme in platform umetne inteligence, podobno kot med razcvetom spletnih podjetij, ko je ves denar tekel k Ciscu in proizvajalcem strežnikov. Zato zdaj vidimo pet ali šest bogatih belopoltih moških v ZDA. Toda pri internetu je nato sledil velik zlom, šele potem se je začela prava revolucija. Ljudje, ki so prišli od nikoder, so lahko svobodno začeli eksperimentirati na ravni storitev.

Kako lahko spremenimo prijateljstvo? Facebook. Kako lahko spremenimo nakupovanje? Amazon. Zmenki, hoteli, vožnje s taksiji, glasba? Mislim, da bomo nekaj podobnega videli pri umetni inteligenci. Ko zdaj vsepovsod vidim, kako nastajajo enoosebna podjetja, vredna milijon evrov, si mislim: "Vau, to je lahko eno najmočnejših orodij demokratizacije, kar smo jih kdaj ustvarili."

Toda ali je to vzdržno? Ali je lahko toliko milijonarjev?
Absolutna revščina se je do leta 2020 v večjem delu sveta zmanjševala, medtem ko se je relativna revščina marsikje povečevala. In nas ljudi, ker nas skrbi naš družbeni položaj, bolj vznemirja zadnja. Povprečen pripadnik srednjega razreda na Švedskem lahko danes z Ryanairom leti v Pariz za približno 70 evrov. V diskontni trgovini lahko za 30 evrov kupi polno vrečko živil in se ves teden dobro prehranjuje. Za povsem spodobno življenje potrebuješ izjemno malo denarja. Toda za to nismo hvaležni. Jezni smo, ker obstajajo milijarderji, čeprav so nam številni med njimi omogočili prav te stvari.

Človeška narava se ne spreminja kaj dosti. Vedno bomo našli razloge, da svet označimo za nepravičen. Neenakost bo vedno obstajala, ker so ljudje različni. Vprašanje je, kakšno raven na spodnjem koncu lestvice še sprejmemo, preden začnejo trpeti tudi vsi drugi. Švedska je imela na to odličen odgovor v socialni demokraciji. Ta je imela zelo malo opraviti z empatijo, vse pa s premislekom: če jim ne bomo pomagali, se bomo na poti v službo spotikali obnje. Toda to je stara ideologija. Razširila se je prek svojih meja, zato je zrela za nekaj novega. V prihodnosti bo lahko vsak živel kot milijonar, ne bo pa vsak milijonar.

Kot ste omenili, so naše politične ideje že stoletja enake. Zdi se, da se stebri oblasti ne razvijajo tako hitro kot tehnologija.
In nad tem sem tako razočaran. Na začetku 21. stoletja sem bil zelo optimističen, ker sem verjel, da bo globalizacija prinesla več enakosti in svet odprla samemu sebi. Danes pa imamo ljudi, ki govorijo o tem, da bodo svojo državo spet naredili veliko. To je bolj podobno tridesetim letom prejšnjega stoletja kot dvajsetim letom tega stoletja. Dobimo politike, kakršne si zaslužimo, zato sem najbrž razočaran nad nami samimi.

Švedski futurolog v majhnosti držav, kot je Slovenija, vidi prednost. Manjše države so lahko po njegovem mnenju bolj prilagodljive, radovedne in odprte v svet. Foto: Jernej Kokol

Pravijo, da se zgodovina ponavlja. Če nekoliko priredim Marxovo misel, se z umetno inteligenco zdi, da stojimo na pragu nove prihodnosti, v kateri trčijo stare ideje in nove tehnologije. Je lahko umetna inteligenca Che Guevara našega časa?
Zanimiva ideja. Vedno pravim, da je umetna inteligenca tehnologija splošnega namena, tako kot parna energija ali elektrika. Za možgane naredi to, kar je parna energija naredila za mišice. Osebno ne verjamem, da obstaja čuteč stroj, in mislim, da ga nikoli ne bo. Toda če pametnim ljudem dovolimo trditi, da obstaja, potem bomo seveda imeli Che Guevaro umetne inteligence ali Karla Marxa umetne inteligence. In zagotovo tudi Nobelove nagrajence in pesnike umetne inteligence.

