Andrej Nikolaidis: "Vse je znano, ampak najslabši nam še vedno vladajo."

Foto: Gregor Podlogar
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google

Nikolaidis danes velja za enega najbolj prodornih piscev, a tudi premišljevalcev današnje stvarnosti v regiji. Mnogi njegovi javni nastopi, politični komentarji ali kritični zapisi v medijih so brezkompromisni in mnogokrat povzročajo burne odzive. Ta pisatelj, ki je prejemnik številnih domačih in mednarodnih literarnih nagrad, trenutno živi in dela v Črni Gori, odraščal pa je v Sarajevu v mešani črnogorsko-grški družini. Je avtor številnih knjig, štiri njegove romane pa lahko beremo tudi v slovenščini: Mimesis (2006), Madžarski stavek: žaloigra (2018), Sin (2018) in Odlašanje. Parezija (2021). V pogovoru z njim pretresamo nekaj regionalnih in globalnih problemov današnjega sveta.

Oglas

Kakšna naj bo danes družbena vloga pisatelja kot javnega intelektualca? Je dovolj, da javno izraža svoje mnenje in poglede na dogajanje v svetu?

Zdaj smo v položaju, ko intelektualci tega ne počnejo niti javno. Tu je cela vrsta izgovorov, zakaj se ne bi smeli ukvarjati s poskusi, da bi ta svet naredili manj odvraten, kot je. Predvsem danes veliko pisateljev piše avtofikcijo. Tako že na področju, ki je središče njihove umetnosti, ni sveta, ni nobene zamisli o tem, kako ga izboljšati. Fokus zanimanja današnjih pisateljev so namreč današnji pisatelji sami. Radi pišejo o sebi. Seveda, na kakršenkoli način že pišemo, vedno pišemo o sebi, vendar bi morali po mojem mnenju vendarle upoštevati, da obstaja nekaj, čemur pravimo svet, in da mi nismo središče tega sveta. Zato se ne bi smeli tako strogo osredotočati na lastno eksistenco, ki je nam sicer pomembna, vendar sem precej prepričan, da je svetu in preostalemu človeštvu vseeno za dejstvo, da je Andrej Nikolaidis živ. Žal smo v zgodovinskem smislu zelo hitro – saj petdeset ali šestdeset let v zgodovinskem merilu ne pomeni nič – prišli od zamisli, da lahko ena pesem spremeni svet, kakor so to verjeli ljudje, ki so se na primer zbrali na Woodstocku, do prepričanja, da nobena umetnost, torej niti pesem niti roman, ne moreta storiti nič učinkovitega, nič, kar bi kakorkoli spreminjalo stvarnost. Menim, da je to velika iluzija in eden od neštetih izgovorov za strahopetnost današnjih intelektualcev in pisateljev. V postmoderni teoriji obstaja nekaj, čemur pravimo interpretativna skupnost. Po tej teoriji besedilo nima vnaprej določenega pomena, tako imenovanega objektivnega pomena, ki bi ga moral bralec nato razbrati s podrobnim branjem. Gospodar pomena je bralec oziroma bralka.

Obstajajo različne skupine ljudi, ki glede na svoje različno družbeno in kulturno ozadje eno in isto besedilo razlagajo na različne načine. Te skupine ljudi so interpretativne skupnosti. To je zelo politična zadeva.

Obstajajo različne skupine ljudi, ki glede na svoje različno družbeno in kulturno ozadje eno in isto besedilo razlagajo na različne načine. Te skupine ljudi so interpretativne skupnosti. To je zelo politična zadeva. Če pogledamo pobliže, lahko opazimo, da gre za nenehen boj za prevladujočo interpretacijo. Interpretacijo vsega: zgodovine, prava, politike itd. Vloga intelektualcev in pisateljev je za vsako od teh interpretativnih skupnosti ključnega pomena, saj so v položaju, ko lahko za seboj, ko umrejo, pustijo celo vrsto interpretacij, ki so lahko nekomu v prihodnosti pomembne za njegov politični boj. Naj se naše politične bitke včasih zdijo še tako vnaprej izgubljene, sploh jih lahko bijemo samo zato, ker so nekateri ljudje pred petdesetimi ali petsto leti pisali oziroma zapuščali svoje interpretacije, na podlagi katerih lahko danes vodimo te politične boje. Skratka, ne začenjamo jih iz nič, ampak imamo določeno kulturno ozadje in orodje, s katerim lahko opravimo tisto, kar je treba opraviti. V tem smislu menim, da je zamisel, da bi morali pisati samo o sebi, da ne bi smeli, kot pravijo, kvariti svojega rokopisa s tem, da se spuščamo v tako imenovano politiko, ter da bi morali umetnost razumeti kot nekaj, kar je nad svetom in nad politiko, neskončno neodgovorna in neskončno zastarela predstava tako o umetnosti kot o politiki.

Seveda, to je moje mnenje in prihaja od nekoga, ki je politično angažiran. Toda preprosto je tako: v nobeni obliki eskapizma ne prepoznam ničesar vzvišenega in ničesar, kar bi bilo v njem vredno občudovanja.

Še malo se bova zadržala pri družbeni vlogi intelektualca oziroma pisatelja danes. Vam so kot javnemu intelektualcu v preteklosti tudi večkrat grozili, pristali ste celo na sodišču. Do danes se ta način odnosa do javnih intelektualcev ni spremenil, nasprotno, javni intelektualci so še dodatno podvrženi izjemno žaljivim komentarjem na družbenih omrežjih in spletnih straneh, na katerih izražajo svoja mnenja, dajejo intervjuje idr. Kako vi gledate na spletno komentiranje, ne samo v zvezi z vašimi objavami, temveč nasploh – so komentarji odraz stanja v družbi ali samo frustracije določenih ljudi?

