Predrag Ličina: "Na Balkanu je marsikaj grozno, ampak na Švedskem bi nam bilo dolgčas"

Predrag Ličina je sklenil, da ga pomajkanje denarja ne bo odvrnilo od njegove največje ljubezni - znanstveno-fantastičnega filma. Foto: BoBo/Žiga Živulović ml.
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google

Virus patološke dobrote, "prva regionalna znanstvenofantastična komedija o potovanju skozi čas", se je rodila iz zelo preprostega vprašanja: kaj bi morali nekomu iz leta 1983 povedati o naši sedanjosti, da vas imel za nore? Izbire je veliko: lahko bi mu pripovedovali o razpadu Jugoslavije in krvavi vojni, ki je sledila, o proticepilski norosti ali pa mu morda razkrili, da bo David Bowie nastopil v Zagrebu in dramatik Tennessee Williams umrl v bizarni nesreči. Morda bi ga šokiral podatek, da ne samo, da nimamo letečih avtomobilov - Beograjčani se po mestu še vedno prevažajo s tramvaji.

Oglas

Po mojem bi morali našim jezikom reči jugoslovanski srbski, jugoslovanski hrvaški in jugoslovanski bosanski, po istem principu kot imamo britansko, ameriško in avstralsko angleščino. Nacionalistom ne ustreza ideja, da smo morda isti narod, le s tremi različnimi verami. Zakaj smo se potem klali?

Predrag Ličina je proračunske omejitve, povezane z znanstveno-fantastičnim žanrom, obšel tako, da se cela zgodba odvije v eni sami zimski noči, v zagrebškem stanovanju učiteljice srbohrvaščine Zorke (Kristina Popović). V njeni dnevni sobi se odpre futuristični portal, ki ji na preprogo "izpljune" golega moškega. Luka (Nikola Đuričko) ni nasilen, jo pa skuša na vse pretege prepričati, da je prišel iz prihodnosti, iz Beograda leta 2031. Svet, kot ga pozna Zorka, bo v nekaj kratkih desetletjih razpadel - še več: človeštvo je na robu popolnega kolapsa. Popotnik je prepričan, da lahko usodni trenutek, ko je človeštvo zavilo s poti, "popravimo" ravno v letu 1983. Kot Terminator (referenca, ki je Zorka še kako leto dni, do nastanka filma, ne bo razumela) se je vrnil v času, da bi preprečil rojstvo njenega sina ...

Zagrebčan Predrag Ličina (1972) je v zgodnjih devetdesetih pisal filmske kritike, nato snemal glasbene videe, oglase in televizijske dokumentarce. Do danes je posnel okoli osemdeset oglasov: pravi, da mu je to dalo dalo "obrtniško znanje", zaradi katerega je zdaj lahko na snemanjih hiter in učinkovit. Virus patološke dobrote so konec koncev posneli v pičlih petnajstih dnevih. Prepoznavnost v regiji mu je prinesel že celovečerni prvenec Poslednji Srb na Hrvaškem.

Ličina je tudi velik oboževalec znanstvene fantastike in grozljivke. "Znanstvena fantastika je strah pred življenjem, grozljivka pa strah pred smrtjo," je teoretična maksima, s katero pojasni svojo fascinacijo. Ob tem pripomni, da je "zombije že malo preerasel" in da zdaj "razmišlja o resnejših temah, kot so denimo vampirji". Neskončno ga dolgočasi le fantazijski žanr; na Igro prestolov se je poskušal navdušiti, pa nikakor ni šlo, se sspominja.

Ker je film večinska srbska koprodukcija, so
Ker je film večinska srbska koprodukcija, so "zagrebško" stanovanje posneli v Pančevu v Srbiji. Foto: Karantanija Cinemas

S Predragom ličino smo se pogovarjali jutro po uspešni ljubljanski premieri Virusa patološke dobrote. Več pa v spodnjem pogovoru.

Mislim, da lahko rečeva, da je bila slovenska premiera filma uspešna: občinstvo se je na glas smejalo.

Vedno sem malo zadržan, ko gre za ljubljansko občinstvo. Kadar so koncerti v Križankah, na katere pride pol Slovencev in pol Hrvatov, so Hrvati vedno tisti temperamentni, Slovenci pa bolj dostojni. Ampak res sem bil presenečen, da so se ljudje v Cankarjevem domu smejali bolj kot na premieri v Sarajevu – in upoštevajte, da je bilo v Sarajevu na projekciji tisoč ljudi! Andrej Košak je pripomnil, da je bila sinočnja premiera še posebej uspešna glede na to, da so bili v občinstvu sami Slovenci. Jasno, da se različna občinstva odzovejo na različne šale: tukaj je omemba Luke Dončića »vžgala« bolj kot drugje – smo pa nedavno gostovali na festivalu srbskega filma v Washingtonu, kjer so se prav tako režali na istem mestu, Luka je tudi njihov.