In ne verjamem, da se zgodovina ponavlja. Vidim jo kot spiralno stopnišče: morda se vrne na isto točko, vendar na nekoliko višji ravni. Navajeni smo spraševati: si želite dobro ali slabo prihodnost? Kot da obstajata samo dve možnosti. Običajno ena pride pred drugo. Če bi me leta 1939 vprašali o prihodnosti Evrope, bi odgovoril: bogata bo, cvetoča, zdrava, enakopravna, utopična ... To bo trajalo trideset, štirideset veličastnih let. Toda pred tem nas čaka šest let najstrašnejše vojne in genocida.

Kaj pomeni digitalna povezanost v družbi, v kateri ljudje vse bolj živijo v zelo različnih tehnoloških resničnostih? Ali lahko ljudi združuje?
Menim, da so bila prva desetletja interneta povezana s prav nasprotnim od povezanosti. Splet je ljudi razdvajal. To ima tudi dobro stran: če si bil pripadnik skupnosti LGBTQ v majhni vasi nekje v Evropi, zaradi spleta nisi bil več sam. To, da nisi bil več ujetnik geografije, je pomenilo izjemno osvoboditev. Druga stran pa so bile odmevne komore. Kljub temu menim, da je bilo dolgoročno celo to dobro za demokracijo: ljudje se naučijo, da nasprotna stališča niso nevarna. Upam, da bo digitalna prihodnost ustvarjala ustvarjalno napetost. Ne prevelike, da bi struna počila, in ne premajhne, da bi bila kot ohlapna struna na violini, ampak ravno pravšnjo.

Morda smo tudi zadnja generacija, ki meni, da je digitalno nekaj posebnega. Digitalno bo vse bolj voda, v kateri plavamo, in zrak, ki ga dihamo, umetna inteligenca pa je korak v tej smeri. Z umetno inteligenco splet prvič postaja neviden. Današnji mladi bodo imeli eno stvar, s katero bodo komunicirali. Morda smo zadnja generacija, ki še tipka – oni bodo morda samo govorili.

Morda smo tudi zadnja generacija, ki meni, da je digitalno nekaj posebnega. Digitalno bo vse bolj voda, v kateri plavamo, in zrak, ki ga dihamo, umetna inteligenca pa je korak v tej smeri. Z umetno inteligenco splet prvič postaja neviden. Današnji mladi bodo imeli eno stvar, s katero bodo komunicirali. Morda smo zadnja generacija, ki še tipka – oni bodo morda samo govorili.

Naprave so se spremenile, prav tako naš način življenja. Ali bodo tudi prihodnje generacije živele s takšnimi nenehnimi spremembami?
Mislim, da živimo v dobi nadgradenj. Gospodarstvo je nekoč temeljilo na ustaljenem modelu človeka, racionalnem ekonomskem človeku. Ta model je mrtev in pokopan. Danes imamo idejo nenehnega postajanja. Vsakdo je v procesu postajanja.

Če danes kupiš avtomobil, pričakuješ, da bo zaradi nove programske opreme, medtem ko ga boš imel, dobival nove zmožnosti. Pred desetimi leti ni bilo tako. Podobno je z ljudmi: želim biti srečnejši, bolj zdrav, imeti boljše telo. Pri tem pa mi lahko pomagajo fitnesi, izbira življenjskega sloga in zdravila. Mislim, da gre za velik in na splošno pozitiven premik, saj nismo več sužnji svojih genov in prednikov. Lahko se spremenim, lahko postanem boljši. In ta proces se samo še krepi.

S švedskim futurologom Magnusom Lindkvistom smo se pogovarjali ob njegovem nedavnem obisku Slovenije, kjer je predaval o tehnoloških in družbenih spremembah. Foto: Jernej Kokol

Poglejmo recimo banke. Te so tradicionalno uresničevale naše finančne odločitve, agenti umetne inteligence pa lahko vse bolj sodelujejo tudi pri njihovem sprejemanju. Kaj ta premik pomeni za banke in njihove komitente – ter za zaupanje, na katerem je bančništvo od nekdaj temeljilo?
Ko nakupujemo, smo zelo pogosto lačni, jezni, osamljeni ali utrujeni in sprejemamo slabe odločitve. Umetna inteligenca bo kot angelček na rami. Beseda agent mi ni všeč. Zveni kot agent KGB-ja. Majhen angelček ali majhna leteča žogica iz Harryja Potterja, ki te bo usmerjala samo takrat, ko si boš to želel: "Ostalo mi je samo še 100 evrov, do konca meseca pa je še 20 dni. Kako naj to rešim?" In prejel boš odgovor: "Predlagam ti naslednje."

