Od koz do ajvarja: kako diši makedonsko podeželje
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
Obiskali smo kmetije, na katerih domačini tradicijo, lokalne pridelke in naravne danosti spreminjajo v priložnost za prihodnost.
Oglas
Na naši prvi postaji, kozji farmi Kozi Mleko Planina v vasi Raštak nedaleč od Skopja, nas sprejmejo psi in koze. In David Nedelkovski, fant, ki je izbral življenje, ki je precej daleč od predstave o udobni karieri: "Pred tem sem bil študent arheologije, igral sem bas kitaro … Potem pa smo se odločili, da se preselimo sem, saj smo podedovali nekaj zemlje. Prvotna zamisel je bila le slediti usodi, da vidimo, kaj nam bo prinesla. Zdaj, po 14 letih, sem se res našel v tej izobraževalni vlogi, želim deliti izkušnje s takim načinom življenja, tudi šolske skupine nas obiskujejo. Trenutno imamo okoli 40 koz, v sezoni ponujamo kozje mleko, sirotko, mladi sir in dve vrsti našega avtentičnega sira, ki se zgledujeta po francoskih sirih."
Med pogovorom David z očmi ves čas spremlja živahne koze, ki hitro postanejo zelo domače z obiskovalci. Ko se ena od njih s prednjimi nogami povzpne na mizo s sirom za degustacijo, sogovornik za nekaj čas uide izpred mikrofona. In ker skuša že od daleč prepričati kozo, naj se umakne, ugotovim, da imajo koze tudi imena. Iz praktičnih razlogov, mi pojasni mladenič, ko se vrne: "Kako naj sicer očetu razložim, s katero kozo je nekaj narobe, če se kaj zgodi? Laže je reči: 'Bila je Marica, Olga, Petra, Stacey ali Berta.' Na imena starejših koz je vplivalo obdobje, ko sem bral Dostojevskega, Pasternaka in podobne. A potem so me ljudje obtožili, da širim ruski vpliv, in zdaj so imena bolj mednarodna: Berta, Stacey …"
David poudari še, da svoje dejavnosti ne razume kot posel, ampak kot način življenja. Ne bori se za večji pridelek, za vsak liter mleka, ampak mu je pomembnejše dobro počutje koz. Živali zanj niso le vir zaslužka, ampak sopotnice. Za svoje predano in naravi prijazno delo ter ohranjanje gorske biotske raznovrstnosti je leta 2023 prejel prestižno mednarodno nagrado The Slow Cheese Award, ki jo podeljuje organizacija Slow Food. Kmetija tako postaja zanimiva točka za popotnike in kulinarične navdušence, ki želijo pobegniti iz mesta in doživeti pristno gostoljubje v tradicionalni hiši s čudovitim odprtim balkonom – čardakom, ki ponuja lep razgled na Skopje in okolico.
In čeprav je Davidov cilj dokazati, da lahko mladi z inovativnim pristopom uspešno in dostojno živijo na podeželju, ne da bi morali izbrati zgolj urbano življenje, se zaveda, da vsem to ne ustreza. Tako tudi sam že kar nekaj časa išče svojo 'Pepelko', dekle, ki bi bilo pripravljeno z njim deliti tak način življenja.
Kako mlade zadržati na podeželju?
V Severni Makedoniji se namreč vasi praznijo, ljudje se vračajo le ob koncih tedna. Ali še to ne. A dežela ima odlične pogoje za kmetijstvo: ugodno vreme, rodovitno zemljo, dovolj vode. In ena od možnosti, kako vse to izkoristiti in ponuditi tudi obiskovalcem, je turizem na kmetijah. Zato je nastal projekt Oživitev tradicije in ohranjanje narave – Razvoj agroekoturizma v Republiki Severni Makedoniji. Financirata ga Veleposlaništvo Republike Slovenije v Skopju in Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve Republike Slovenije, izvaja pa ga Kmetijski inštitut iz Skopja.
