Vzajemni skladi: korak od varčevanja k dolgoročnemu vlaganju

Pri klasičnem varčevanju na banki je poudarek predvsem na predvidljivosti, saj pri depozitu varčevalec že ob sklenitvi pozna obrestno mero in datum zapadlosti. Ko del prihrankov preusmeri v vzajemni sklad, pa se narava odločitve spremeni: denar ni več samo shranjen oziroma vezan po vnaprej določenih pogojih, ampak je vložen na finančne trge.

S tem posameznik naredi korak od varčevanja k dolgoročnemu vlaganju.

Donos pri vzajemnem skladu ni znan vnaprej, vrednost naložbe lahko raste ali upada, v zameno za več negotovosti pa ima vlagatelj večji potencial donosa. Koliko tveganja bo pri tem prevzel, je med drugim odvisno od vrste sklada, njegove sestave, razpršitve in časa, ki ga ima do svojega finančnega cilja.

Pri depozitu je v ospredju predvidljivost, pri skladu potencial donosa

Pri bančnem depozitu vlagatelj praviloma vnaprej pozna obrestno mero in datum zapadlosti, upravičene bančne vloge pa so v okviru zakonskih pogojev vključene v sistem jamstva za vloge. Pri vzajemnem skladu donos ni določen vnaprej. Vrednost naložbe se spreminja glede na dogajanje na finančnih trgih, zato lahko vlagatelj ustvari donos, lahko pa utrpi tudi izgubo.

Saša Dragonja, CFA, direktorica sektorja za trženje in prodajo v NLB Skladih, ocenjuje, da imajo vzajemni skladi dolgoročno večji donosni potencial kot bančni depozit. Ta potencial spremljajo tudi večja nihanja in možnost izgube, zato primerjava med depozitom in skladom ni samo vprašanje pričakovanega donosa.

Bančni depozit je po njenih besedah praviloma primernejši za kratkoročne cilje in sredstva, pri katerih je pomembna predvidljivost. Vzajemni skladi pa so bolj primerni za dolgoročno povečevanje premoženja, ko ima vlagatelj dovolj časa, da prebrodi tudi obdobja negativnih donosov.

Pri dolgoročnih ciljih je pomembna tudi inflacija

Pri večletnem varčevanju ali vlaganju ni pomemben samo nominalni znesek na računu, ampak tudi to, koliko bo mogoče z njim kupiti čez deset, dvajset ali več let. Inflacija namreč sčasoma zmanjšuje kupno moč denarja. Zato pri dolgoročnih ciljih zgolj ohranjanje enakega nominalnega zneska še ne pomeni nujno tudi ohranjanja njegove realne vrednosti.

Prav tu se pokaže razlog za prehod od varčevanja k vlaganju. Vlagatelj sprejme nihanje vrednosti zato, ker išče možnost dolgoročne rasti premoženja. To ne pomeni, da bo vsak vzajemni sklad v vsakem obdobju premagal inflacijo ali ustvaril pozitiven donos. Pomeni pa, da je pri dolgoročnem finančnem načrtovanju poleg varnosti in dostopnosti sredstev smiselno razmišljati tudi o njihovem potencialu donosa.

Kaj se zgodi z denarjem v skladu?

Ko posameznik vloži denar v vzajemni sklad, se njegov vložek združi s sredstvi drugih vlagateljev. Zbrano premoženje nato upravljavci v skladu z naložbeno politiko sklada vlagajo v različne finančne instrumente, na primer delnice ali obveznice.

Denar tako ni samo shranjen, ampak je izpostavljen gibanju finančnih trgov. Strokovnjakinja ob tem poudarja še eno značilnost: premoženje vzajemnega sklada je ločeno od premoženja družbe, ki sklad upravlja.

Kaj vlagatelj »kupi« z naložbo v sklad?

Ko vlagatelj nakaže denar v vzajemni sklad, ne kupi posamezne delnice ali obveznice. Za vplačani znesek pridobi investicijske kupone oziroma določeno število enot premoženja sklada. Vsaka enota ima svojo vrednost, ki jo označujemo s kratico VEP – vrednost enote premoženja.