Menim, da gre za eno in drugo. Ljudje so grozni, vendar so najslabši prav na spletu. Pisanje na spletu je kot pisanje po steni javnega stranišča. Tam lahko napišete najhujše, kar vam pade na pamet, ne da bi kdo vedel, da ste to napisali vi, obenem pa uživate v tem, da ste za seboj pustili sled svoje ogabnosti. Tako ste svojo ogabnost poslali v svet in v večnost. Da, ljudje so grozni, vendar niso tako grozni, kot so na spletu. S tem imam precej izkušenj. Povedal vam bom resnično anekdoto. Poklicali so me z državnega tožilstva in me prosili, naj pridem v Ulcinj dat izjavo. Mislil sem, da sem sam napisal kaj takega, česar ne bi smel. Vendar ne. Nekdo je namreč napisal, da bi me bilo treba ustreliti. Nerad sem šel tja in nerad sem dal izjavo. Vprašali so me, ali se počutim ogroženega in prestrašenega. Odgovoril sem, da ne, saj sploh nisem vedel, da je kdo to napisal. Zdaj sicer vem, vendar to v mojem življenju ne spremeni ničesar. Kajti zavedam se, da je na tem svetu veliko ljudi, ki bi si želeli, da bi bil mrtev. In vsakič, ko napišem članek ali knjigo, ju pišem z upanjem, da bo po tem še več ljudi, ki me bodo želeli videti mrtvega. Skratka, sovraštvo, ki ga prejemam, je sovraštvo, ki sem ga iskal. Glede tega nimam nobenih iluzij. Na tožilstvu so vzeli mojo izjavo, nato pa sem prejel obvestilo Glavnega državnega tožilstva v Podgorici, da v omenjenem zapisu ni nič spornega in da ne bodo sprožili nobenega postopka. S tem se seveda strinjam in nimam nobenih pripomb. Saj si niti nisem želel iti na tožilstvo, ampak sem moral, ker sem bil pozvan. Po drugi strani pa moram opozoriti, da je nekdo, ki na spletu napiše kaj neprijetnega o naših politikih, še isti večer aretiran. Nato se oglasijo različna združenja, ki govorijo o tem, da je treba v javnem prostoru zatreti sovražni govor. Pri tem seveda politiki sami ustvarjajo sovražni govor. So njegov glavni vir. Ko pa se jim ta vrne kot bumerang, takrat zahtevajo hitro aretacijo in hitro ukrepanje tožilstva. Tako se pravzaprav pokažejo dvojna merila. Meni kot pisatelju lahko kdo reče, da bi me bilo treba ubiti oziroma ustreliti, politikom pa tega ni dovoljeno reči, ker je v njihovem primeru, kot to presodi tožilstvo, ogrožena njihova varnost. Pravzaprav menim, da bi morala biti svoboda govora, če že ne absolutna, pa vsaj čim bližje absolutni. Svoboda govora je po mojem mnenju predpogoj za vse druge svoboščine. Nikoli nisem nikogar tožil.

Kje pa bi vi potegnili črto med svobodo govora in neprimernim komentiranjem? Zdi se namreč, da je ta črta vseeno vedno bolj zabrisana …

Zelo težko se postavim v položaj zakonodajalca. Moje stališče je naslednje: ne glede na to, kaj mi napišejo – in pišejo mi marsikaj –, se nikoli ne odzovem tako, da bi vložil tožbo ali storil kar koli podobnega. Lahko pa razumem, da v družbi obstajajo skupine, ki so ranljivejše od mene in potrebujejo določeno obliko zaščite pravnega reda in države. Mislim, da bi morala v takšnih primerih ukrepati država. Sam sem vendarle razmeroma premožen bel moški. Formalno sicer nisem na položaju moči, saj ne opravljam nobene javne funkcije, vendar imam vsekakor družbeno moč. Zato vam lahko zlahka povem to, kar sem vam pravkar povedal. Toda obstajajo skupine, ki so resnično ogrožene, in obstaja govor, ki spodbuja nasilje nad njimi. Seveda bi bilo treba v takšnih primerih ukrepati. A to je tudi vse. Po mojem mnenju bi morali biti politiki zunaj dosega pravnih sankcij za govor, usmerjen proti njim. Noben govor, usmerjen proti politikom, ne bi smel biti sankcioniran. Prav tako ne bi smel biti sankcioniran noben govor, usmerjen proti izjemno bogatim ljudem oziroma predstavnikom velikega kapitala. Enako velja za intelektualce, ki so uveljavljeni in imajo javni vpliv, kakršnega imam tudi sam. Po mojem mnenju tudi takšen govor ne bi smel biti pravno sankcioniran. To je moje izhodišče za določitev meje, kje jo potegniti. Skratka, pomembno je, proti komu je govor usmerjen. Pri tem ne bi smeli imeti vsi enakih pravic, saj tudi sicer nismo enaki glede na razporeditev moči in bogastva. Zato tudi na tem področju ne bi smeli biti vsi obravnavani enako.

Opažamo, da vedno bolj razpada družbeno tkivo in da se skupnosti vedno bolj atomizirajo. Kaj to pomeni za družbo nasploh?