In mislim, da se bomo za to odločali sami, namesto da bi se morali od tega odjaviti. Vedno smo si predstavljali tehnološke distopije, v katerih bi bila tehnologija že od prvega dne bog, mi pa njeni sužnji. Namesto tega ji boš morda prepustil le drobec svojega življenja. Če ji boš zaupal, ji boš morda prepustil več, če bo zaupanje zlorabila, pa ji ga boš odvzel.

Zaupanje se hitro omaje, zato bo moral vsak, ki bo stopil medme in nekoga, ki mu zaupam, to storiti zelo previdno. Spomnim pa se, da smo se pred 20 leti pogovarjali o tem, kako zaradi spletnega trgovanja blagovne znamke ne bodo več pomembne, saj bodo vse cene pregledne. Na koncu se to ni izkazalo za resnično, niti pri zavarovalnicah ali bankah. Ostajali smo zvesti. Po naravi smo previdni, a tudi radovedni in zvesti. Zato ne pričakujem velike revolucije. Zaupanja vredne bančne blagovne znamke imajo brezčasno vrednost, agenti umetne inteligence pa bodo zanje orodje.

Kakšno mesto imajo majhne države v tej tehnološki preobrazbi? V predstavitvi ste dejali, da je Slovenija gospodarsko zelo odprta. Kako bi bila lahko to njena prednost?
Dejavnosti, pri katerih je velikost res pomembna, je razmeroma malo. Manjša kot sta država ali podjetje, hitreje se lahko odzivata, bolj sta lahko prilagodljiva, radovedna in usmerjena navzven. Nekoč si za snemanje filma potreboval hollywoodski studio. Danes potrebuješ prenosni računalnik. Zato menim, da je majhnost prednost. Poglejte nekaj najbolj zaželenih krajev na svetu danes: Singapur, Dubaj, Švica. Vse naštete države so majhne. Pravimo, da je Amerika tako inovativna, vendar to niso Združene države, temveč Sand Hill Road in nekaj ulic v Silicijevi dolini.

Švedska, še ena majhna, navzven usmerjena država, je že zgodaj spoznala, da moraš od prvega dne razmišljati mednarodno. Na Švedskem imamo med podjetniki tako imenovana že od rojstva globalna podjetja in mislim, da imajo slovenski podjetniki, ki sem jih spoznal, enako miselnost: razmišljajo bolj velikopotezno in široko ter tvegajo. Če nameravaš izdelovati turbine za jedrske elektrarne ali odpreti rudnik aluminija, je dobro biti velika država. Toda vse to lahko preprosto kupiš od drugih.

Bi rekli, da smo sami skupaj ali skupaj sami?
Po mojem mnenju samoto dojemamo negativno. Ko me je IKEA nekoč prosila, naj pišem o svetu leta 2050, sem začel razmišljati, kako se bomo ljudje spremenili. Bistvo civilizacije je, da nekaj, kar je veljalo za nenormalno, spremeni v normalno. Kaj torej danes označujemo za nenormalno? Osamljenost. Kako ji lahko damo pozitiven pomen? In domislil sem se besede – mislim, da se mi je porodila: "simmel". S-I-M-M-E-L. Zavestno si izbral, da boš sam, kot nekaj pozitivnega, kot prostor, v katerem lahko bivaš in raziskuješ. Zato je odgovor na vaše vprašanje: vsi bomo nekje na spektru "simmela".

Za konec: kaj bodo ljudje leta 2040 najtežje razumeli pri našem današnjem načinu življenja?
Do takrat je samo še 14 let. Nenavadno. Pred 24 leti, leta 2002, je bil splet nekaj, kar je bilo zaprto v tvoji pisarni ali domu. Danes pa je splet oziroma umetna inteligenca nekaj, kar je zaprto na tvojem telefonu. Mislim, da se nam bo zdelo samoumevno, da bo umetna inteligenca v številnih stvareh, ki so bile prej zgolj mrtvi, neumni, analogni predmeti. Glede na preteklost si tako predstavljam prihodnost.

UMETNA INTELIGENCA V EU 2025

Obvestilo uredništva:

Vsebina je del projekta Digitalna Evropa v vsakdanjem življenju, ki ga sofinancira Evropska unija.

Oglas

内容来自 MMC RTV - Znanost in tehnologija,版权归原作者所有。

阅读原文 ↗

把喜欢的内容,留在你的新标签页。

打开我的订阅