Pričakujete podoben sprejem tudi v Srbiji? V filmu je kar nekaj šal na temo »Velike Srbije« in njenih teritorialnih apetitov.

Zaenkrat smo imeli samo poskusne projekcije, uradno film še ni bil v srbski distribuciji. Po Sarajevu in Ljubljani gremo najprej v Skopje, a že zdaj sem si oddahnil, ker sta bili sarajevska in ljubljanska v mojih očeh drugačen tip projekcije. Na zagrebško premiero bo prišlo 500 mojih prijateljev, vem, da se bo posrečila. Odziv tukaj je veliko bolj objektiven.

Pravite, da ste že od malih nog oboževalec znanstvene fantastike. To ste že pred 20 leti dokazali s kratkim filmom Kdje je nestala Slovenija?, v katerem Slovenija izgine z zemljevida. Kakšna metafora je bila to?

Film je izšel leta 2004, je Slovenija vstopila v Evropsko unijo. S takratnega hrvaškega zornega kota je bil to skoraj nadnaraven dosežek; jasno, da se je to naši najbolj severni in najbolj razviti republiki posrečilo najprej. Zato mi je padlo na pamet, da bomo Slovenijo preselili na najlepši kraj na svetu, na datumsko mejo v Tihem oceanu. V Ljubljani je bila sobota, v Mariboru nedelja, ali pa obratno, ne spomnim se. Palme, brezdelno življenje … malo smo se pohecali iz vsega tega.

"Že ko sem prvič prebiral knjigo Težko je biti Bog, se mi je najbolj v spomin vtisnil odlomek o tem, da je znanje največji sovražnik Cerkve. Zdelo se mi je pomembno, da to v filmu dobesedno preberemo." Foto: BoBo/Žiga Živulović ml.

Vaš celovečerec Poslednji Srb na Hrvaškem je bil zombi komedija; mnogim se je zdela provokativna že zaradi naslova. Temi nacionalizma in posttranzicijske realnosti ste obravnavali skozi prizmo humorja. Se v svojih filmih smejete zato, da ne bi jokali?

Ja, točno tako je. V nekdanji Jugoslaviji imamo pač težke teme, najpomembnejša med njimi je sovraštvo. Jaz ne bi znal niti napisati scenarija za kak težek, »festivalski« film z desetminutnim prizorom hoje, v katerem gledamo samo junakov hrbet ali zatilje. Ali pa prizora, v katerem tip pomenljivo kadi in zamišljeno strmi skozi okno. Vse, kar hočem povedati, strpam v satiro, da bodo ljudje lažje gledali. Vsi imamo težka življenja, zakaj bi hoteli še v filmih gledati bedo svojega obstoja, če lahko gledamo zombije, vampirje in potovanje skozi čas?

V naši regiji načeloma ni finančnih sredstev za snemanje visokoproračunskih znanstveno-fantastičnih spektaklov. Zelo dobro ste se naučili delati znotraj danih možnosti. Vam je žal, da morate iskati načine, kako te zgodbe pripovedovati brez posebnih učinkov in vizualnega spektakla?

Psihoza proticepilcev je samo podčrtala, da se premikamo v nasprotno smer od tega, kar smo kot mulci prebirali o letečih avtomobilih v 21. stoletju. Ne vem, ali je kriva dostopnost vseh mogočih informacij zaradi interneta, ampak proticepilci so novi zagovorniki teorije ravne Zemlje.

Ne, pravzaprav nasprotno. Ravno omejitve so tisto, kar ti zares podžge domišljijo. Vem, da bi producente v Angliji in Franciji kap, če bi jim povedal, da sem film posnel za manj kot milijon evrov – pravzaprav za manj kot pol milijona evrov: za 400 tisočakov. Rekli bi mi, da sem nor. In za povrh je to znanstvena fantastika, žanr, kjer imajo ljudje pričakovanja v slogu Vojne zvezd in Peščenega planeta. Vprašal sem se, kaj lahko v naših razmerah v okviru tega žanra sploh naredim; lahko poustvarim leto 1983 in lahko se vse dogaja v enem samem stanovanju. Saj nisem edini, ki je na to pomislil – letos je bil v kinih film Vabilo, ki se prav tako v celoti odvije v stanovanju in v realnem času, z majhnim številom igralcev.