Saj, kot je nekoč rekla Margaret Thatcher: "Družba kot taka ne obstaja." In ta njen ideal se vse bolj uresničuje. Pravzaprav ni dovoljena nobena oblika skupnosti, razen fašistične skupnosti oziroma razen tistega svežnja, ki je tako tesno povezan, da ga ni mogoče streti. Množica atomiziranih posameznikov, odtujenih drug od drugega, ne predstavlja nobene ovire za manipulacijo in ne pomeni nikakršne grožnje nobeni strukturi moči. Povsem razumljivo je, da si oblast in kapital želita takšnega okolja, saj lahko v njem počneta, kar koli hočeta. In to tudi zares počneta. Danes si je zelo težko zamisliti, kaj šele uresničiti kakršno koli agendo skupnosti. Poglejte samo, kaj se dogaja na hiperatomizirani levici: nenehno se iščejo napake pri posameznih njihovih akterjih, zaradi česar se potem eni oddaljujejo od drugih. Drug do drugega so najbolj neusmiljeni, najbolj pripravljeni iskati napake in najmanj so pripravljeni karkoli komurkoli odpustiti. Vse to vodi samo v nadaljnjo, še večjo in še večjo atomizacijo. Menim, da bi se morali sprijazniti z dejstvom, da smo, ko enkrat vstopimo v prostor političnega delovanja – pravzaprav pa smo v njem ves čas –, tudi če sami ne delujemo politično, še vedno podvrženi delovanju politike. Če nismo subjekt politike, smo vsekakor njen objekt. Tega ne bi smeli nikoli pozabiti. Ko enkrat vstopite v ta prostor, ko se v njem že znajdete – po mojem mnenju smo namreč vanj vrženi že z rojstvom –, ste že v njem. Biti živ pomeni biti v prostoru političnega. In tega ni mogoče spremeniti. Tu ni pomoči. Nobena odločitev intelektualcev in pisateljev, da ne bodo pisali o ničemer drugem kot o sebi, da ne bodo pisali nič drugega kot avtofikcijo, tega prav nič ne spremeni. Oprostite, ampak vi ste vedno in povsod do vratu v političnem. Ker je tako, je nemogoče vztrajati pri tako imenovani etični čistosti. Mene ta ideja etične čistosti – izraz, ki ga uporabljam povsem namerno – nenehno spominja na proces etničnega čiščenja, ki smo mu bili priča v devetdesetih letih na območju nekdanje skupne države. Prav nič me ne zanima nobena etnična skupnost. To mi ne pomeni absolutno nič. Sem pa velik zagovornik nečesa, kar mi zares manjka in kar bi si želel videti: močne etične skupnosti. V takšni skupnosti je treba znati odpuščati. Razumeti je treba, da nenehno iskanje napak in razlik žene vodo na mlin tega sistema, ki nas melje, kakor mlin melje žito. Na ta način ne bomo dosegli ničesar. Tako se ni mogoče boriti. Nihče, ki se sam postavi proti svetu, nima nobenih možnosti.

Znašli smo se v precej shizofreni situaciji, kako si ljudje oblikujejo mnenje o perečih temah današnjega sveta, kot so ekološki problemi, genocid v Palestini in vojna v Ukrajini, umetna inteligenca, ilegalne migracije in drugo. Zdi se, da je skoraj ves svet ujet v spletnih algoritmih in širjenju lažnih ter propagandnih informacij. Se motim?

Ne, nikakor se ne motite. To je neverjeten čas in na nek način, v nekem smislu, obupujem nad tem, da sem doživel prav ta čas. Po drugi strani pa menim, da imam privilegij, da sem ga doživel, saj je to zares pravi čas razkroja. Veste, stvari, ko razpadajo, smrdijo. Toda ko je proces razkroja končan, lahko iz tega gnoja zraste tudi cvetje. Verjetno ne bom več tukaj, da bi to videl, vendar me tolaži misel, da bi lahko iz te groze, ko bo ta nekoč dokončno razpadla in za seboj pustila svoj strašen smrad, vendarle zraslo nekaj lepega. Obstaja čudovit prevod ene Cohenove pesmi, ki ga je pripravil Arsen Dedić. Čudovit je zato, ker Cohenove pesmi pravzaprav ni prevedel, ampak jo je dopisal. In tako pri Dediću najdemo verz: "Diamanti so mrtvega sijaja, na smetišču pa raste cvetje." V tem smislu sem na strani smetišča [smeh], ne pa na strani trgovine z dragocenim nakitom. Vsi smo odraščali – ko pravim vsi, mislim na svojo generacijo in starejše – v sistemu in kulturni paradigmi, ki sta temeljila na naslednji pripovedi: pomembno je, da se pove resnica. Ko bo resnica izrečena, bo sprožila določene procese, ki bodo odpravili odklone, nato pa bo tako izpopolnjeni sistem lahko nemoteno deloval naprej. Poznate milijardo ameriških filmov, v katerih neustrašni novinar razkrije afero, zaradi česar se končajo nekatere politične kariere in tako naprej. Toda izkazalo se je, da nič od tega ne drži. Sploh ni tako kot v filmih. Resnica je bila precenjena. Resnica v današnjem svetu ne prinese nobenega učinka. In to zares zbuja strah, saj nam jemlje eno od možnosti za tolažbo. Resnica je seveda nekaj nepredvidljivega in nevarnega. Zanjo lahko celo tvegate življenje, praviloma pa tvegate prijateljstva in dobre odnose z drugimi ljudmi, kadar poveste resnico. In potem se nenadoma izkaže, da je bilo vse to povsem zaman, saj se tudi takrat, ko je resnica izrečena, ne spremeni nič. Ali, kot je to lapidarno pojasnil Donald Trump: "Tudi če bi na ulici ubil človeka, bom še vedno zmagal na volitvah." Vseeno je. Čudovit, a hkrati grozljiv primer tega je tako imenovani proces soočanja s preteklostjo. Storjeni so bili namreč grozljivi vojni zločini, zamisel pa je bila, da je treba javnost jasno soočiti s tem, kar se je zgodilo, in da bo nato prišlo do neke vrste moralne katarze. Toda iz tega ni bilo nič. Prvič, javnost je vse to vedela že od prvega dne. Torej je javnost že takrat, ko so se pred njenimi očmi dogajali zločini, vedela, da se bodo zgodili. Drugič, javnost je za vojne zločine navijala. In tretjič, ni bilo nedolžnih. Tudi sama javnost ni bila nedolžna, da bi ji bilo treba šele odpreti oči, da bi lahko videla. Ne, ne, vsi so vse vedeli. Ali, če hočete, vsi smo vse vedeli. Vsi smo bili sokrivci. Navsezadnje smo odgovorni tudi mi, ki tega sicer nismo počeli in smo se temu upirali, vendar nam tega ni uspelo preprečiti. Tudi mi smo odgovorni. Seveda kolektivna krivda ne obstaja, toda trdim, da obstaja kolektivna odgovornost. In kaj smo imeli? Imeli smo pogreb Ratka Mladića, ob katerem smo videli, da ljudem to, o čemer zdaj govorim, to ne predstavlja nobene težave. Govorim pa o najstrašnejših zločinih, ki si jih je mogoče zamisliti. Ljudje jih pravzaprav neposredno podpirajo, neposredno jih podpira tudi država. In ne gre samo za Ratka Mladića. Podobne stvari se dogajajo tudi drugod. Ratko Mladić je samo najbolj skrajen primer. Podobno se dogaja tudi v drugih etničnih skupnostih in drugih državah. Zato je zelo težko gledati naprej. Kajti če odstranimo resnico kot silo, ki bi lahko spreminjala stvari, kaj nam sploh še preostane? Resnica je težko topništvo. Vojaško izrazje uporabljam namenoma. Če boste ljudi nazadnje prepričali, da nič od tega, kar lahko povedo ali napišejo, ne more imeti nobenega učinka, če jih boste prepričali, da njihov boj za resnico ne more ničesar spremeniti, vas sprašujem: ali se vam ne zdi, da te ljudi napeljujete k edinemu mogočemu sklepu – da ima učinek le še golo nasilje? Mislim, da sistem na ta način ljudi potiska naravnost v nasilje.

