Pred štirimi desetletji v Beli krajini odkrili črnega močerila

Okolje

Jubilej poudarja pomen raziskovanja kraškega podzemlja in dolgoročno varovanja habitata

22. oktober 2026 ob 10.27 • MMC RTV SLO

Mineva 40 let od odkritja črne človeške ribice oz. močerila, endemične jamske dvoživke belokranjskega kraškega ravnika. Prvi osebek vrste Proteus parkelj so raziskovalci našli 18. oktobra 1986 med črpalnim poskusom v izviru Dobličice pri Črnomlju.

Od bele človeške ribice se razlikuje po temno pigmentirani koži, bolje razvitih očeh, krajši in bolj zaobljeni glavi ter drugačnih telesnih razmerjih. Foto: Gregor Aljančič
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google

Prvega črnega močerila so 18. oktobra 1986 v skoraj izpraznjeni strugi pod izvirnim jezerom Dobličice pri Črnomlju opazili sodelavci Inštituta za raziskovanje krasa ZRC-ja SAZU in Geološkega zavoda. Ker je bil več let poznan le en osebek črne človeške ribice, njegove taksonomske pripadnosti sprva ni bilo mogoče zanesljivo opredeliti.

Oglas

Najdbe v izviru Jelševnika leta 1990 so omogočile nadaljnje raziskave. Zoologa Boris Sket in Jan W. Arntzen sta ga leta 1994 znanstveno opisala kot podvrsto Proteus anguinus parkelj. Genetske raziskave v zadnjem obdobju, ki so jih izvedli priznani raziskovalci Biotehniške fakultete v Ljubljani, so potrdile, da je to samostojna vrsta Proteus parkelj.

Črni močeril se od bele človeške ribice razlikuje po temno pigmentirani koži, bolje razvitih očeh, krajši in bolj zaobljeni glavi ter drugačnih telesnih razmerjih. Ima sorazmerno daljši trup in krajše okončine. Kljub tem zunanjim značilnostim je večinoma povezan s podzemnim vodnim okoljem.

Njegove značilnosti in sorodstvene povezave z drugimi populacijami močerila so pomembne za raziskovanje evolucije ter prilagoditev na življenje v podzemlju.

Zaradi omejene razširjenosti je ohranitveno stanje črne človeške ribice tesno povezano z razmerami v lokalnem kraškem vodonosniku. Foto: Gregor Aljančič

Zaradi nedostopnosti življenjskega prostora ostaja veliko skrivnosti

Življenjski prostor te endemične jamske dvoživke je na jugovzhodu Slovenije, zahodno od Črnomlja, na stiku belokranjskega kraškega ravnika in vznožja Poljanske gore. Prisotnost tega bitja na nekaj kvadratnih kilometrov velikem območju v podzemnem zaledju Dobličice in njenih pritokov so raziskovalci poleg neposrednih opažanj potrdili tudi z analizo okoljskega DNK-ja. Ta omogoča zaznavanje genetskih sledi organizma v vzorcih vode in dopolnjuje poznavanje njegove razširjenosti tudi na težje dostopnih mestih.

Nedostopnost večjega dela habitata črnega močerila na žalost omejuje neposredno opazovanje, zato številni vidiki njegovega življenjskega cikla, razmnoževanja in populacijske dinamike ostajajo predmet nadaljnjih raziskav. Tudi zanesljive ocene velikosti populacije za zdaj ni mogoče podati, raziskovalci pa predvidevajo, da je maloštevilna.

Še danes ima posebno vlogo izvir Jelševnik; tam je črnega močerila v prirejenem okolju mogoče stalno spremljati in preučevati. V njegovi neposredni bližini, na domačiji Župančič, je urejena tudi predstavitev, ki javnosti približuje posebnosti te dvoživke in njenega življenjskega prostora.

Ogrožata jih tudi onesnaževanje okolja in nezakonit odvzem osebkov iz narave

Zaradi omejene razširjenosti je ohranitveno stanje črne človeške ribice tesno povezano z razmerami v lokalnem kraškem vodonosniku. Zaradi načina pretakanja vode in omejenih samočistilnih sposobnosti so občutljive na vnose onesnaževal s površja, kot so komunalne odpadne vode in obremenitve zaradi kmetijske rabe. Razmere v izvirih so odvisne od dogajanja v njihovem napajalnem zaledju, ki lahko sega precej dlje od neposredne okolice znanih najdišč.

Razumevanje podzemnih vodnih povezav, zagotavljanje kakovosti vode in prilagajanje dejavnosti na površju so temeljni elementi varstva njegovega habitata. Zagotovitev dolgoročnega ohranjanja te vrste zato po mnenju Zavoda Republike Slovenije, ki je že podal strokovni predlog za šestletni načrt učinkovitega varstva, zahteva obravnavo širšega hidrološko povezanega prostora.

Dvoživke so namreč občutljive za spremembe v vodnem okolju, dolgotrajna izpostavljenost onesnaževalom, kot so pesticidi, nitrati in težke kovine, pa lahko vpliva na njihove fiziološke procese, imunski odziv in razmnoževanje.

Med dodatnimi grožnjami belokranjski jamski dvoživki so tudi nezakonit odvzem osebkov iz narave, podnebne spremembe ter vrzeli v poznavanju biologije in ekologije živali.

Črni močeril ima zaradi svoje omejene razširjenosti, evolucijskih posebnosti in znanstvenega pomena posebno mesto v slovenski naravni dediščini. 40. obletnica njegovega odkritja poudarja pomen dolgoročnega raziskovalnega dela in sodelovanja pri ohranjanju občutljivih podzemnih ekosistemov.

Oglas

内容来自 MMC RTV - Okolje,版权归原作者所有。

阅读原文 ↗

把喜欢的内容,留在你的新标签页。

打开我的订阅