VEP se spreminja glede na vrednost naložb v portfelju sklada. Če se njihova skupna vrednost zvišuje, se to izrazi tudi v vrednosti enote premoženja, ob upadih na trgih pa se lahko VEP zniža. Za vrednost vlagateljeve naložbe sta zato pomembna dva podatka: koliko enot premoženja ima in koliko je posamezna enota vredna v določenem trenutku.

Delniški, obvezniški ali mešani sklad

Ena glavnih odločitev pri prehodu od varčevanja k vlaganju je, koliko nihanja je posameznik pripravljen sprejeti. Vzajemni skladi se zato najbolj razlikujejo po tem, kam vlagajo in kakšno tveganje pri tem prevzemajo.

Delniški skladi vlagajo v glavnem v delnice in imajo praviloma večji dolgoročni donosni potencial, vendar tudi večja nihanja vrednosti. Obvezniški skladi vlagajo predvsem v dolžniške vrednostne papirje, mešani pa združujejo različne vrste naložb.

Razlike niso samo med delnicami in obveznicami. Skladi imajo lahko različne geografske in panožne usmeritve, razlikujejo se po stopnji razpršenosti, stroških in načinu upravljanja. Globalno razpršen sklad lahko na primer vlaga v številna podjetja po svetu, panožni sklad pa se osredotoči na eno gospodarsko dejavnost, denimo tehnologijo.

Zato izbira sklada z najvišjim donosom v zadnjem letu ni nujno prava odločitev. Pomembnejše je, ali sklad ustreza vlagateljevemu cilju, časovnemu horizontu in odnosu do tveganja.

Razpršitev zmanjšuje eno tveganje, ne vseh

Ena izmed značilnosti vzajemnih skladov je možnost razpršitve denarja med več naložb. Vlagatelj tako svojega premoženja ne veže na uspeh enega samega podjetja, panoge ali trga. Če posamezna naložba izgubi vrednost, je njen vpliv na celoten portfelj lahko manjši.

Razpršitev pa ne pomeni, da vrednost portfelja ne more upasti. Ob večjih gospodarskih pretresih lahko hkrati izgubljajo vrednost številne naložbe, tudi takšne, ki med seboj načeloma niso močno povezane. »Razpršitev zmanjšuje predvsem tveganje, povezano s posameznimi naložbami, ne more pa odpraviti splošnega tržnega tveganja,« pojasnjuje Dragonjeva.

Tudi zato je časovni horizont tako pomemben. Pri dolgoročnih ciljih si lahko vlagatelj praviloma privošči večjo izpostavljenost bolj nihajnim naložbam, saj ima več časa za prebroditev morebitnih upadov. Pri krajših ciljih je smiselna previdnejša sestava.

Več skladov še ne pomeni večje razpršitve

Začetnik naj po besedah Saše Dragonja pred izbiro sklada odgovori na tri vprašanja: za kaj vlaga, kdaj bo denar potreboval in kolikšen začasen upad vrednosti bi lahko prenesel, ne da bi zaradi njega opustil svojo strategijo.

Število skladov samo po sebi še ničesar ne pove o razpršenosti. Če vlagatelj izbere tri sklade, ki imajo velik del premoženja vložen v ista tehnološka podjetja, je lahko njegov portfelj kljub trem različnim skladom še vedno precej koncentriran. Pred dodajanjem novega sklada je zato smiselno preveriti, ali res prinaša drugačne naložbe ali zgolj podvaja izpostavljenost.

Dragonjeva opozarja, da lahko za začetek zadostuje že en široko razpršen sklad ali preprosta kombinacija globalnega delniškega in obvezniškega sklada v razmerju, ki ustreza ciljem in tveganju vlagatelja. »Kompleksnost sama po sebi ne prinaša boljših rezultatov,« poudarja.

