Na kolo in avtobus večinoma ženske in ranljive skupine
Arhitektura in oblikovanje
Razstava Vizije SO 21: Potujemo skupaj v Zgodovinskem atriju ljubljanskega magistrata
19. november 2026 ob 19.04 • Ljubljana - MMC RTV SLO
Uporaba javnega potniškega prometa pada, kolesarske steze so natrpane in ozke, v avtomobilih manj kot oseba in pol, … Razstava Potujemo skupaj išče rešitve za načrtovanje mobilnosti, ki bi upoštevala potrebe vseh uporabnikov mesta.
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
Nekateri podatki o stanju prometa v Mestni občini Ljubljana so presenetljivi; če ne celo osupljivi. Skoraj 70 odstotkov potovanj z javnim prevozom na območju Ljubljane in 58,9 odstotkov poti s kolesom opravijo ženske. Arhitekt Aleš Gabrijelčič podatek sicer dopolni in pove, da se to razmerje obrne, ko gre za potovanja med lokacijo znotraj MOL-a in kakšno primestno lokacijo v drugi občini. Na teh relacijah kolo uporablja več moških.
Oglas
Lani je MOL sprejel Celostno prometno strategijo Mestne občine Ljubljana (CPS MOL) 2025–2032, katere krovni cilj je, da bi do leta 2032 67 odstotkov vseh poti na območju MOL-a izvajali trajnostno, le tretjino pa z avtomobilom. Vendar če se ozremo na podatke o tendencah v zadnjem desetletju, lahko avtorjem strategije rečemo le: Vso srečo!
Upad potovanj z javnim prevozom za četrtino v enem desetletju
Podatki so namreč kar nekoliko strašljivi. Čeprav imajo akcije za spodbujanje uporabe javnega potniškega prometa sedaj že kar dolgo zgodovino, se absolutno število potovanj z javnim prevozom, ki se začnejo in končajo v Ljubljani zmanjšuje; med letoma 2013 in 2024 je upadlo za četrtino.
Nabor drobnih arhitekturnih rešitev
Vse to je ozadje projekta Vizije SO 21: Potujemo skupaj, ki "poudarja k uporabnikom usmerjen pristop k načrtovanju mobilnosti, ki upošteva potrebe, pričakovanja in zaznave uporabnikov, tudi tistih v ranljivih položajih". Skupina arhitektov in sociologov predstavlja nabor drobnih arhitekturnih rešitev, ki olajšajo potovanje brez avtomobila.
Zakaj so jih poimenovali drobne, pojasni sociologinja Zala Velkavrh: "Drobne arhitekturne rešitve smo jih poimenovali predvsem zato, ker se nismo ukvarjali z načrtovanjem večjih sistemov. Nismo prometni načrtovalci. Mi smo ekipa arhitektov in sociologov in smo želeli predloge za bolj udobno, varno, mogoče tudi zabavno mobilnost po mestu predstaviti na nivoju ulice in predvsem s perspektive uporabnika. Tako da so s tega vidika rešitve drobne, čeprav ponekod obravnavajo cele železniške postaje ali pa ulične ureditve."
Predlogi na razstavi sledijo naslednjim smernicam:
- vozila javnega prometa uporabljajo ločene koridorje;
- površine za pešce so dovolj široke in jasno ločene od motornega prometa;
- širina kolesarskih stez in pasov se prilagaja pomembnosti povezave, pri supercesti pa je pas širok dva metra;
- semaforizirana križišča dajejo prednost pešcem, kolesarjem in vozilom javnega prometa;
- objekti v javni rabi so univerzalno dostopni;
- prometne površine v bližini javnih ustanov že z oblikovanjem onemogočajo hitro vožnjo;
- prometna vozlišča zagotavljajo kratke, preproste prestope ali menjavo prevoznega sredstva;
- oblikovanje javnega prostora in pritličij objektov povečuje varnost in dostopnost storitev za mimoidoče;
- dostop z osebnim vozilom je urejen povsod, kjer je to nujno potrebno.
Železnica je tudi del mestnega javnega potniškega prometa
Nekakšen preblisk 'saj res' dobimo ob opozorilu na možnost izrabe obstoječih železniških prog. Malokdo pomisli, da bi obstoječo železnico uporabljal kot mestni javni promet, pa vendar je na območju MOL-a 15 železniških postaj in za vožnjo od Črnuč do Centra potrebujete le 11 minut, z avtobusom do Bavarskega dvora pa po idealnem načrtu 18 minut, vendar realno stanje na cestah lahko potovanje po poti, katere velik del nima rumenega pasu, močno podaljša. Velja pa omeniti, da je vozovnica za vlak nekoliko dražja.
Prav v zvezi z železniškim prometom je predstavljena zelo ambiciozna zamisel preureditve postaje na Vodmatu v sodobno železniško postajo, dvignjeno nad cesto, ki bi omogočila preprost prestop z vlaka na hitri avtobus oziroma tramvaj, mestno kolo ali pločnik. In obenem gre za postajo, ki je blizu številnih, tudi največjih zdravstvenih ustanov.
