Miša Molk: "Največja zmaga je, da sem ostala živa tudi navznoter"
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
Podkast Številke se v 13. sezoni ukvarja z zmago in porazom. Tokrat gostimo televizijsko legendo Mišo Molk. Vabljeni k poslušanju in branju kratkega povzetka pogovora, v katerem se je razgovorila o zmagi in porazu, 42 letih dela na televiziji, pa tudi o športu in še marsičem.
Oglas
Vabljeni k postavljanju vprašanj, branju in poslušanju ...
Opravili ste ogromno pogovorov za TV, nekaj tudi v obliki podkasta. Kako primerjate ti izkušnji in izkušnji gostov, ki so imeli različno izkušnjo z mediji in zaradi tega morda imeli različno količino treme?
Če iščeva razliko med televizijsko in radijsko oddajo, bi rekla, da ima televizija eno prednost in eno past. Prednost je v tem, da lahko gosta na televiziji tudi opazuješ, s tem pa gledalec predvsem dobi možnost, da vidi, kako se gost odziva na pogovor, vse lahko opazi in morebiti tudi to naredi vtis na izrečene besede. In prav to je hkrati tudi past, ki sem jo želela poudariti, saj morda gledalec preveč ocenjuje videz in ta potem lahko preglasi vsebino. Radio je v tem mogoče malo bolj demokratičen. Človeku sicer odvzame vizualno podobo, mu pa v popolnosti prepusti glas, misel in besedo. In ravno tu poslušalec morebiti bolj sledi pogovoru. Večje razlike v radijskem in televizijskem pogovoru pa sicer ni. Pomembno je, da se voditelj dobro pripravi in da je pogovor dobro strukturiran.
V tem ste vedno blesteli. No, morda je bolj od te delitve pomembna struktura. Če je celotna oddaja namenjena samo gostu, ne tudi drugim prispevkom, se potem njun odnos pristneje stke.
S tem se zelo strinjam, sploh ko gostje skrenejo z začetnega vprašanja nekam drugam. Potem pa mu je treba slediti in prisluhniti, zato se mi zdi izjemno pomembno, da ima voditelj sposobnost poslušanja, ker potem lahko gost resnično tudi pove, kar se je namenil povedati. Če pa striktno sledimo svojim vprašanjem in če gost nekam zaide, mi pa ga ne spremljamo, pri tem mogoče izgubimo dragoceno vsebino. Morebiti bi se zdelo, da je to lažje na radiu, ampak poznamo zelo veliko gostov, ki se celo lažje skrijejo pred kamero. To velja predvsem v politiki, ker si nadenejo javno podobo, ki jo nadvse dobro obvladujejo. Pomemben je tudi občutek varnosti, da se dobro počutijo, da se jim ni treba ves čas dokazovati, kako pametni, uspešni in zanimivi so. Lahko se tudi zmotijo, premislijo in opravičijo.
To pa je tudi naloga voditelja. V tem ste bili odlični in ni nobena skrivnost, da se vse začne pri dobri in poglobljeni pripravi.
Priprave prinesejo zelo veliko, ampak ali veste, kaj je še zelo pomagalo? Da je gost začutil, da me res zanima on in to, kar pripoveduje, da ni samo ena številka, ampak da sem se res pripravila na pogovor in da pričakujem, da bomo vsi izvedeli nekaj popolnoma novega. Pogosto sem se z njimi srečevala že nekaj dni prej pred oddajo, morda tudi kakšen teden dni prej, zato da se je povezala energija, da smo se vsaj začutili, hkrati pa je gost dobil občutek, da ga nimam namena sramotiti ali spravljati v zadrego. In zato je bilo že pred prihodom v studio in snemanjem zgrajeno medsebojno zaupanje.
Predvidevam, da že zaradi logistike pri vseh niste imeli teh vnaprejšnjih pogovorov. Je bilo potem na snemanju čutiti manj nekega zaupanja?
V večini primerov mi je te pogovore vnaprej vseeno uspelo opraviti. Kakšen gost pa me je v pogovoru pred snemanjem 'okrog prinesel', saj je bil potem v studiu zelo drugačen. Včasih je šlo tudi za kanček sprenevedavosti.
Kar ste tudi hitro opazili. Mimogrede, ta lastnost je zelo primerna za politične pogovore. Za oddaje tipa, ki jih vodita recimo Erika Žnidaršič ali Uroš Slak, moraš biti drugačen voditelj. Sam tega ne bi mogel nikoli voditi, ker nimam teh kakovosti. Pa vi?
