Konec je
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
Vsebina, ki nam jo splet ponudi, je, kot vemo, odvisna od tega, kaj nas zanima in kakšno sled puščamo za seboj med drsanjem po zaslonu telefona ali kakšnega drugega zaslona. Sam jo žal puščam tako, da se mi vsak dan pred očmi nariše nekaj naslovov, ki so neusmiljeno katastrofični. Če vas takšni naslovi ne ujamejo, ste veliko modrejši obiskovalci spletnih vsebin kot jaz.
Oglas
Takole se berejo, vidijo in slišijo: Zakaj se Volkswagna ne da rešiti? Prepozno je! Kako se je Volkswagen zlomil. Smrt nemškega inženirstva, kako se je sesula celotna industrija. Nemška industrija je pravkar umrla – HUJE je, kot si mislite. Stellantis izgublja vse: Jeep, Dodge in Fiat na robu propada. Stellantisov zlom in jedro kolapsa. Evropski avtomobilski trg umira: devet znamk, ki ne bodo preživele. In še in še jih je.
Gotof in pika.
Kot zrcalna slika se mi sočasno prikazujejo tudi drugačni naslovi. Na primer: Kitajski EV-giganti uničujejo stoletni evropski imperij. Sedem kitajskih avtomobilov, ki uničujejo evropske znamke. Kako Kitajska na skrivaj uničuje evropski avtomobilski trg … In še in še jih je,
Govorili smo, da papir prenese vse, zdaj vemo, da digitalni svet prenese še več kot vse. Težava alternativnih resnic je že presežena, smo že korak naprej. Kako tudi ne bi bili, če pa je postalo skoraj povsem vseeno, kaj kdo reče. Tudi kadar to reče živ in resničen človek. Celo tak, ki ga poznamo ali pa smo ga na volitvah izvolili.
V svetu umetne inteligence in globokih ponaredkov, kjer je identiteta tistega, ki jih objavlja, praviloma skrita, ni nič drugače. In prav s takšnimi vsebinami imamo danes opravka. Kdo stoji za temi objavami, lahko za zdaj le sklepamo.
Sam menim, da to niso nujno kitajske avtomobilske znamke same. Ker pa je kitajski model upravljanja in nadzora izrazito vertikalno organiziran, se zdi mogoče, da se s tovrstno promocijsko dejavnostjo ukvarjajo tudi posebej za to ustanovljena ali najeta podjetja. Obstaja pa še veliko drugih možnosti. Tudi ta, da niti kitajska podjetja niti njihove interesne podporne skupine nimajo nič s tem, ampak je nekaj posameznikov v lovu za kliki UI opremilo z nalogo, da samostojno izdeluje senzacionalistične avtomobilistične objave. Ni treba biti umetno inteligenten, da se odločiš, da so elektrifikacija in kitajske znamke tema, ki močno zvišuje število klikov. In tako se je pognala UI-produkcija, ki zdaj bruha te vsebine na splet. Potem dobi nalogo, da analizira objave na spletu in tako ugotovi, da jih je veliko na temo električnih avtomobilov in kitajskih znamk. Se pravi, da se to klika! In jih posledično dela še več. Odlična poraba energije, časa in potenciala umetne inteligence.
Ni časa
Ne smemo torej reči, da so kitajske znamke same ustvarile takšno vrsto antipropagande, ki z vseh strani in pod pasom napada evropsko konkurenco. Imamo pa lahko občutek, da so izkoristile čas, ko so mediji s pomočjo UI turbo pogona novičarstva povsem podivjali. Še pred časom ni bilo tako.
Ko so japonske znamke prišle v Evropo, so bile skromne, potrpežljive in učljive. Najprej so kopirale, potem pa kopije v marsičem presegle. Evropske znamke na to niso bile pripravljene. Japonci so jih presenetili in šok, ki jih je prebudil iz lagodnega spanca, je bil močan.
Posledice so znane. Nekaj evropskih znamk je ugasnilo, druge so se povezale, vse po vrsti pa so morale, če so želele preživeti, začeti izdelovati boljše avtomobile. Pa ne samo to. Evropske znamke so morale občutno izboljšati tudi delovne procese. Od japonske delovne kulture so se učile modela kaizen, filozofije nenehnih izboljšav.
Pri korejskih znamkah je bilo podobno. Vsaka od japonskih in korejskih, pred tem pa tudi ameriških znamk, ki ji je uspelo preživeti na evropskem trgu, in nikakor niso preživele vse, je odgriznila del tržne pogače drugim.
Kitajske znamke se vedejo drugače. Nimajo časa čakati. Ne dajejo občutka, da si želijo najprej spoznati trg, se učiti in pridobivati zaupanje. Niso skromne in potrpežljive. Predvsem želijo prodajati. Čim več in čim prej. Razumljivo, drugi časi so. Ni več časa za vljudnost, potrpežljivost, učenje in korektnost.
Nekoč je bilo pravilo
Za vsako še tako nenavadno dogajanje v današnjem času lahko vedno stečemo po vzorec podobnega v zgodovino. Tako je tudi v tem primeru, saj tudi v času veliko dostojnejšega komuniciranja v avtomobilskem oglaševanju ni bilo vse brezmadežno.