Všeč mi je, da glavni junak v filmu sam omeni, da je to, kar se mu dogaja, skoraj dobesedno sposojeno iz Terminatorja. Ste namerno skušali prirediti Terminatorja tako rekoč v gledališko predstavo?

Ne, to je prišlo šele pozneje. Osnovni impulz navdiha je bil film 12 opic oz. prizor, v katerem Brad Pitt Bruceu Willisu pripoveduje o madžarskem zdravniku, ki je v 19. stoletju razlagal, da so za vse naše nalezljive bolezni kriva majhna, nevidna bitja, pred katerimi se lahko zaščitimo tako, da si umivamo roke z milom. Jasno, da so ga poslali v norišnico. Vprašal sem se, kaj bi moral danes povedati nekomu iz leta 1983, da bi me razglasil za norca. Kdo bi mi verjel, da smo razdrli skupno državo zato, da se zdaj spet trudimo, da bi bili skupaj v EU? Da je komunizem propadel povsod, razen na Kitajskem, ki ima danes najbolj razvito gospodarstvo na svetu?

Leta 1983 ste bili stari enajst let. Kako ste si predstavljali svet prihodnosti?

Vsi smo si v 21. stoletju predstavljali leteče avtomobile, še celo časopisi so jih napovedovali. Živeli bomo na Marsu! Ampak v resnici v Beogradu danes ni niti metroja, kot v filmu pripomni Nikola Đuričko. Prvi načrti zanj so obstajali že sredi šestdesetih, pa ga do danes še niso uspeli narediti.

V glavnih vlogah sta nastopila Nikola Đuričko in Kristia Popović. Foto: Karantanija Cinemas

Ko Zorka posluša zgodbe iz prihodnosti, pripomni: Zveni bolj kot srednji vek.

Tam smo pristali, ja. Za Slovenijo to še niti ne drži toliko, ampak poglejte samo Bosno in Hercegovino. Kar naenkrat so vsi največji muslimani, pravoslavci ali katoliki, kar jih je kdaj bilo. Obstajajo zemljevidi stopnje religioznosti po Evropi in BiH je prepričljivo na prvem mestu; precej blizu za najo sledita Hrvaška in Srbija. Pa kaj je z ljudmi? Religija pripomore k nazadovanju sveta. V ZDA je najvišja stopnja religioznosti v zvezni državi Misisipi, ki ima najnižji BDP, najnižji odstotek vernih pa je v zvezni državi Maine, ki ima najvišji BDP. To so zgovorne številke.

Glavna ironija je seveda v tem, da v letu 2031 v vašem filmu svet ogroža to, da so ljudje »preveč dobri«, preveč nesebični in s tem ogrožajo stabilnost družbe.

"Patološka dobrota" bi najbrž res ustavila svet; gospodarstvo bi se sesulo. Če bi mi zdajle rekli, da se vam je pokvaril avto, bi vam, če bi bil patološko dober, dal svojega. Ampak jasno je, da sem imel v mislih metaforo: ljudje v resnici postajamo zlobni. Še posebej ljudje, ki komentirajo na internetu po osem ur na dan. Sovražni govor je res fascinantna stvar, na to temo smo imeli tudi kampanjo Hejt, SLOVEni, za katero sem režiral videospot. Še posebej v Bosni, kjer skupaj živijo ljudje treh različnih veroizpovedi, je hudo.

Epizodno vlogo v filmu ima gtudi legendarni Rade Šerbedžija. Foto: LIFFe

Po drugi strani bi nam bilo pa na Švedskem dolgčas živeti. Tam vedno veš, kaj lahko pričakuješ, pri nas pa zjutraj vstaneš in slišiš, da Janez Janša od študentov zahteva arhive Udbe iz štiridesetih let. (Smeh.)

Očitno vas je pri pisanju scenarija navdahnilo tudi obdobje pandemije. Kaj se takrat naučili o človeški psihologiji?