Foto: Gregor Podlogar

Omenili ste Ratka Mladića. Z Jugoslavijo in sploh prostorom naše bivše države se precej ukvarjate tudi v svojem pisanju. Nikakor pa ne bi mogel reči, da ste jugonostalgik, čeprav se v vaših delih pojavljajo nekatere reference, na primer, na glasbo iz časa Jugoslavije. Je za vas še pomembno, da razmišljate in pišete o naši bivši skupni državi?

Seveda, o njej tudi veliko pišem in pravzaprav imam o Jugoslaviji zelo dobro mnenje. Vendar nisem jugonostalgičen, in zdaj vam bom povedal, zakaj. Zato ker je takšna nostalgija melanholija desnice. Država je bila sicer levičarska, toda sama metoda je bila desničarska. To je melanholija desnice: otožnost za preteklimi časi, ko naj bi bilo vse boljše. To sploh ni neka metoda, to ni nekaj, kar bi bilo imanentno levici. Tako ne bi smelo biti. Gledati moramo naprej, ne pa nazaj, in nenehno premlevati: "Bilo je bolje, vedelo se je, kakšen je red, bilo je tako in tako." Ne, ne, počakajte. Prvič, nič od tega, kar je propadlo, ni propadlo po naključju. Za vsak propad so obstajali tehtni razlogi. Ta država je bila v marsikaterem pogledu slaba. Torej nikakor ni bila raj na Zemlji. Pa niso od zunaj vdrli neki ljudje in povzročili kaos, mi sami smo jo uničili. Generacija mojih staršev je uničila to državo, v kateri je seveda uživala privilegije. Nedvomno je dobro pri Titovi Jugoslaviji to, da je bila emancipacijski projekt. To je nedvomno bila. Seveda ne za Albance, da se razumemo. Jugoslavija je bila namreč že v svoji zasnovi opredeljena kot država južnih Slovanov. Albanci so bili že v sami definiciji, že zaradi samega imena države izločeni s seznama njenih pravih lastnikov. Za Albance torej ne, za druge pa da. Seveda so obstajale teorije, da bi lahko vsak od teh narodov bolje napredoval, če ne bi bil del te skupnosti. Morda je bilo to na koncu celo res, vendar to ne spremeni dejstva, da je bil sam projekt nedvomno emancipacijski in razsvetljenski. Recimo, v zgodovini Črne Gore je bilo to edino obdobje razsvetljenstva. Vse, kar je bilo pred njim in po njem, je bilo temu nasprotno. Slovenska izkušnja je drugačna. Tudi Srbi so imeli svojo izkušnjo. Zanje je bila Jugoslavija nadomestilo za idejo velike Srbije. Tudi Hrvati so imeli svojo izkušnjo. Hrvati imajo namreč tudi sami svoj velikodržavni projekt. Pa tudi Albanci, ki so bili v nekdanji Jugoslaviji nedvomno zatirani, imajo svoj velikodržavni projekt. Pri tem moramo biti zelo previdni, saj je to pekel tega sveta. Mnogi med nami živijo predolgo, veliko predolgo. Za mnoge med nami je pravzaprav resnična tragedija, da ne umremo mlajši, preden se pokvarimo in preden nam uspe uničiti lastno pozitivno dediščino. Kajti to se zgodi zelo hitro: v enem zgodovinskem obdobju ste žrtev, že v naslednjem pa krvnik, svoje krvniško ravnanje pa opravičujete s tem, da ste bili nekoč žrtev. Zgodovina je neskončno kompleksna. Pravzaprav vse na tem svetu, po moji skromni presoji, tudi jaz sam, traja predolgo, da bi bilo samo dobro. Bolje bi bilo, če bi vse skupaj trajalo krajši čas.