Začnemo lahko že leta 1916, ko se je Henry Ford sprl z bratoma Dodge, Johnom in Horaceom. Konflikt je prerasel v eno najbolj znanih sodnih bitk v zgodovini avtomobilske industrije, a to je bil še precej umirjen del zgodbe. Brata Dodge sta šla naprej in se iz Forda norčevala predvsem z javnim izpostavljanjem njegove naivnosti, prav tako pa sta se norčevala iz slabe kakovosti njegovih avtomobilov v primerjavi z njunimi. Pri tem sta imela prav.
Vemo, kako je z jabolki, in tako je Fordov vnuk podoživel podobno zgodbo z Enzem Ferrarijem, ko je ta po dolgih pogajanjih zavrnil prodajo svojega podjetja Fordu. In zavrnil jo je na način, ki ga Ford ni prenesel stoično. Z egocentrikom Enzem se je udaril tudi Lamborghini, ki je bil z egocentrizmom nabit prav toliko kot njegovi avtomobili.
Lahko bi še dolgo naštevali osebne zamere in napade, a če samo nekoliko razširimo optiko, vidimo, da je šlo tudi precej dlje od osebnih zamer.
Leta 2006 je BMW Audiju javno čestital za naziv avtomobila leta v Južni Afriki. Zapisali so: "Čestitke Audiju za osvojitev naslova južnoafriški avtomobil leta 2006. Od zmagovalca izbora za svetovni avtomobil leta 2006 (World Car of the Year)."
Audi provokacije ni ignoriral. Odgovoril je: "Čestitke BMW-ju za osvojitev naslova svetovni avtomobil leta 2006. Od šestkratnega zaporednega zmagovalca dirke 24 ur Le Mansa."
Kjer se napihujeta dva, je prostor še za tretjega. In to je bil Subaru. Njegov odgovor je bil: "Kapo dol Audiju in BMW-ju za zmage na lepotnih tekmovanjih. Od zmagovalca izbora za mednarodni motor leta 2006 (International Engine of the Year)."
Nissan je provociral Porsche, BMW in Audi, ko je na vrata GT-R v slogu vojaških letal, ki so označevala sestreljena sovražnikova letala, narisal prečrtane črtice. Te so ponazarjale, kolikokrat jih je premagal na stezi Nürburgring.
Precej duhovitejši je bil spopad med Mercedes-Benzom in Jaguarjem leta 2013. Mercedes je svojo tehnologijo aktivnega vzmetenja predstavljal s kokošjo, ki zna kljub premikanju telesa držati glavo skoraj povsem pri miru. Jaguar je posnel parodijo, v kateri kokoš prestraši oziroma napade velika mačka. Sporočilo je bilo jasno, prednost je v mačjih refleksih. Mercedes-Benz se ni prav dolgo zadrževal. Bliskovito je odgovoril s tiskanim in spletnim oglasom. Objavil je fotografijo razreda S, ki ponoči drvi proti jaguarju, veliki mački, ki stoji sredi ceste. Avtomobil se pred živaljo varno in pravočasno ustavi. Sporočilo se je glasilo: "Ker mačji refleksi niso dovolj hitri. Zavore PRE-SAFE." Ta dvoboj danes večinoma obravnavamo kot razmeroma neškodljiv in dostojen.
Predvsem pa je ključna razlika med danes in takrat v tem, da smo vsi jasno vedeli, kdo je izzval, kdo je odgovoril, kdo je plačal oglas in kako sta se na koncu temkeca dogovorila. Danes vsega tega ne vemo, slišimo pa novice o koncu Volkswagna, Mercedes-Benza ali kar celotne evropske avtomobilske industrije.
Ena miza, vse več lačnih
Takšen način oglaševanja, čeprav to v resnici ni prava oznaka za to, o čemer danes govorimo, je tu in bo ostal. Zato, ker so naslovi klikabilni in ker je struktura vsebine sestavljena tako, da zgodba zveni razmeroma verjetno, izvedba pa je prav takšna, kot danes očitno mora biti.
Glas je miren, močno knjižno angleški, kar naj bi mu dajalo verodostojnost. Zgodba se praviloma začne s poudarjanjem velikih preteklih dosežkov neke evropske znamke, nato pa se vse skupaj prelevi v opevanje položaja, v katerem je evropska avtomobilska industrija povsem podcenila velikost in hitrost kitajskega avtomobilskega zmaja. Kar je seveda res. Sam menim, da kitajskim avtomobilskim znamkam takšen način promocije ne bo prinesel niti velikega plusa niti velikega minusa. Škodljiv je predvsem za nas Evropejce, ker nam ves čas govori tisto, kar tako ali tako vidimo in vemo. Da je za mizo, na kateri je omejena količina hrane, pravkar sedlo še skoraj enkrat toliko jedcev, kot jih je bilo pred desetimi leti.
