Kipar samouk, ki iz odpadnega železa ustvarja nove zgodbe

Vizualna umetnost

Iz tistega, kar drugi zavržejo, se lahko rodijo največje stvari

19. november 2026 ob 16.21 • Maribor - MMC RTV SLO, Radio Slovenija

Franja Funklja – Frenka že vse življenje spremlja gledališki oder, čeprav ni poklicni igralec. Varilec in kipar samouk najraje ustvarja iz materiala, ki je za nekoga drugega svoje že odslužil.

Frenk ima gledališče globoko v sebi. FotoFoto: Radio Si
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google

Franjo Funkelj, po domače Frenk, je nekoč želel študirati igro. A takrat ni imel dovolj poguma za to: ,"Prvič, kot prvič, bi moral narediti peto stopnjo, saj sem imel samo četrto stopnjo. Ampak to ne bi bil tak problem, to bi že naredil. Najbolj sem se usral, da ne bom šel skozi sito."

Oglas

Z gledališčem se je prvič srečal že v osnovni šoli, pri lutkovnem krožku. Po premagani tremi se je na odrske deske ponovno vrnil v srednji šoli, potem ko so ga ",dobesedno pobrali s ceste,"' in povabili k sodelovanju. Danes v ljubiteljskem gledališču deluje kot član gledališke skupine Kripl teater v domačih Slovenskih Konjicah.

A oder ima tudi drugo plat. Ko se luči ugasnejo, je pogosto tišina. Takrat v Frenku zazeva praznina: "Potem pač moram nekaj gnest in najdem nadomestilo."

Izučenega ključavničarja, šlosarja po domače, je poklic po dvanajstih letih začel najedati. Zato je takrat stvari vzel v svoje roke: "Na začetku mi je bila to velika muka. Želel sem več, saj sem vedel, da nisem neumen in da nisem hotel postati neumen, kakorkoli se že to sliši. Pogosto se namreč zgodi, da ljudem nataknejo plašnice, da bi vlekli kot konj, tako kot oni hočejo. Nekaj sem moral ukrenit. Sklenil sem kompromis, tako z materialom kot s službo. Z znanjem, ki sem ga pridobil na poklicni poti, sem začel dokazovati, da se da iz železa narediti več, kot pa to, kar ti drugi rečejo. Tako sem začel izdelovati železne skulpture."

Frenk sedaj kipari že petindvajset let. Ustvarja iz materiala, ki je za nekoga drugega svoje že odslužil. Kar je za druge odpadek, je zanj začetek nove zgodbe: "Po moje je vsega kriv teater. To je zastonj. Malo se je potrebno potruditi za to. Uf, sem se vlačil po kontejnerjih. Sem bil kot Alice v čudežni deželi. Odkovki, škart roba, od klešč do ključev, skratka ročnega orodja ponujajo neskončno izbiro za ustvarjanje. Sploh mi ni problem iti v delovni obleki na koncert ali pa v gledališče. Sram, da sem umazan, sem premagal prav s tem korakom v umetnostne vode."

Frenk med svojimi 'soigralci' v novo nastajajočem ateljeju. Foto: Radio Si

"Razvil sem popolnoma svoj slog. Ni to ready-made, ready-made je takrat, ko temu, kar najdeš, daš neko drugo namembnost. Jaz običajno poberem zavržene kose, gotove izdelke ali polizdelke ter jih vkomponiram v skulpturo," pravi in prizna, da ni to "nikakršno odkrivanje tople vode, saj ljudje marsikaj izdelujejo iz železa."

Frenk ne želi, da bi pri ustvarjanju skulptur kdorkoli vplival nanj, zato tudi nikogar ne spremlja. O kiparjenju ni imel nikakršnega predznanja, razen osnovne izobrazbe na področju likovne umetnosti v osnovni in srednji šoli.

Nekaj njegovih stvaritev – sam temu pravi abstraktna figuralika – je našlo svoje mesto tudi v njegovem domačem kraju. Vstavljanje srca je ena vidnejših, ki ponazarjajo tudi njegovo zgodbo: "Jurij in zmaj je zelo povezana s Slovenskimi Konjicami, zlasti s farno cerkvijo Sv. Jurija in lokalno legendo. Vendar v moji zgodbi vitez ne pokonča zmaja, temveč mu ustavi srce. Tako zmaj postane dober, vitez pa s tem premaga zlo."

Frenk največ svoje energije trenutno usmerja v izgradnjo novega ateljeja, kamor me ponosno povabi. Njegove skulpture – zelo rad zajadra v grško in slovansko mitologijo – so izrazito burkaške, nekatere tudi zelo teatralne – No sleep, Garač, Zakrucifiksan, Topničar, Amazonka, Slutnja, Povodni mož… je zgolj nekaj naslovov.

Čeprav je samouk, so njegov talent in ustvarjalnost prepoznali številni drugi priznani umetniki, tudi zunaj Slovenije. Med njimi sta tudi hrvaška umetnica Josipa Lisac in turška slikarka Mizyal Karabiber Nacaroğlu.

Frenkove skulpture so pravzaprav kot nekakšni igralci oziroma soigralci v predstavah, ki jih ustvarja sam. Na prvi pogled je neustrašen, krepke postave, z velikimi dlanmi in zelo markantnim obrazom. Kljub temu pa v sebi nosi nek prav poseben strah – strah, da bi kultura spet gorela na grmadi. V svetu v katerem je umetna inteligenca postala del našega vsakdana, si želi, da bi ljudje bili bolj ustvarjalni, zlasti v umetniškem smislu: "Ustvarjanje umetnosti nas dviguje nad živalskim svetom in nas približuje božanskemu, ustvarjalcu vesolja, ne vem, morda je to narava. Želja po ustvarjanju po vsej verjetnosti biva v slehernem človeku, žal pa je pri večini ljudi zelo verjetno zatrta."

Frenkov železni teater

Oglas

内容来自 MMC RTV - Vse novice,版权归原作者所有。

阅读原文 ↗

用 HomepageTab 新标签页关注 RSS,打开浏览器就能看到更新。

安装 HomepageTab