Na primer italijanski zgodovinar Enzo Traverso v delu Levičarska melanholija poudarja, da je zgodovina levice zgodovina porazov in da se morajo levičarska gibanja učiti na teh preteklih porazih. Kdaj in zakaj so torej levičarske ideje izgubile moč in kako to, da je populizem prevzel množice?

Mislim, da je to zelo nepriljubljena teza, vendar je levica izgubila s padcem Sovjetske zveze. Dajte, ne slepimo se. Ali kdo resnično misli, da bi bila levica v Zahodni Evropi v šestdesetih in sedemdesetih letih tako močna, če ne bi obstajala Sovjetska zveza? Ne, ne bi bila. Bitka ni bila izgubljena na intelektualnem področju. Izgubljena je bila v goli stvarnosti, na geopolitičnem in gospodarskem področju. Ali kdo resnično misli, da množica levih intelektualcev iz šestdesetih in sedemdesetih let, ki jih imam rad, jih berem in so name vplivali, ni bila koristna Sovjetski zvezi kot množica njenih koristnih idiotov? Tako kot obstaja tudi množica koristnih idiotov kapitalizma. Toda ta levica s svojo retoriko: mi moramo to, mi moramo ono – koliko časa še? No, prav, izvolite, kdo vam brani? Saj pravite, še enkrat moramo premisliti in sestaviti nov seznam vsega, kar moramo in kar bi morali storiti. Medtem pa drugi teptajo, korakajo, rušijo, pripravljeni so na vse in radikalno spreminjajo svet. Poglejte, kaj počnejo. Poglejte, kakšne so postale Združene države Amerike s temi tehnomilijarderji in tehnofevdalci. Desnica je tista, ki danes radikalno spreminja svet, medtem ko mi sedimo in sestavljamo sezname, kako in kaj bi bilo treba storiti.

Foto: BoBo

Omenili ste tehnofevdalce. Pravzaprav lahko rečem, da živimo v času tehnofevdalizma, če si sposodim Varufakisov izraz. Kar pomeni, da tehnološke družbe obvladujejo nadzor nad digitalnimi platformami, našimi osebnimi podatki itd. Ali tako drsimo v novo obliko totalitarne države?

Seveda, o tem ni nobenega dvoma. Veste, kaj se mi zdi pa v vsej tej zgodbi neskončno ironično? Ko se je začela vsa ta razprava, sicer še ne o umetni inteligenci, ampak o robotih, je bila prvotna zamisel, da bodo roboti nadomestili fizično delo. Potem se je izkazalo, da bodo prvi, ki bodo nastradali, pravzaprav zaposleni v tako imenovanih belih ovratnikih. Pravzaprav so intelektualci prvi postali odvečni, medtem ko peki, mizarji in čevljarji še vedno ostajajo potrebni. Čez noč smo tako postali odvečni prav mi, ki smo prej pomilovali njihovo usodo, češ da jih bodo nadomestili roboti. Ampak ne, ne. Ni bilo tako. Umetna inteligenca namreč potrebuje energijo. Za umetno inteligenco – in povsem prepričan sem, da je dovolj inteligentna, da to razume – potrebujemo nekoga, ki bo z ročnim delom zagotovil pogoje, nujne za proizvodnjo energije, ki jo potrebuje. Človek bo torej za umetno inteligenco nazadnje potreben kot proizvajalec energije, kot energija sama, kot tisto, kar jo poganja. V nekem smislu smo prihodnje fosilno gorivo umetne inteligence. Tako kot naš svet in naše stroje poganja fosilno gorivo, bomo mi tisti, ki bomo poganjali svet prihodnosti – le da nas v njem ne bo več. Na tem mestu bi rad opozoril na delo avtorja, ki ga mnogi ne poznajo. Ne poznajo ga zato, ker je razmeroma zadržan in premalo slaven, da bi postal nekakšna intelektualna zvezdniška osebnost. Ime mu je Žarko Paić, hrvaški filozof, ki je napisal delo v petih knjigah z naslovom Tehnosfera. Skratka, vse, kar boste našli pri Varufakisu, je le majhen del tistega, kar je zajeto v Paićevi Tehnosferi. Paić gre namreč veliko, veliko dlje in, če hočete, tudi globlje od Varufakisa. Čeprav moram priznati, da na tem področju nisem povsem informiran, doslej še nisem naletel na nobenega avtorja, ki bi to vprašanje obravnaval tako celovito in natančno kot Žarko Paić. Mislim, da je njegovo delo kapitalnega pomena. Predvidevam, da ni prevedeno v slovenščino, toda pripadniki starejših generacij, ki so tako kot jaz odraščali v isti državi, ga lahko berejo v hrvaščini. In vsekakor bi ga morali prebrati.

Današnji svet poganja hiperprodukcija materialnih dobrin, digitalnih vsebin in informacijskega obilja. Nastopili ste na festivalu Indigo, ki je potekal pod naslovom Hiperkonzum in ki je to tematiko postavljal v ospredje. Naj tu spomnim na znameniti Jamesonov citat, da si je lažje predstavljati konec sveta, kot pa konec kapitalizma. Ali danes obstajajo realne politične alternative trenutni družbenopolitični situaciji?

