Podatkovni centri so kot nova bojišča ameriške politike

Stališča, izražena v prispevku, so stališča avtorja in ne nujno uredništva Dela. Za vsebino in izražena mnenja odgovarja avtor.

Oči svetovne javnosti so bile v minulih dneh še bolj kot običajno uprte v ZDA. Vzrok so bile vmesne volitve, na katerih so ameriški volivci izbirali vse člane predstavniškega doma in tretjino senatorjev v ameriškem kongresu. Rezultati teh volitev niso pomembni samo za prihodnje politično razmerje moči v Washingtonu, ampak imajo zaradi položaja ZDA tudi širše mednarodne posledice. Ameriška politika namreč tako ali drugače vpliva na dogajanje po vsem svetu.

Rezultati so znani. Demokrati so dosegli prepričljivo zmago in prevzeli nadzor nad obema domovoma kongresa. Ameriški volivci so tudi tokrat odločali predvsem z roko na denarnici. Življenjski stroški, visoke cene živil, energentov, zdravstvene oskrbe in stanovanj so bili med odločilnimi dejavniki volilnega razpoloženja.

Svojo vlogo so odigrala tudi vprašanja korupcije, stanja demokracije, nezakonitega priseljevanja, kriminalitete in varovanja okolja. Nezadovoljstvo so dodatno krepili učinki Trumpove carinske politike in posledice ameriškega vojaškega posredovanja v Iranu. Zunanja politika je bila tako tokrat nekoliko bolj v ospredju ameriškega volilnega odločanja, kot smo sicer vajeni.

Ob vseh teh vprašanjih pa se je v predvolilnem obdobju vse bolj uveljavljala še ena tema, ki utegne pomembno zaznamovati prihodnjo ameriško politiko – umetna inteligenca.

Podatkovni centri so tako postali nekakšna fizična manifestacija razvoja umetne inteligence in hkrati eno od žarišč odpora proti njegovemu nenadzorovanemu širjenju. FOTO: Benoit Tessier/Reuters

Še pred kratkim je bila predvsem predmet zanimanja tehnoloških podjetij, strokovnjakov in ožjih političnih krogov. Zdaj postaja vprašanje, ki neposredno zadeva vsakdanje življenje vse večjega števila Američanov (in zemljanov). Njihova zaskrbljenost se je pokazala tudi v volilnih rezultatih. Po eni od predvolilnih raziskav je kar 56 odstotkov volivcev ocenilo, da sta umetna inteligenca in z njo povezana infrastruktura pomembno ali zelo pomembno vplivali na njihovo odločitev. Še povednejši je podatek, da približno tri četrtine Američanov umetno inteligenco spremlja bolj s strahom in zaskrbljenostjo kot z navdušenjem.

Kaj jih pravzaprav skrbi?

Vzrokov je več. Eden najpomembnejših je strah pred izgubo delovnih mest. Hitro širjenje uporabe umetne inteligence utegne bistveno spremeniti trg dela, saj lahko avtomatizira številna opravila, ki jih zdaj opravljajo ljudje. To ne pomeni nujno, da bo vsako odpravljeno delovno mesto tudi dokončno izgubljeno, saj bodo nastajali novi poklici in nove zaposlitvene možnosti.

Toda hitrost sprememb lahko preseže sposobnost posameznikov, podjetij in izobraževalnih ustanov, da se jim pravočasno prilagodijo. Posebno skrb vzbujajoča je negotovost mladih, ki vstopajo na trg dela in se upravičeno sprašujejo, kakšna bo njihova poklicna prihodnost.

Drugi vzrok je povezan z velikimi podatkovnimi centri, brez katerih si nadaljnjega razvoja umetne inteligence skoraj ni mogoče predstavljati. Njihova gradnja in delovanje zahtevata ogromne količine električne energije, vode za hlajenje, zemljišč in dodatne infrastrukture. V okoljih, kjer se ti centri hitro širijo, se zato pojavljajo pomisleki o dodatnih obremenitvah energetskih in vodnih virov, vplivov na okolje ter morebitnega zviševanja stroškov za lokalno prebivalstvo. Ljudje so vse manj sprijaznjeni z možnostjo, da bi morali zaradi razvoja in dobičkov velikih tehnoloških podjetij sami nositi del njegovih neposrednih stroškov.