Splošna cilja projekta sta izboljšanje življenjskih pogojev prebivalcev na podeželju in krepitev lokalnega gospodarstva prek trajnostnega upravljanja naravnih virov v kmetijstvu ter promocije lokalne kulture in tradicije z razvojem agroturizma. Ta predstavlja pomembno priložnost za podeželska območja, ki se soočajo z nizkimi dohodki, revščino, migracijo mladih ter degradacijo naravnih virov. Razvoj turizma na kmetijah lahko prispeva k povečanju dohodkov kmečkega prebivalstva, ohranjanju naravne in kulturne dediščine ter trajnostnemu razvoju podeželskih skupnosti. Koordinatorica projekta Marija Gjoševa Kovačević s Kmetijskega inštituta v Skopju razloži: "Projekt smo začeli junija lani, trajal bo do letošnjega decembra. Najprej smo raziskali, kje vse obstaja potencial za razvoj turizma na kmetijah: to so predvsem območja v osrednji, vzhodni in jugozahodni Makedoniji. Pripravili smo delavnice in izobraževanja, kaj sploh je agroturizem, kako ga začeti … Pri nas se je začel turizem na kmetijah razvijati pred petimi, desetimi leti in opažamo, da so kmetje zelo zainteresirani in da je potencial Severne Makedonije na tem področju zelo velik, saj je kmetijstvo ena naših glavnih gospodarskih panog. Težava je migracija mladih in s tem projektom želimo za turizem na kmetijah navdušiti zlasti ženske in mlade z ruralnih območij. Da sprejmejo goste, objavljajo na družbenih omrežjih, obenem pa nadaljujejo tudi kmetijstvo v svojem domačem okolju. Projekt je zelo uspešen, zdaj pripravljamo še mobilno aplikacijo, v kateri bodo zbrane vse turistične kmetije."
Od čebeljih pridelkov in sadja do domačega žganja
V treh dneh poti po Severni Makedoniji smo tako srečali ljudi, ki iz sadja delajo sokove in destilate, iz grozdja vino, iz paprike ajvar, iz zelišč turistično izkušnjo, iz čebelarstva pa zgodbo o dveh različnih pašah. "Najina čebelarska zgodba se je začela pred približno desetimi leti. Mož je pomagal svojim sorodnikom pri vzreji čebel in takrat sva kot darilo dobila prvi panj z eno čebeljo družino. Tako se je začela najina ljubezen do čebel. Prvih nekaj let sva se morala predvsem veliko učiti o njih in od njih. To delo zahteva veliko truda, veliko znanja, da na koncu dobimo kakovosten izdelek. Trenutno imamo okoli 70 čebeljih družin, ki so v spomladanskem, jesenskem in zimskem obdobju tukaj, poleti pa jih premestimo na višjo nadmorsko višino. Tu je namreč poleti zelo vroče in zelo sušno, vegetacija je zelo šibka. Tako imamo dve različni paši in dve vrsti medu, svetel cvetlični med iz doline in temen gozdni med z višje paše," pove Biljana Naumov iz Čebelarstva Naumov v vasi Sopot severno od Kavadarcev. Različne čebelje pridelke obiskovalci radi poskusijo, najpogumnejši pa se lahko v popolni čebelarski opremi odpravijo zakoncema pomagat pri čebelarskih opravilih.
Nedaleč od čebeljih panjev obiščemo še vinograd Vinarstva Arabeska, ki je v lasti družine Stojčev že 40 let. Letno v njem pridelajo od dve do dve toni in pol grozdja. Makedonci so sicer znani po proizvodnji rdečega vina, najbolj znan je vranec, a zdaj so v modi bela vina, zato marsikje razmišljajo o menjavi sort. Veliko različnih sadnih vrst in sort pa vzgajajo na sadjarski kmetiji Spirit of Prespa v vasi Carev Dvor, kjer so turistično ponudbo že dodobra izoblikovali in jo tudi uspešno tržijo. Obiskovalcem ponujajo različne pakete: degustacijo domačih sokov, likerjev, žganja in sladic ter sprehod v sadovnjaku, tradicionalno kosilo, ki ga pripravijo domačinke, ter kombinacijo obiranja sadja in kosila v sadovnjaku. Razloge za preusmeritev v turizem nam pojasni Ana Labor, ki nas nato na traktorski prikolici popelje v sadovnjak, kjer se lotimo obiranja jabolk: "Leta 2015, 2016 in 2017 so bila zaradi toče in pozebe zelo slaba, leta 2017 smo nabrali le 20 ton jabolk, običajno jih 300 ton. Tistega leta je od 30 do 40 odstotkov sadjarjev v Prespi prenehalo vzdrževati sadovnjake in pridelovati jabolka ter se zaposlilo v tovarnah. Sama nisem želela nehati, saj je ta zemlja že dolgo v družinski lasti, zato sem se lotila turizma na kmetiji in postal je pomembna dopolnilna dejavnost. Tudi letos je odkupna cena jabolk zelo nizka in prihodki od turizma bodo višji kot tisti od sadjarstva."