Ne, mislim, da ne. Menim, da se vsak velik sistem nazadnje zruši sam od sebe. Razlogi za propad močnega, mogočnega in kompleksnega sistema prihajajo od znotraj. Seveda ga je treba od zunaj v pravem trenutku še brcniti, da se zruši, toda gniloba prihaja od znotraj. V tem trenutku ne vidim, da bi sistem pešal. Nasprotno, mislim, da je vse močnejši, vse močnejši in še močnejši. Navsezadnje nam ni treba iskati drugega dokaza kot dejstvo, da je pet, deset ali petnajst najbogatejših ljudi na svetu vsak dan še bogatejših, mi pa imamo vse manj. Poglejmo na primer Črno Goro, od koder prihajam. To je zgodovinsko zelo revna država, v kateri je preživetje prebivalstva v veliki meri odvisno od solidarnosti – in poudarjam, solidarnosti v revščini. Premier je napovedal ukinitev pokojninskega sistema. Hladnokrvno je stopil pred javnost in izjavil: "Pokojnin ne bo več." To ni povzročilo prav nobenega upora. Šlo je mimo, kot da bi sporočil vremensko napoved. Tako daleč sega naša nemoč in tako daleč njihova moč. Nekdo se je torej odločil in vam sporočil, da pri petinšestdesetih letih ne boste imeli ničesar, ampak boste brskali po zabojnikih. In za to ni odgovarjal. Nobenega nasprotovanja, nobenih protestov. Mar ne bi bilo povsem običajno, da bi bili ljudje v Črni Gori ta hip na ulicah in zažigali vse, kar jim pride pod roke, predvsem pa vlado, ki se je odločila, da jim bo ukinila pokojnine? Pred tem je vlada zmasakrirala že zdravstveni sistem. Vse, kar predstavlja pridobitve socialne države v tej majhni, nepomembni Črni Gori, zdaj sekajo, sekajo z največjo predstavljivo sekiro in najmočnejšo motorno žago, pa se ne zgodi nič. Pravzaprav se nekaj dogaja: pospešuje se naša pot v Evropsko unijo. Kajti ta država, za katero trdim, da razpada po vseh šivih in v kateri imamo na oblasti kakistokracijo – torej vlado najslabših –, dobiva aplavz iz Bruslja. Vsak teden zapremo po sedem, osem, deset, petnajst poglavij. Sam sploh ne vem več, koliko teh poglavij je in koliko jih je mogoče zapreti. Ali veste, da je črnogorski parlament v enem samem dnevu sprejel tristo zakonov? To je tehnično nemogoče, to je norčevanje iz parlamentarizma. Ne le, da o teh zakonih niso razpravljali, ampak jih – sprejeli so jih, ker naj bi jih bilo treba uskladiti z evropsko zakonodajo – ni nihče niti prebral. Da je stvar še bolj bizarna, ti zakoni sploh niso bili prevedeni. Naše oblasti namreč niso sposobne ne le uskladiti našega pravnega sistema z evropskim, temveč niso sposobne niti prevesti iz angleščine besedil, s katerimi naj bi ga uskladile. Namesto tega so jim dale hrvaški prevod, da bi vse skupaj hitreje steklo. In takšna Črna Gora dobiva aplavz in naj bi jutri postala nova članica. Pravim, super, čudovito – ampak to je norčevanje. To je komedija v živo.

Precej ste spremljali tudi študentske proteste v Srbiji. Iz njih je nastala politična stranka, ki je zmagala na volitvah. Je to pomembno in kakšna je danes politična moč teh protestov?

Veste kaj, dobro smo se nagledali, kaj se dogaja v Srbiji. Sosednje države Srbije, države, ki so v gravitacijskem polju velikosrbskega nacionalizma – ta žal obstaja in je pravzaprav prevladujoča ideologija te države, v nesrečo same Srbije in vseh nas, ki smo v gravitacijskem polju tega nacionalizma –, smo v devetdesetih letih čakale, da bo tako imenovana druga, protivojna Srbija prevzela oblast. Toda to se ni zgodilo. Nato je prišel 5. oktober in Miloševićev padec, vendar se ni nič spremenilo. Študentski protesti pa naj bi dokončali procese, ki se ob Miloševićevem padcu niso končali. To naj bi bilo nekakšno nadaljevanje 5. oktobra. Toda sam trdim prav nasprotno. Karkoli se bo zgodilo, bo to nadaljevanje umora Zorana Đinđića oziroma javnega streljanja Zorana Đinđića, kot temu sijajno pravi Svetislav Basara. Mislim, da prav on v Srbiji najbolje piše o samem fenomenu tega, kar imenuje javna usmrtitev Zorana Đinđića ob splošnem odobravanju. V tistem trenutku je bila usmrčena možnost, da bi se Srbija preobrazila v nekaj drugega. In to se je zgodilo javno – ne dobesedno, seveda, temveč metaforično, na mestnem trgu, pred množico, ki je ploskala. Podpora, ki jo je Zoran Đinđić užival v trenutku, ko je bil ustreljen, je bila namreč manjša od petih odstotkov. Protestniki so morali pridobiti tako liberalce kot levičarje in desničarje, vendar prevladuje desnica. In prav na ta način se pravzaprav odpira prostor, da bo vse ostalo enako. Nam, ki smo, naj ponovim, v gravitacijskem polju velikosrbskega nacionalizma, bo po Vučićevem padcu nekoliko lažje. Novi oblastni strukturi pa bo vzelo od pol leta do treh let, da bo prevzela vse vzvode oblasti, in bo šele potem nadaljevala s tem, da nas bo še naprej dušila, in o tem ni nobenega dvoma. Ko gre za vprašanja, ali so Črnogorci poseben narod in ali naj bo Črna Gora samostojna država ali pa naj postane provinca srbskega sveta, med temi – tako imenovanimi študenti – ni prav nobene razlike. Pri tem je seveda med njimi najmanj študentov. To je, mislim, preprosto blagovna znamka. Beseda "študent" je postala blagovna znamka, kot sta Guess ali Chanel. Nič se ne bo spremenilo. Nekaj časa bomo lažje dihali, potem pa se bo vse nadaljevalo. Spor med tako imenovanimi študenti in Vučićem ni bil vrednostni spor. Študenti so prepovedali nošenje zastav Evropske unije, niso prenesli ničesar, kar bi bilo preveč prozahodno. In še danes koketirajo z vsako desničarsko idejo v srbski družbi: žalovali so za Ratkom Mladićem, tako kot je to storil tudi Vučić. Zato ne pričakujte, da vam bom ploskal, saj za to preprosto nimam nobenega razloga. To je notranja zadeva Srbije, prerazporeditev moči znotraj srbske države in srbske družbe. Toda trdim, da se za nas, za sosede, po vsem tem praktično ne bo nič spremenilo. Še toliko bolj zato, ker se ne bo prekinilo nadaljevanje politike, ki se vleče od Miloševića naprej ...