Prav tako po njenem ni smiselno iskati popolnega sklada ali idealnega trenutka za začetek vlaganja. Pomembnejše je razumeti, kam je denar vložen, ter pri izbrani strategiji vztrajati tudi takrat, ko razmere na trgih niso ugodne.

Kaj preveriti, preden izberete sklad?

Pred izbiro sklada je smiselno najprej pogledati njegovo naložbeno politiko. Ta pove, v katere vrste finančnih instrumentov sklad vlaga ter ali je usmerjen na določene države, regije ali gospodarske panoge. Dva sklada, ki se na prvi pogled zdita podobna, imata lahko zaradi različne sestave portfelja precej različno tveganje.

Naslednji podatek je časovni horizont. Vlagatelj naj preveri, ali se priporočeno obdobje vlaganja sklada ujema s trenutkom, ko bo denar predvidoma potreboval. Če bo denar potreboval razmeroma kmalu, ima manj časa za prebroditev morebitnega upada vrednosti kot tisti, ki vlaga za precej bolj oddaljen cilj.

Pomembna je tudi stopnja tveganja. Pri tem ni dovolj vprašanje, koliko tveganja je posameznik pripravljen sprejeti v teoriji. Razmisliti mora tudi, kako bi ravnal ob občutnejšem začasnem upadu vrednosti. Če bi ga takšen upad prepričal o prodaji, je lahko izbrana sestava zanj preveč tvegana.

Pri primerjanju skladov je treba previdno uporabljati tudi pretekle donose. Dober rezultat v preteklem letu sam po sebi ne pove, kateri sklad bo uspešnejši v prihodnje. Če vlagatelj primerja pretekle rezultate, je smiselno primerjati sklade s podobno naložbeno politiko in se ne odločati samo na podlagi kratkega obdobja.

Med podatke, ki jih je treba poznati, sodijo tudi stroški. Ti niso edino merilo pri izbiri, vendar zmanjšujejo rezultat, ki na koncu ostane vlagatelju.

Za koga so vzajemni skladi lahko primerni?

Vzajemni skladi so lahko ena izmed možnosti za posameznike, ki želijo postopoma graditi premoženje, nimajo časa ali znanja za samostojno izbiro posameznih vrednostnih papirjev in želijo upravljanje prepustiti profesionalnim upravljavcem.

Dragonjeva kot eno izmed značilnosti poudarja tudi dostopnost. V številne sklade je mogoče vlagati že z razmeroma majhnimi mesečnimi zneski, zato za začetek ni nujna velika enkratna vsota. Odločitev pa ni odvisna samo od razpoložljivega denarja, temveč predvsem od njegovega namena.

Vzajemni sklad zato ni avtomatično prava izbira za vsak prihranek. Denar za kratkoročne cilje ima drugačno vlogo kot denar, ki ga posameznik več let ali desetletij ne bo potreboval.

Stroški zmanjšujejo končni donos

Pri izbiri sklada je treba poleg naložbene politike in tveganja pogledati tudi stroške. Saša Dragonja opozarja predvsem na vstopne in izstopne stroške ter tekoče stroške sklada, med katere sodijo tudi upravljavske provizije.

Vstopni stroški zmanjšajo znesek, ki se dejansko investira, tekoči stroški pa vplivajo na vrednost premoženja sklada in posledično donos vlagatelja. Primerjava skladov samo na podlagi preteklega donosa zato ne pokaže vseh dejavnikov, ki vplivajo na končni rezultat.

Prehod od varčevanja k dolgoročnemu vlaganju tako pomeni predvsem spremembo razmerja med predvidljivostjo, donosnim potencialom in tveganjem. Pri vzajemnem skladu donos ni zagotovljen, vendar lahko vlagatelj z izbiro vrste sklada, razpršitvijo in dovolj dolgim časovnim horizontom tveganje prilagodi svojemu cilju.

内容来自 Finance.si,版权归原作者所有。

阅读原文 ↗

用 HomepageTab 新标签页关注 RSS,打开浏览器就能看到更新。

安装 HomepageTab