Zagotovo nisem pravi človek za to. Prejela sem povabilo, da bi vodila oddajo Piramida, kar dolgo so vztrajali, da bi jo vodila. Tudi to, da sem odklonila, ni povzročilo kakšnega hudega odobravanja, ampak prepričana sem, da nisem človek za take oddaje. Sprenevedanje me zelo hitro zmoti, zlasti ko človek svojo javno vlogo zamenja za nedotakljivost in se potem tako obnaša tudi pred kamerami. Novinar in gost z empatijo ustvarjata varen prostor. Ampak empatija ne pomeni, da sogovorniku vse verjameš, še manj, da mu vse dopustiš, da se v javnosti zlaže in se spreneveda. Ker sem nestrpna do lažnivcev in zlasti do politikov, ki so se v današnjem času neskončno 'sfižili', bi verjetno v studiu hitro zavrelo.
V Številkah se tako ali drugače dotaknemo številk. Zanimivo je, da marsikdo pozabi, da ste v mladosti številke lovili v športu. Trenirali ste rokomet, košarko in plavanje, največ pa atletiko, konkretno sprint. Kaj vam je pomenil šport?
Ne le takrat, tudi danes mi pomeni veliko. Šport je bil pomemben del mojega odraščanja, verjetno tudi zaradi nekih težav, ki jih imamo v odraščanju s samopodobo in komuniciranjem, morda tudi doma, ko bi bil raje dlje časa zunaj. Šport je bil priročen izgovor za odsotnost od doma. Sicer pa sem vedno oboževala gibanje, hitrost, ritem in seveda tudi disciplino, ki ti jo šport da v veliki meri. Šport me je naučil tudi vztrajnosti in seveda tega, da brez napora ni rezultata. In tudi spoznanja, da vsak napor vedno ne prinese rezultata, ki si ga želiš. To se mi zdijo zelo pomembne življenjske lekcije, ki sem jih od športa dobila v najobčutljivejših letih in pozneje te lastnosti dobro uporabila vsakokrat, ko se mi je kje zataknilo.
Šport ima res številne pozitivne posledice. Nekoč ste ga opisali: 'Ko si ves razgret in začutiš, kako ti telo sledi, te včasih celo prehiteva. To je, ne vem, to je tak blažen občutek: nikdar mi ni šlo toliko za rezultate kot pa spojenost s telesom, ko nadzoruješ dihanje, ko je vse kljub naporom tako ritmično.' Dobil sem občutek, da v ospredju ni bil toliko izid, začutil sem vašo poetičnost, da ne rečem meditativnost.
Ja in to začutiš v športu. Začutiš skladnost giba, ritem in usklajenost misli ter telesa. Ni pa več prijetno, ko preizkušaš moči svojega telesa, ko gre do bolečin, ko ti je mogoče že slabo. To me je morebiti tudi odvrnilo od tega hudega treninga. Danes zelo veliko govorimo o čuječnosti, takrat tega izraza seveda nisem poznala, ampak mogoče je bil to ta občutek, ko telo deluje tako zelo usklajeno, da o posameznih gibih sploh ne razmišljaš več, ampak se vzpostavljajo samodejno kot dihanje in koraki. Vse se nekako poveže in morda je to ena redkih oblik popolne navzočnosti v trenutku.
Ali vas danes vrhunski šport zanima tudi kot gledalko?
Mogoče bo slišati malo smešno, ampak gledam tudi nogomet (smeh). Gledam skoke, atletiko, smučanje in tudi nogomet, ko gre seveda za zanimive in odločilne tekme. Spremljam tudi slovenske reprezentance v nogometu, rokometu in odbojki, kjer so res odlični.
Kot voditeljica ste bili vedno pozorni na jezik. Ste nanj pozorni tudi kot gledalka športnih prenosov?
(Smeh.) Pogosto se jezim tudi zaradi slovničnih napak, morebiti malo oprostim zaradi zagnanosti, neposrednih prenosov in živosti, ker vem, da se v športu povežejo tako objektivni podatki kot zelo subjektivno doživljanje, to pa seveda včasih prinese tudi kakšno neprimerno besedo. Slovničnih napak je zelo veliko in včasih kar besnim.
Omenjam tudi zaradi vaše diplomske naloge, kjer ste raziskovali stil in strukturo jezika v športnem komentiranju. Kako se je to spremenilo od takrat?
Spomnim se Francija Pavšarja starejšega, kako imeniten jezik je imel in kako je zanj skrbel. Na jezikovnem področju smo se malo poslabšali. Res pa je, da je športni jezik poln metafor, dramatiziranja, pretiravanja, včasih, hvala bogu, tudi svojevrstne poetike. Se zgodi, ampak saj veste, športniki letijo, eksplodirajo, lomijo nasprotnike, pišejo zgodovino, vse to slišimo. Jezik športnega komentarja je pravzaprav zanimivo ogledalo našega odnosa do tekmovanja, moči, uspeha, neuspeha, ker tukaj uporabljamo vse te pridevnike.