Psihoza proticepilcev je samo podčrtala, da se premikamo v nasprotno smer od tega, kar smo kot mulci prebirali o letečih avtomobilih v 21. stoletju. Ne vem, ali je kriva dostopnost vseh mogočih informacij zaradi interneta, ampak proticepilci so novi zagovorniki teorije ravne Zemlje. Mimogrede, moj dober prijatelj je ugotovil, da tip, s katerim že dvajset let skupaj igrata v bendu, verjame v teorijo ravne Zemlje; dokaz naj bi bil že pogled skozi okno na avionu. Poznam tudi namestnika direktorja bolnišnice, ki je sveto prepričan, da je bil Jezus Srb. Tovrstna mitomanija je seveda najmočnejša v Srbiji, samo malo za njo so Hrvati. Norišnica.

Na včerajšnji premieri ste se šalili, da film "temelji na resnični zgodbi" o tem, da je "leta 1991 tristo tisoč komunistov čez noč prestopilo v HDZ". Na kruto zgodovinsko realnost spomni tudi lik Zorkinega "soseda Novaka" (Rade Šerbedžija), za katerega izvemo, da bo po srbski sosedi udaril v trenutku, ko se bo politično ozračje spremenilo.

Tako je, ničesar neresničnega nisem rekel. Srbe, ki so živeli v Zagrebu, so med vojno njihovi sosedi podili iz stanovanj in jim kradli domove. "Po predlogi resnične zgodbe" pomeni, da so ob začetku vojne nekdanji tovariši začeli raziskovati, kdo med njimi je Srb, in jih na podlagi tega šikanirati. Pa to nima nobene zveze v vstajami Srbov na hrvaškem podeželju, tu je šlo za golo preračunljivost in sovraštvo.

"Na svetu je ogromno primerov radikalnežev, ki so sami točno to, proti čemur se borijo." Foto: BoBo/Žiga Živulović ml.

Če bi vi sami lahko potovali v preteklost, na kateri točki v času bi spremenili potek zgodovine? Čigavo rojstvo oz. kateri dogodek bi preprečili?

V filmih se vedno radi vračajo v drugo svetovno vojno, da bi ubili Hitlerja. Ampak Stephen Fry je ravno na to temo napisal knjigo Ustvarjanje zgodovine; v njej so se s prijatelji vrnili v Hitlerjevo rojstno vas in zastrupili vodo v vodnjaku, da ženske niso mogle več zanositi. Potem so se vrnili v sedanjost in se zbudili v še hujšo resničnost. Rodil se je še večji zlikovec od Hitlerja, ki je leta 1939 z atomskimi bombami napadel London in Moskvo ter okupiral cel svet razen Amerike, kjer pa divja državljanska vojna. Vprašanje je, ali bi s katerim koli posameznim posegom res popravili prihodnost – ali pa bi jo samo še bolj zamočili?

Vsi imamo težka življenja, zakaj bi hoteli še v filmih gledati bedo svojega obstoja, če lahko gledamo zombije, vampirje in potovanje skozi čas?

A, veste kaj, morda pa imam odgovor. Preprečil bi Kolumbovo pot v Ameriko in tako pustil Aztekom, da se razvijajo v miru in potem oni odkrijejo Evropo. Če bi ameriška in evropska civilizacija združili moči, bi bila danes civilizacija veliko bolj napredna, kot je.

Ena od ponavljajočih se šal v filmu je to, da Zorka ne more verjeti, da sta hrvaščina in srbščina v prihodnosti dva različna jezika. »Če enako šteješ do deset, je isti jezik,« pravi. Ste bili leta 2017 med podporniki Deklaracije o skupnem jeziku? Med hrvaškimi intelektualci in politiki je doživela zelo negativen sprejem.

Jasno, da ga je, ker bi isti jezik pomenil, da gre morda za isti narod, to pa jim ni bilo všeč. Švedščina in danščina ne štejeta enako do deset, prav tako ne češčina in slovaščina, ruščina in ukrajinščina ter španščina in katalonščina – hrvaščina, bosanščina in srbščina pa. Po mojem bi morali tem jezikom reči jugoslovanski srbski, jugoslovanski hrvaški in jugoslovanski bosanski, po istem principu kot imamo britansko, ameriško in avstralsko angleščino. Nacionalistom ne ustreza ideja, da smo morda isti narod, le s tremi različnimi verami. Zakaj smo se potem klali? Zakaj sem sosedu ukradel bojler, če je isti kot jaz? Nacionalistom tako razmišljanje ne ustreza, tako kot hrvaškim nacionalistom zdajle ne ustreza, da je Vučić v Srbiji izgubil na volitvah.