Podatkovni centri so tako postali nekakšna fizična manifestacija razvoja umetne inteligence in hkrati eno od žarišč odpora proti njegovemu nenadzorovanemu širjenju. Ni naključje, da so nekateri uspešni demokratski kandidati v svojih kampanjah napovedovali omejevanje njihove gradnje, v posameznih lokalnih skupnostih pa so se pojavile tudi pobude za moratorije na nove projekte. Pri tem je pomembno poudariti, da nasprotovanje podatkovnim centrom ne pomeni nujno nasprotovanja umetni inteligenci. Pogosto gre predvsem za vprašanje, pod kakšnimi pogoji se smejo graditi in kdo bo nosil njihove gospodarske in okoljske posledice.

Tretji vzrok za vse večjo zaskrbljenost je koncentracija gospodarske in politične moči v rokah peščice lastnikov največjih tehnoloških podjetij, predvsem tistih iz kalifornijske Silicijeve doline. Njihov vpliv že zdavnaj presega običajne okvire zasebnega gospodarstva. Z velikanskimi naložbami pomembno pripomorejo h gospodarski rasti, hkrati pa imajo vse večji vpliv na smer tehnološkega razvoja, pretok informacij in politično odločanje. Vprašanje, kdo nadzoruje umetno inteligenco in v čigavem interesu se razvija, zato ni več zgolj gospodarsko ali tehnološko, ampak tudi vprašanje demokratične odgovornosti.

Pri tem se razkriva zanimiv paradoks. Umetna inteligenca je po eni strani postala pomemben motor ameriške gospodarske rasti, po drugi pa tudi vir gospodarske ranljivosti. Velik del investicijskega zagona, borznih pričakovanj in poslovnih načrtov je danes povezan prav z njo. Njena podjetja so vse bolj vpeta v finančne trge, pokojninske sklade in prihranke milijonov Američanov. Če se velikanska pričakovanja glede prihodnjih dobičkov ne bodo uresničila, posledic ne bodo občutili samo lastniki tehnoloških podjetij, ampak tudi številni drugi vlagatelji in širše gospodarstvo.

Hitro širjenje uporabe umetne inteligence utegne bistveno spremeniti trg dela, saj lahko avtomatizira številna opravila, ki jih zdaj opravljajo ljudje. FOTO: Wang Zhao/Afp

To se je pokazalo tudi v odzivu finančnih trgov na volilne rezultate. Zaskrbljenost vlagateljev, da bi demokratska zmaga lahko prinesla strožjo regulacijo in upočasnila gradnjo podatkovnih centrov, je pripomogla k močnim nihanjem delniških tečajev, predvsem tehnoloških podjetij. Wall Street je tako opozoril na drugo plat problema: pretirano omejevanje razvoja umetne inteligence bi lahko prizadelo naložbe, gospodarsko rast in ameriško konkurenčnost. Toda tudi nadaljevanje sedanje politike, ki daje prednost čim hitrejšemu razvoju in tehnološki prevladi, ne glede na družbene posledice, ni brez tveganj.

Pred novo kongresno večino je zato zahtevna naloga. Demokrati so znali v predvolilni kampanji nagovoriti nezadovoljstvo in strahove volivcev, vendar še nimajo enotnega in celovitega programa za ureditev področja umetne inteligence. Nekateri zagovarjajo strožjo pravno odgovornost tehnoloških podjetij za škodo, ki jo povzročijo njihovi sistemi, drugi neodvisno preverjanje najnaprednejših modelov, tretji omejevanje njihovega razvoja ali celo možnost njihovega izklopa v izrednih razmerah. Različna so tudi njihova stališča do gradnje podatkovnih centrov.