Diplomsko nalogo ste opravili pri dr. Tomu Korošcu. Menda ste pri njem najprej dobili slabšo oceno in vas je to motiviralo, da ste potem pri njem opravljali diplomo. Lahko naredim zaključek, da se težav ne bojite preveč in vam prinašajo še dodatni izziv? Ali pretiravam?
Ta ocena me je res izjemno presenetila. Mislim, da mi je dal 6 ali 7, zagotovo je bila to ena slabših ocen, prišel je na vrsto tudi med zadnjimi izpiti. Ne spomnim se niti enega vprašanja več, ki mi ga je zastavil. Morebiti sem bila takrat res precej presenečena, mogoče celo šokirana, ker je kar gradil vprašanje za vprašanjem in po obrazu sem videla, da ni ravno zadovoljen. Pri njem sem vztrajala pri diplomi, ker je bil doktor Tomo Korošec res zelo široko izobražen človek, ni ga zanimala samo slavistika, bil je velik bralec, zanimala ga je narava. Dozdeva se mi, da me je želel spodbuditi k nadaljnjemu študiju slavistike, nekaj mi je namignil, da bi bila asistentka. No, spodbuda se je dobro končala, diplomirala sem z desetko, kljub tisti prvi oceni sva se dobro razumela.
Niste šli po akademski poti, ampak ste pri 18 letih pristali na televiziji. Vaša glavna motivacija takrat je bila, da zaslužite nekaj denarja, nikakor si niste mislili, da boste tu ostali do konca kariere.
Absolutno! Nisem pomislila, da bi tukaj ostala. Res sem prišla zaslužit nekaj denarja za počitnice in za lasten žep. Vsako leto sem delala drugje, enkrat so bile to Ljubljanske mlekarne, potem tovarna kovinske galanterije, časopis Antena, potem pa je prišla ta avdicija. Včasih se mi zdi res prav zabavno, kako ljudje za nazaj radi sestavljamo svoje življenjske zgodbe − kot da smo že od začetka natanko vedeli, kam smo namenjeni. Ampak jaz tega res nisem vedela. Sem pa imela srečo, da sem prišla med ljudi, ki so od nas zahtevali veliko, obenem pa so nam omogočili, da smo se lahko tudi veliko naučili in se razvijali. Tako da še enkrat poudarjam: televizija me ni očarala kot prostor morebitne slave, očarale so me možnosti ustvarjanja in prav to me je v tej hiši zadržalo 42 let.
Vaše prve oddaje so bile tudi povezane s številkami in ugankami. Ste tudi sami kdaj reševali križanke?
Od nekdaj, še danes jih. Bolj kot samo izpolnjevanje kvadratkov me je vedno zanimala igra povezav vodoravno in navpično, ker je križanka pravzaprav zelo zanimiva metafora. Iščeš pravo besedo, potem pa ugotoviš, da moraš zaradi nje spremeniti še nekaj drugih. In to je tako kot v življenju: misliš, da si nekaj dokončno rešil, potem pa se izkaže, da odgovor ne ustreza sosednjemu polju.
Kar je v bistvu podobno sestavljanju življenjske zgodbe za nazaj in zapolnjevanju spominov.
Da, ampak ker sva pri številkah, bom kar priznala, da pogosto rešujem tudi sudoku.
Odlično, tudi sam se kdaj poigram z njimi.
Kako uspešno pa vam gre?
Odvisno od težavnosti stopnje in časa, ki ga imam na voljo. Pa vi?
Bom kar priznala, da sem zelo razočarana, če se zataknem. Bila sem celo tako trmasta in vztrajna, da sem si enega znova narisala, ker sem se očitno nekje zmotila in v drugem poskusu sem ga pravilno rešila.
To pomeni, da ste tudi sicer v življenju zelo vztrajni?
Sem. To ni vedno prijetno, ker vztrajam tudi pri drugih, da se nekaj naredi in izpelje do konca.
Tudi midva bova tale pogovor izpeljala do konca. Ko sem sestavljal križanko vašega življenja, sem dobil oceno, da ste pristali pri pogovornih oddajah, ker ste bili radovedni, vedno vas je zanimal človek in to je izviralo že iz vašega družinskega življenja, kjer ste se veliko pogovarjali.
Ja, res je, to ste zelo dobro rekli. Pri nas doma pogovor ni bil kakšen poseben dogodek, neprenehoma je žuborelo in je bil del vsakdanjika. Mama je bila doma, ni bila v službi, pri nas so bila vrata neprenehoma odprta, ljudje so prihajali, odhajali, prihajali na kavo, zelo veliko je bilo pogovora, ne samo med nami štirimi družinskimi člani. Zaradi teh obiskov sem verjetno dobila zanimanje za ljudi, človeka, njihove zgodbe in razmišljanje o tem, zakaj se včasih ljudje tudi ne razumemo. Poklicno pa je bil ta razvoj postopnejši, imela sem srečo, da me je Bojan Krajnc povabil v oddajo, ko je bil urednik oddaje Studia City, tam sem imela 'iskrene pogovore', kjer so bili izključno politiki. To so bili krajši pogovori, dobro sem jih opravila in vse skupaj se je počasi lepo steklo naprej v samostojne pogovorne oddaje.