Ali bi lahko proteste v Franciji, ki so jih začeli dijaki, kakorkoli primerjali s protesti v Srbiji, ki so jih začeli študenti?

Mislim, da je to vsekakor mogoče. Mogoče je najti določene analogije, toda, kot vemo, analogija ni logični dokaz. Menim, da je za takšno enačenje in povezovanje potrebna precej radikalna poenostavitev, pri kateri je treba prezreti ogromne razlike med družbama, sistemoma ter političnima in intelektualnima tradicijama. Tako da seveda je mogoče, vsekakor je mogoče, vendar nisem prepričan, da je to tudi smiselno.

Če se pomakneva še k Palestini: ali ni Palestina v bistvu že desetletja osrednji globalni politični problem, ki ustvarjal celo vrsto drugih globalnih političnih problemov?

Seveda, da je tako, in nič se ne spremeni. Tudi to, čemur smo bili priča – genocid v živo –, potrjuje tezo, da resnica ne povzroči več nobenega učinka. Genocid v Gazi namreč ni bil izvršen pod okriljem noči. Ni šlo za nikakršno skrivnost. Veste, ko je Ratko Mladić zagrešil genocid v Srebrenici, so se trudili, da bi ga prikrili, in sicer tako, da so delali sekundarna in terciarna grobišča. Dobesedno so, pomislite, kako bizarno je to, razkosavali človeška telesa, nato pa posmrtne ostanke enega človeka pokopali v treh različnih grobovih na treh različnih lokacijah, tako da jih nikoli več ne bi bilo mogoče združiti. To je bil resen napor, vložen v prikrivanje zločina. V primeru genocida v Gazi tega ni bilo. Vsi smo vedeli, kaj se dogaja, in vsi smo vedeli, da ne moremo storiti ničesar, da bi tem ljudem pomagali. Na koncu smo lahko, naj smo bili ateisti ali verniki, le nonšalantno rekli: "Njim lahko pomaga samo Bog." Veste, kot je dejal Heidegger v svojem slovitem zadnjem intervjuju: "Reši nas lahko le še neki bog" – karkoli je že s tem mislil. Enako je, če pogledate te Epsteinove dosjeje, ki se mi zdijo fascinantni. Žal sem tudi sam pokukal vanje. To je neverjetno, nepredstavljivo. Resnično nepredstavljivo. Vse je objavljeno na spletni strani ameriškega ministrstva za pravosodje. Torej ne gre za nobeno skrivnost, vse je tam. Govori se o stvareh, o katerih si ni upal govoriti niti de Sade. Tam je vse možno – od posilstev otrok do kanibalizma. Vse je tam, navedena so tudi imena ljudi. Najmanj, kar lahko rečemo, je, da obstajajo zelo močni indici. Obstajali so tehtni razlogi za aretacijo dvesto najvplivnejših ljudi na svetu in za izvedbo temeljite preiskave. Toda zgodilo se ni nič. Pri tem jih ni zaščitila nobena skrivnost, temveč dejstvo, da nas je sistem uspel prepričati, da tako ali tako ni mogoče ničesar spremeniti. In mi zelo dobro vemo – po objavi Epsteinovih dosjejev pa vemo še toliko bolje –, da so ti ljudje nedotakljivi in da zanje nobeni zakoni ne veljajo. To ustvarja povsem drugačno realnost. Ta trenutek ne vem, kaj bo iz vsega tega nastalo, vem pa, da celotna ideja resnice in naše razumevanje resnice zahtevata povsem nove opredelitve in povsem nov premislek.

Se bo kdaj v svetu uveljavi splošni konsenz, da je bil v Palestini izvršen genocid in bodo krivci zanj vsaj formalno obsojeni?

Ne bo. Ne, to je nemogoče. To bi namreč predpostavljalo celo vrsto stvari, ki so zame kot antropološkega pesimista nepredstavljive. Poglejte, sam igram ziheraško, da se razumemo. Kdor stavi na najslabše v ljudeh, ne bo ostal brez denarja – in to je moja stava. Pravzaprav je resnično tveganje v tem, da zaupaš, da polagaš svoje upanje v ljudi. Optimizem je resnično tveganje. Nočem iti v to smer, ker takšen dobiček zame ni potreben. Preprosto vse, kar vem, govori v prid temu, kar vam pripovedujem. Toda lahko razumem in podpiram tiste, ki se bodo borili in si prizadevali, da bi se to vendarle zgodilo. To je neizmerno pomembno, ne glede na končni izid. Kajti kaj bi se nazadnje zgodilo, če ne bi bilo teh ljudi in njihovega boja? Ne bi bilo soglasja, da se je zgodil genocid, vzpostavilo pa bi se soglasje, da genocida sploh ni bilo. To bi bilo katastrofalno. Torej bo po zaslugi ljudi, ki so boljši in bolj bojeviti od mene, vsaj ubranjen obstoj resnice, da se je genocid zgodil – čeprav, po mojem skromnem mnenju, ta resnica ne bo splošno sprejeta.