Če je pri sadjarki v Prespi turizem način, kako preživeti slabo letino, je na lepo urejeni turistični kmetiji Chateau Orman nedaleč od Ohridskega jezera turizem že postal del širše zgodbe. Kmetija je usmerjena v pridelavo in predelavo različnega sadja in zelenjave, iz katerih izdelujejo sokove, sladice, destilate, likerje in druge izdelke, ki so večinoma namenjeni gostom, ki prenočujejo v njihovem agroturističnem kompleksu. Orce Stojanoski doda, da pripravljajo tudi različne degustacije, kosila, večerje in praznovanja: "Ohridska češnja, ohridski jajčevec, ohridska jabolka in vsi drugi izdelki, ki jih vzgajamo v tej regiji, resnično pustijo dober vtis že pri prvem obisku, zato se ljudje vračajo. Več kot 95 odstotkov gostov prihaja iz različnih evropskih držav in to nas spodbuja, da ves čas dvigujemo standarde, ki jih kot turistična kmetija že imamo."
Regija ponuja veliko možnosti za proizvodnjo ekoloških izdelkov, turizem, ki se počasi – a vztrajno – razvija, pa veča potrebo po pridelkih. To spodbudi tudi sosede, da povečajo proizvodnjo, zato smo se na šopsko solato in odlično tradicionalno pito najprej odpravili k sosedom, družini Dimoski, večerjo pa so spremljali žganje in sokovi domače destilarne Balaklija.
Ko gostje zavihajo rokave
Glavni prednosti Severne Makedonije sta prav narava in dobra hrana. A v mestih je težko najti gostilne s tradicionalno hrano, domačini zunaj domače hrane ne jedo, saj jo doma najbolje naredi mama ali babica. Zato se na kuharsko delavnico makedonskih jedi odpravimo na kmetijo Pirustija Nedanoski v vasi Ramne visoko nad Ohridom. Nataša Nedanoska, sicer profesorica makedonskega jezika in literature, rojena v mestu, nas pred nedolgo nazaj prenovljeno kamnito hišo, ki ponuja tudi dve sobi za goste, pričaka v predpasniku in z valjarjem v roki: "Pripravili bomo tradicionalno makedonsko pito, imenovano komat. Različne makedonske regije poznajo različne tradicionalne pite, ta je značilna za našo regijo. V Skopju imajo svojo, v Štipu spet drugo … Za številne tradicionalne jedi potrebujemo zelo veliko časa, za gjomleze ali pitulice na primer več ur. Za komat pa potrebujemo 20 minut za izdelavo in 20 minut za peko."
Gospodinja pripravi testo, mi se lotimo mesenja in valjanja testa. Tega nato napolnimo s skuto, jajci in blitvo ter spečemo na tradicionalnem trinožnem stojalu, ki se v balkanski kulinariki uporablja za kuho in peko na odprtem ognjišču, po njem pa se imenuje tudi kmetija – Pirustija.
Bolj enostavna 'naredi sam' delavnica nas je čakala na tisoč metrih nadmorske višine, na obronkih Skopske Črne gore. V Hiši zelišč Bilkilife je vsak sam izdelal svojo mešanico makedonskih začimb. Marija Georgjevska: "Zeliščni turizem je nova oblika turizma v Severni Makedoniji. Pri nas ponujamo wellness zeliščno izkušnjo, pripravo aromatične kopalne soli, degustacije cvetličnih kolačev s sivko, materino dušico, lističi ognjiča in številnimi drugimi užitnimi cvetovi ter preproste doma pripravljene jedi z zelišči. Edinstveni smo tudi zato, ker imamo v našem zeliščnem vrtu posebno ponudbo za ljudi z invalidnostjo ali različnimi oviranostmi, na primer posebej izdelane premične zeliščne grede in prilagojeno orodje za vrtnarjenje. To je naša socialna misija in naša odgovornost, saj moramo poskrbeti za njihovo vključenost v turizem in zmanjševanje marginalizacije."