Ločeni pasovi za avtobus na sredini ceste
Z izrazom hitri avtobus je mišljen avtobus z zagotovljenimi ločenimi pasovi, ki bi, tako Gabrijelčič, potekali po sredini ceste. S to rešitvijo bi se izognili situaciji, da avtobus motijo avtomobili, ki želijo preko trenutno obstoječih rumenih pasov na robu cestišča zaviti desno. Med možnimi dokaj hitro uresničljivimi rešitvami Gabrijelčič omeni še: "Širše kolesarske steze, tako imenovane kolesarske superceste, ki povezujejo središče mesta z njegovim obrobjem in pa seveda varni, široki pločniki z blagimi klančinami predvsem za ljudi, ki so starejši ali pa gibalno ovirani."
Za enakovredne prehode za pešce
Razstava izpostavlja še nekatere neustrezne rešitve, ki se morda zdijo nepomembne, a se udeležencem v prometu zdijo problematične. Tako vidimo poziv k enakovrednim prehodom za pešce. Na primeru stika med Resljevo ulico, Trubarjevo cesto in Petkovškovim nabrežjem je tako izpostavljeno pešci dolgo čakajo na zeleno luč, čas njenega gorenja pa je kratek. Na osnovi izkušnje denimo Londona, kjer so intervali namenjeni pešcem res izjemno kratki in nanje marsikje čakaš 'neskončno dolgo', v Ljubljani težko pomisliš na problematičnost s semaforjem pešcem namenjenega časa, vendar pričevanja ljudi potrjujejo, da to je težava.
(Anti)logika načrtovanja kolesarskih stez
In težava so tudi nelogičnosti, na kakršne trenutno kolesarji naletijo na koncu Verovškove ceste pri gradbišču novega atletskega centra. Ko pripelješ, do novega rondoja, ne veš več kam naprej, kolesarska steza izgine ... Gabrijelčič razmere opiše: "Potrebno je pogledati, kaj lahko še naredimo pri kolesarskih stezah, ki so sicer kvalitetno izvedene, vendar pa se pogosto končajo, so brez nadaljevanja in lahko bi bile širše, sploh za ljudi, ki potujejo skupaj, družine, prijatelji, sodelavci." Na razstavi tako vidimo tudi izpoved gospe, ki je spoznala, daje prikolica za kolo, v kateri je želela prevažati hčerko, problematična, saj so "prikolice široke, kolesarske steze pa ozke in zamejene z robnikom. Dodatno tveganje in posledična previdnost st bila obratna od želene brezskrbne vožnje".
Razstava nas seznanja tudi z novimi pojmo v sodobnem urbanizmu. Pojem 15-minutnega mesta se je tudi pri nas že dobro uveljavil, verjetno pa je malo tistih, ki jim je znan nizozemski pojem woonerf, ki na nek način pomeni živo ulico, dobeseden prevod pa bi bil bližje živemu dvorišču. Razstava pojem uvede v zvezi z možnostmi preobrazbe Črtomirove ulice na robu Župančičeve jame. Kot lahko preberemo v katalogu, linearna zasnova ulice voznike spodbuja k hitri vožnji, kolesarska površina ni označena, pločniki in cesta pa so dvakrat dnevno zaparkirani z vozili staršev.
Zgledovati se po konceptu woonerf bi na primer pomenilo vpeljavo šika, ki upočasnjujejo vožnjo, širših pločnikov in zelenih površin, ki odvajajo meteorno vodo. Vse to bi utegnilo prepričati starše in otroke, da gredo v vrtec ali šolo peš, s skirojem ali kolesom.
Uvod v politiko načrtovanja mobilnosti v prihodnjem županskem mandatu
Čas tik pred začetkom novega županskega mandata se zdi kot idealen za to razstavo, saj si lahko le želimo, da bi ta prinesel ne le drobnih, pač pa tudi večje sistemske ureditve na področju mestne mobilnosti. Glede na očitno rast nezadovoljstva z javnim potniškim prometom – če kot argument za to privzamemo podatek o padcu voženj z avtobusi, so tu zagotovo potrebni ukrepi. Morebiti bi k manjši averziji do vožnje z avtobusom pripomoglo že povečanje frekventnosti avtobusov.
Osebno se spomnim časov, ko so vsaj linije 1, 6 in 20 čez dan vozile na 5 minut, sedaj razmik med dvema vožnjama – če sem pravilno preverila – ni ob nobeni uri krajši od 7 minut. Verjetno zato tudi na razstavi razmišljajo o tem, kako bi čakajoče na avtobus na postaji 'animirali' z možnostjo nakupa kave ali rogljiča in jih pomirili z navzočnostjo javnega stranišča. Ampak v resnici se zaradi rogljička nihče ne bo odločil za vožnjo z avtobusom; javni potniški promet mora biti predvsem točen, predvidljiv, varen ter učinkovit. Le tako bi se lahko znebili statističnega podatka, da so avtomobili v Ljubljani v povprečju zasedeni z 1,35 osebe.
Oglas
内容来自 MMC RTV - Vse novice,版权归原作者所有。
阅读原文 ↗