Vojna v Ukrajini ima drugačen značaj zaradi podpore Zahoda na strani Ukrajine. Vendar danes, po letih, odkar poteka vojna, se prevečkrat pozablja na tamkajšnje civiliste, na preproste ljudi, ki živijo v vojni. Zakaj ob tem mnogi to vojno dojemajo samo kot globalno-politični spopad med Zahodom in Rusijo, brez empatije do Ukrajincev in brez njihove možnosti do samoobrambe?

Kar zadeva Ukrajino, lahko razumem, da je mogoče cinični politiki Zahoda očitati milijardo stvari. Toda vse to je postranskega pomena, ker je v primeru Ukrajine stvar povsem jasna. Zgodila se je agresija. Zato nikoli ne pozabimo, da je Rusija izvedla agresijo na Ukrajino. Edino Vučićev Informer je ob začetku vojne objavil naslovnico, na kateri je pisalo "Ukrajina napadla Rusijo". Tako daleč so šli. Ampak, ljudje, dajmo no! Mislim tu na vse Putinove apologete, ki jih je kar nekaj. Jaz Varufakisu potem, ko je šel k Putinu, bil njegov gost in klepetal s Kusturico, tega ne morem nikoli odpustiti. Nanj ne gledam več z istimi očmi in ga tudi nikoli več ne bom. Po mojem mnenju je to prestop na temno stran. Tu ni več nobene razprave. Hvala, nasvidenje. Saj poznate tisto – res je, Rusi so izvedli agresijo na Ukrajino, ampak v resnici je kriv Zahod, ki se je pripravljen boriti do zadnjega Ukrajinca. Kaj pa bi morali storiti? Pustiti Ukrajince na cedilu? Jim ne bi smeli pomagati? Bolje bi bilo, če jim ne bi dali orožja, potem pa bi jih Putin povozil? Kaj naj bi Zahod pravzaprav storil? Seveda je Evropa stara prostitutka, Zahod je nagnjen k vsem vrstam ciničnega ravnanja in tako naprej in tako dalje. Toda vstopiti v to razpravo z izhodiščem, da se Ukrajinci ne bi smeli braniti in da so nekako sami krivi za to, kar se jim je zgodilo, medtem ko sta Putin ter njegov pošastni vojaški stroj pač morala storiti to, kar sta storila – mislim, da je to skrajno nemoralno.

Kako močna je po vašem mnenju proputinovska propaganda v Evropi? Je to nekaj, kar lahko destabilizira evropske države in vnese kaos ali gre samo za napihnjeno zahodnjaško propagando proti Rusiji?

Seveda obstaja Putinova propaganda in seveda je zelo resna. Toda po drugi strani je sistem prav tako pripravljen Putina in Putinovo propagando uporabljati kot strašilo ter z domnevno rusko grožnjo opravičevati lastne napake. Tako je, ta Putinova propaganda vsekakor obstaja, tako kot obstajajo britanska, ameriška in vse druge propagande. Sam samo trdim, da na podlagi vsega, kar vidim, za dogajanje na Balkanu v zadnjih dvajsetih letih, za neuspeh procesa soočanja s preteklostjo, za krepitev ideje velikosrbskega nacionalizma in tudi za vztrajanje še dveh velikodržavnih projektov na Balkanu – hrvaškega in albanskega – nisem pripravljen krivde pripisati Putinu in Rusiji. Pri tem imam v mislih idejo Velike Hrvaške, ki Bosno in Hercegovino obravnava tako rekoč kot svojo kolonijo, ter idejo tako imenovane Naravne Albanije, ki je albanski ekvivalent Velike Srbije. Za vse to je odgovoren Zahod. Vse to je dopuščal, vse to je pomagal ustvariti. Zahod tudi ni zares nasprotoval Aleksandru Vučiću in njegovemu resnično pošastnemu režimu. Mislim namreč, da česa takšnega, če izvzamemo Trumpa in njegov režim, ki je v vseh pogledih še veliko bolj pošasten, doslej pravzaprav še nismo videli.

Za konec še vprašanje: je prav, da razmišljamo o koncu sveta ali je tematika konec sveta nekaj, o čemer smo vedno razmišljal?

Seveda smo. Jaz pa o tem razmišljam predvsem s krščanskega izhodišča. Ko pravim krščanskega, imam pri tem v mislih kulturni vzorec oziroma interpretativni okvir, ne pa česa religioznega. S krščanskega vidika namreč konec sveta ni nobena katastrofa. Grška beseda apokalyptō pomeni razkriti, dvigniti tančico. Pomeni razodetje, pomeni razkritje resnice o nečem, kar je bilo skrito. To je torej pomen besede apokalipsa v starogrščini. Ta krščanski koncept nima prav nič skupnega s hollywoodskimi upodobitvami konca sveta, ki prikazujejo golo uničenje, brez kakršnega koli drugega pomena. Navsezadnje se ti hollywoodski filmi sploh ne ukvarjajo z vprašanjem resnice, medtem ko je vprašanje konca sveta s krščanskega vidika predvsem vprašanje resnice. Toda tančica je zdaj dvignjena. Resnica je razodeta, konca pa od nikoder. Kaže, da je bila ideja apokalipse pravzaprav tolažilna. Lepo si je mogoče predstavljati celo konec sveta, če ta pomeni zmago resnice in pravice. Toda v resničnosti so stvari veliko, veliko hujše. Vse je razkrito, vse je znano, pa vendar slabi ljudje, tisti najhujši, še vedno vladajo. In vse bolj so brutalni, prelijejo vse več krvi. In kaj zdaj?

Andrej Nikolaidis: "Vse je znano, ampak najslabši nam še vedno vladajo"

Oglas

内容来自 MMC RTV - Vse novice,版权归原作者所有。

阅读原文 ↗

用 HomepageTab 新标签页关注 RSS,打开浏览器就能看到更新。

安装 HomepageTab