V našem filmu Zorka govori hrvaško-srbsko, Luka govori srbsko-hrvaško; Goran Bogdan govori hrvaško, Tihana Lazović dalmatinsko, Rade Šerbedžija pa liško hrvaščino. Eni predalu rečejo fioka, drugi ladica. Ampak razlike se pojavijo že med Zagrebom in Splitom: pomidor in paradajz, fažol in grah. To nima veze z mejami, to je povezano s podnebjem. V hrvaškem Zagorju okrog Krapine govorijo kot Slovenci, vas tukaj razumem bolje kot njih, pa smo rojaki.

V celem filmu je samo en
V celem filmu je samo en "klasičen" prizor s posebnimi učinki, in nekaj kratkih utrinkov retrofuturističnega Beograda prihodnosti. Foto: Karantanija Cinemas

Kako ste legendo Radeta Šerbedžijo prepričali v tako majhno, skoraj epizodno vlogo?

Z njegovim sinom Danilom sva dobra prijatelja že vsaj trideset let, tako da je Rade pristal takoj, ko sem mu povedal, za kaj gre. Všeč mu je bila tudi ironija tega, da se je njemu samemu zgodilo nekaj podobnega kot Zorki – po razpadu Jugoslavije je bil preganjan zaradi svoje nacionalnosti. Človek lahko vedno najde dan, dva za snemanje, če je projekt zanimiv.

V filmu je ogromno popkulturnih referenc, od Tennesseja Williamsa do Davida Bowieja – preberete tudi odlomek iz znanstvenofantastične klasike Težko je biti Bog bratov Strugacki. Ta nam pokaže distopično vizijo družbe, ki je zatrla renesanso, ki preganja intelektualce in znanstvenike.

Že ko sem prvič prebiral knjigo Težko je biti Bog, se mi je najbolj v spomin vtisnil odlomek o tem, da je znanje največji sovražnik Cerkve. Zdelo se mi je pomembno, da to dobesedno preberemo. Lepo se sklada z absurdom sodobnega proticepilstva: trikrat sem pomolil, zakaj bi se moral še cepiti?

Ste morali plačati ogrone vsote za uporabo pesmi The Man Who Sold the World Davida Bowieja? Ste morali lastnikom avtorskih pravic predložiti scenarij filma v odobritev?

Kot slovenski koproducent je pri filmu sodeloval Aleš Pavlin. Foto: LIFFe

Tako je, poslal sem jim celo zmontiran zadnji prizor filma, v katerem sem hotel pesem uporabiti. Preveriti morajo, da v filmu nikogar ne žališ, in podobno. Dobil sem pravice, a ni bilo poceni. Oziroma: bilo je malo ceneje, ker imamo pravice samo za predvajanje po svetovnih festivalih in za redno distribucijo na področju nekdanje Jugoslavije. V Avstriji ali v Italiji moram uporabiti drugo pesem. Mislim, da bomo posneli priredbo iste pesmi z ženskim vokalom, to bi se mi zdel dober kompromis, ki ga tudi lahko plačamo.

Ne bova pretiravala s kvarniki, ampak v vaši prihodnosti leta 2031 se pojavi tudi spolno fluiden lik, ki »na tri tedne menja družbeni in biološki spol«. Zdi se mi, da bi to lahko bila žaljiva upodobitev za kvirovsko skupnost – še posebej na Balkanu, kjer je še vedno veliko predsodkov.

Med mojimi prijatelji se je temu gegu najbolj režala ravno kvirovska skupnost. Ni žaljiv, ker mi ne morete reči, da se kaj takega ne bi moglo zgoditi. Če bi vam pred desetimi leti rekel, da bo predsednica nemške skrajno desničarske stranke AfD lezbijka, ki je poročena s priseljenko iz Šri Lanke, da ima z njo dva otroka in da živijo v Švici, ker so davki tam nižji kot v Nemčiji, bi mi rekli, da sem nor. Kot je noro to, da je predsednik neonacistične organizacije Proud Boys tip po imenu Enrique Tarrio; mama tega belskega supremacista je Kubanka, oče pa Afričan. To je bolj noro kot film Django brez okovov, kjer Samuel L. Jackson igra največjega nacista. Na svetu je ogromno primerov radikalnežev, ki so sami točno to, proti čemur se borijo.

Virus patološke dobrote

Oglas

内容来自 MMC RTV - Vse novice,版权归原作者所有。

阅读原文 ↗

用 HomepageTab 新标签页关注 RSS,打开浏览器就能看到更新。

安装 HomepageTab