Dr. Božo Cerar, upokojeni veleposlanik. FOTO: Nn Delo

Poleg tega bo njihova zakonodajna moč omejena. Predsednik Trump lahko z vetom prepreči uveljavitev zakonov, ki mu ne ustrezajo, njegova administracija pa ostaja zelo naklonjena hitremu razvoju umetne inteligence in ohranjanju ameriške tehnološke prevlade. Demokrati bodo zato morali iskati tudi možnosti dvostrankarskega sodelovanja, če bodo želeli doseči trajnejše spremembe.

Pri vsem tem pa ne gre prezreti širšega geopolitičnega ozadja. Umetna inteligenca je postala eno ključnih področij strateškega tekmovanja med ZDA in Kitajsko. Obe državi se zavedata, da bo tehnološka prednost na tem področju vplivala ne le na gospodarsko konkurenčnost, ampak tudi na vojaško zmogljivost, nacionalno varnost in prihodnjo razporeditev globalne moči.

Washington zato ne more preprosto upočasniti svojega razvoja, ne da bi upošteval posledice za svoj mednarodni položaj. Toda tudi prepričanje, da je treba za vsako ceno prehiteti Kitajsko, ne more biti opravičilo za zanemarjanje varnostnih, družbenih in okoljskih tveganj. Zanimivo je, da se prav v času zaostrenega strateškega rivalstva odpira tudi možnost omejenega ameriško-kitajskega sodelovanja pri zagotavljanju varnosti umetne inteligence.

Po septembrskem srečanju Trumpa in Xija je bila napovedana vzpostavitev dvostranskega dialoga in komunikacijskega kanala za obravnavo incidentov, povezanih z umetno inteligenco. Demokratski predstavniki v kongresu bi lahko pritiskali na administracijo, da bi te dogovore uresničila.

Tako kot pri jedrskem orožju tudi pri umetni inteligenci obstajajo tveganja, ki presegajo meje posameznih držav in jih ni mogoče učinkovito obvladovati zgolj
z nacionalnimi ukrepi.

To bi bil pomemben korak. Tako kot pri jedrskem orožju tudi pri umetni inteligenci obstajajo tveganja, ki presegajo meje posameznih držav in jih ni mogoče učinkovito obvladovati zgolj z nacionalnimi ukrepi. Potrebni so najmanj osnovni mednarodni standardi, mehanizmi za obveščanje o resnih incidentih in dogovori o preprečevanju najnevarnejših vrst zlorab. Seveda to ne pomeni, da bi morale ZDA ali Kitajska opustiti tehnološko tekmovanje. Pomeni pa, da bi morale biti sposobne ločiti med upravičenim prizadevanjem za strateško prednost in skupno odgovornostjo za preprečevanje tveganj, ki bi lahko prizadela vse.

Ameriške vmesne volitve so tako pokazale, da tehnološka prevlada sama po sebi še ne zagotavlja politične podpore in družbenega zaupanja. ZDA se bodo morale odločiti, ali želijo biti samo vodilna svetovna sila v razvoju umetne inteligence ali tudi država, ki bo znala pokazati, kako jo odgovorno razvijati in uporabljati. Tekma s Kitajsko je pri tem gotovo pomembna, vendar ne more biti edino merilo uspeha.

Če bo cena tehnološkega napredka izguba delovnih mest, večja socialna negotovost, obremenjevanje okolja in nadaljnja koncentracija moči v rokah peščice zasebnikov, bo takšen razvoj prej ali slej naletel na odpor. Pravi izziv torej ni, kako razvoj umetne inteligence ustaviti, ampak kako ga usmerjati tako, da bo služil človeku, ne pa človeka podredil tehnološkim zmogljivostim in interesom njihovih ustvarjalcev.

***

Dr. Božo Cerar, upokojeni veleposlanik

Stališča, izražena v prispevku, so stališča avtorja in ne nujno uredništva Dela. Za vsebino in izražena mnenja odgovarja avtor.

内容来自 Delo,版权归原作者所有。

阅读原文 ↗

用 HomepageTab 新标签页关注 RSS,打开浏览器就能看到更新。

安装 HomepageTab