Brez ajvarja ne gre
Seveda pa ne bi bili v Severni Makedoniji, če se ne bi lotili tudi priprave ajvarja. Tega jeseni kuha skoraj vsaka družina na podeželju, številne turistične kmetije pa poleg degustacije in nakupa ponujajo tudi učenje priprave. Na majhni družinski kmetiji Vezenka v vasi Palikura posel vodijo ženske. "Začnemo že julija, saj imamo rastlinjake in je pridelek zgoden, končamo okoli novega leta. Vse delamo po naročilu, lani smo proizvedli 6000 kozarcev. Ob tem delu so se ljudje vedno družili, to je oblika socializacije, še danes je tako, zbere se vsa družina. Z možem sva proizvodnjo začela pred 25 leti. Ko je mož, ki je bil odličen gostitelj in čudovit človek, umrl, sem otroke vprašala, ali bi nadaljevali tradicijo ali prenehamo. Rekli so: 'Gremo naprej, začrtala sta pot.' In zdaj je vse naše, od semen do končnega izdelka. Ajvar izvažamo na Švedsko, Hrvaško, v Slovenijo … Bili smo na sejmu v Gornji Radgoni, tri dni naj bi bili tam, a smo že prvi dan vse razprodali in od takrat Slovenci še vedno naročajo pri nas," se pohvali Živica Rizova, ki zdaj predvsem pomaga hčeri Mileni Angelovi. Ta nas najprej napoti v rastlinjak, kjer naberemo paprike, jih umijemo in popečemo na tradicionalni pločevinasti pečici na drva z dolgim dimnikom. Imenuje se čumbe in je na Balkanu že zelo dolgo nepogrešljiv pripomoček za jesensko pripravo ozimnice.
Nato sledi lupljenje pečene paprike, ki je videti precej bolj enostavno, kot je v resnici. Ker pa je pomembno predvsem sodelovanje, smo si zaslužili bogato makedonsko pojedino, pri kateri so poleg ajvarja kraljevali pišiji, ocvrta hišna specialiteta iz moke, kvasa, mleka, mineralne vode, sladkorja in škroba. Podobni so bolj znanim mekicam, zaradi katerih se Makedonci in turisti na poti od Skopja do Ohrida obvezno ustavijo na Straži, tako kot Slovenci zaradi krofov na Trojanah.
Potencial je velik
Večerno vinsko degustacijo je za nas pripravil sommelier Trajče Kocirov s čudovite Haciende Louisandro, večerjo pa so nam postregli nedaleč stran, na turistični kmetiji družine Kostadinov v Gabrovem, že zelo blizu tromeje z Bolgarijo in Grčijo. Tam smo na mizo končno dobili tudi znameniti tavče gravče, eno najbolj znanih makedonskih jedi, ki jo pripravijo s fižolom. Pri večerji se nam je pridružil tudi slovenski veleposlanik Gregor Presker. Slovensko veleposlaništvo v Skopju je namreč prek Ministrstva za zunanje in evropske zadeve glavni pokrovitelj projekta, ki v Severni Makedoniji spodbuja razvoj turizma na kmetijah: "V Severni Makedoniji smo izvedli že več različnih projektov, tudi s Kmetijskim inštitutom iz Skopja smo že sodelovali. Projekt, ki spodbuja razvoj turizma na kmetijah, smo prepoznali kot več kot potrebnega za to deželo. V Sloveniji je to področje dobro razvito, tukaj pa tega do zdaj ni bilo, niti ni bilo razumljeno, tako da se zdaj šele gradi. Kmetijski inštitut je prepoznal, da je potencial velik, zdaj to prepoznavajo tudi lokalne oblasti, pridelovalci hrane in tisti, ki ponujajo gostinske storitve. Pred projektom niso sodelovali, z njim pa so se med seboj povezali – na primer nekdo, ki proizvaja hrano, z nekom, ki ponuja gostinske storitve. Projekt ima multiplikativen učinek, hkrati dviguje zavest o pomenu proizvodnje zdrave, lokalne hrane. In ne le, da s tem podpiramo in promoviramo kmetijstvo in proizvodnjo hrane v Makedoniji, ampak mladim dajemo možnost, da razvijejo svoj posel in da vidijo perspektivo, da ostanejo v Makedoniji in da tukaj naprej živijo."
Projekt, ki nas je pripeljal v Severno Makedonijo, ima torej precej preprost cilj: pokazati, da kmetija ni nujno samo prostor, kjer nekaj pridelaš in prodaš. Lahko postane tudi prostor, kamor nekdo pride, tam ostane, nekaj naredi, nekaj poje in spozna človeka, ki to hrano prideluje. Za nekatere je tako turizem na kmetiji postal dodatni zaslužek. Za druge način, da svojo tradicijo spravijo do novih ljudi. Za tretje pa morda razlog, da ostanejo doma. In čeprav vsi govorijo o turizmu, v resnici govorijo o nečem drugem. O tem, kako ostati. Kako nadaljevati. Kako iz tega, kar že imajo, narediti nekaj, kar bo imelo vrednost tudi jutri.
Oglas
内容来自 MMC RTV - Zabava,版权归原作者所有。
阅读原文 ↗