Hrana je dobrih 13 milijonov prodanih osebnih vozil v EU-ju skupaj z Veliko Britanijo. Koliko novih kitajskih znamk po novem steguje roke po teh kupcih, pa vidimo. Vsak mesec kakšna nova. Tako hitro, kot prihajajo, bodo nekatere tudi odšle. Tudi vse japonske, kaj šele ameriške znamke, niso ostale. Boj med kitajskimi znamkami za to, katera bo preživela in ostala na evropskem trgu, je v resnici še večji od boja za to, katera evropska znamka bo preživela njihov prihod.
Je pa jasno, da utegne ugasniti tudi kakšna "naša". Tako kot je kakšna ugasnila takrat, ko so v Evropo prišli Toyota, Honda, Nissan, Mazda in še kdo. To še najbolje vedo Britanci, čeprav je okvir tamkajšnje zgodbe in časa, v katerem se je dogajala, precej širši od zgolj takrat nove japonske konkurence. Tako kot je danes širši od samo kitajskih znamk in elektrifikacije.
Pogosto slišimo, da so naši delavci dragi. Niso. Tudi cena kitajske delovne sile v avtomobilski industriji se hitro zvišuje. Pomembne so surovine, ki jih imajo kitajski proizvajalci pri roki in po zelo ugodnih cenah, pa to, da imajo kitajske znamke večinoma nove tovarne, postavljene na premišljeno izbranih in pogosto državno usklajenih lokacijah, kjer imajo dostop do ugodne energije in učinkovite logistične infrastrukture. To vse že nekaj časa vemo. Zato so lahko njihovi izdelki cenejši od naših.
Mi pa imamo poleg tega še "naše" velike in nenasitne lastnike. Vnuke in pravnuke ustanoviteljev, ki hočejo vedno več. Družine, kot so Porsche, Piëch, Agnelli, Peugeot, Quandt in Klatten, imajo velike lastniške deleže in še veliko večja pričakovanja glede donosov.
Kitajske znamke imajo ustanovitelje še žive, a to niti ni najpomembnejše. Pomembneje je, da kitajska komunistična partija prevelikih osebnih in družinskih ekscesov ne bo prav dolgo gledala. Jack Ma je učni primer za vse. Razlik je torej veliko.
Kako bo šlo naprej?
In kot vidimo, se evropska avtomobilska industrija postavlja nazaj na noge. Renault 5 EV in na primer novi ID. Polo ter še kar nekaj drugih majhnih in srednje velikih avtomobilov kažejo smer, ki je prava. Kombinacija zgodovinske dizajnerske nostalgije, odlične elektronike in praviloma veliko boljše vozne dinamike, čeprav za nekoliko višjo ceno od neznanih kitajskih znamk, je tisto, kar je evropski trg čakal. In zdaj tudi dočakal.
Potem ko sem preizkusil večino kitajskih znamk in modelov, ki so pri nas na voljo, ne skrivam navdušenja in občudovanja. Od nekoga, ki je še včeraj samo kopiral, do poplave novih znamk, ki vse po vrsti naskakujejo skoraj vse svetovne trge hkrati, je težko skriti navdušenje. To je čudež, kakršnega v avtomobilski zgodovini še nismo videli.
Ko pa sem prejšnji teden zaključil test ID. pola, sem si rekel: kdo se boji kitajskih znamk? In zakaj? Hoteli smo odlične majhne in srednje velike električne avtomobile in zdaj smo jih brez dvoma dobili. Take, kot smo jih vedno imeli radi, in take, ki imajo v električni izdaji daleč največ okoljskega smisla. Evropski proizvajalci potrebujejo samo še malo časa, pa bomo imeli še več ne le pravih, ampak predvsem zelo naših domačih odgovorov na poplavo kitajske ponudbe. Pa se poprodaje, servisov in izgube vrednosti še dotaknili nismo.
Ja, vmes se bo, tako kot v času japonskega avtomobilskega cunamija, kakšna znana evropska avtomobilska znamka tudi poslovila. Številne druge se bodo poslovno in lastniško povezale s kitajskimi. Saj se že. Močan interes imajo eni in drugi. V tem se vidi moč kitajskih znamk. Kitajske znamke z močno povezavo z evropskimi partnerji imajo nedvomno več možnosti, da bodo tu ostale. Kajti vseh, ki se danes potegujejo za evropskega kupca, dolgoročno zagotovo ne bomo več srečevali.
Po moji oceni bo na slovenskem trgu na koncu ostalo največ šest ali sedem kitajskih. In to je v resnici veliko. Ogromno. Pomislimo samo, kako močno so naš trg spremenile japonske znamke, Toyota, Lexus, Honda, Nissan, Mazda, Suzuki in Mitsubishi, Subaru je tu samo še za vzorec. Prihodnjič pa rečemo tudi kakšno o tem, koliko avtomobilov mora zastopnik ali uvoznik v Sloveniji prodati, da lahko vsaj pogojno upa na preživetje. Skupaj z redno dobavo delov, usposabljanjem kadra, oglaševanjem…. Matematika je neizprosna.
* Andrej Brglez je strokovni sodelavec oddaje APM.
Obvestilo uredništva:
Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Oglas
内容来自 MMC RTV - Zabava,版权归原作者所有。
阅读原文 ↗