Sam vas najbrž najbolj povezujem z oddajo Res je. Prej sva govorila o spominu in kako je lahko nezanesljiv, a še vedno imam v glavi podobo, da ste nekoč gostili igralca Janeza Škofa, bila je neka šala na njegovo težo, potem je moral spiti veliko vode, vzeti šahovske figure in se stehtati. Res banalen utrinek, a ga imam res ves čas v glavi. Saj se je to zgodilo ali je samo produkt moje napačne križanke (smeh)?
To ste si res natančno zapomnili. Janez Škof se je velikokrat ponorčeval iz svoje teže oziroma iz svoje vitkosti, pa smo si takrat v studiu rekli, da ga morebiti lahko v oddaji zredimo za kakšen kilogram ali pol. In smo ga res. V žepe smo mu natrpali šahovske figurice, ki smo jih imeli slučajno tam na mizi, popil je pa tudi kakšen liter in pol vode, znova smo ga stehtali in res je pridobil kakšen kilogram. On je to sprejel zelo z veseljem, zelo duhovito je odreagiral.
In gost nato odide. Včasih imam občutek, da je voditelj kot sprevodnik na železniški postaji. Najprej gre od točke A do B in se vmes pripravlja na gosta, na točki B ga spozna in gre skupaj z njim nazaj v točko A, se poslovi in že pripravlja na novega gosta.
To ste tako lepo in nežno povedali, to je prekrasna primerjava. Res je, da v pripravi na pogovor nekaj časa skoraj živiš z drugim človekom. Bereš o njem, poslušaš njegove izjave, razmišljaš o njegovi življenjski poti, potem se srečata, nekaj časa potujeta skupaj in se poslovita. In potem smo že na točki, ko je čas za slovo. Včasih pa se zgodi nekaj zanimivega. Misliš, da si spremljal sogovornika na njegovi poti, potem pa ugotoviš, da je tudi on tebe odpeljal nekam, kamor ti sam ne bi prišel. Tako da ne glede na to, da on ni vedel, da se jaz ukvarjam z njim, je vseeno vplival name, kot da bi vedel, da se bo to zgodilo.
No, pa ste čudovito nadgradili, da sva prišla v točko C (smeh). Ste s kom tako spletli kakšen trajnejši ali bežen stik, ki obstaja še danes?
Ne bi rekla, da samo bežno. Nekateri so ostali zelo močno prisotni, ni pa nujno, da kot vsakodnevni prijatelji, ampak kot ljudje, s katerimi sem ustvarila posebno bližino. Ko se srečamo morda enkrat na leto, mogoče samo na dve leti, ampak prijateljstvo nastane vedno iz dobrega pogovora. Nekaj ostane iz pogovora. Nekdo ti lahko v eni uri pove nekaj, o čemer razmišljaš potem še leta, pa ga morda nikoli več ne srečaš, tudi tako srečanje ima svojo trajnost.
Pred leti je bila ena rdeča nit vprašanje, kaj nas dela ljudi. Takrat je večina gostov odgovorila, da empatija. Spomnim se, ko ste bili ob slovesu od televizije gostja v Odmevih pri Igorju E. Bergantu, ki vam je izkazal empatijo, ki se vas je dotaknila.
Sočutje je zelo pomembno tako v življenju kot tudi pri pogovornih oddajah. Po eni strani ga je treba imeti vsaj toliko, da lahko prepoznamo človeško stisko, hkrati pa moramo zadržati dovolj razuma, da zaradi sočutja ne izgubimo profesionalne presoje. Ker ste pa omenili Igorja Berganta, res me je njegovo sočutje ganilo, ker vem, da je bilo iskreno, ker ni bilo zaigrano. Takrat je za trenutek izstopil iz strogega profesionalnega položaja spraševalca in pokazal to človeško občutljivost. Tega nam primanjkuje, pa ne samo na televiziji in radiu, v življenju smo tako zelo zaposleni z dokazovanjem svojega prav in hitro stopimo v prepir, da včasih sploh ne vidimo več človeka, ki stoji pred nami, ampak samo stališče tega človeka in se s tem bojujemo.
Kaj pa številke kot merilo kakovosti oddaj? Včasih so te lahko slabe, pa je voditelj zadovoljen s svojim delom. Seveda velja tudi obratno, spet drugače pa je, kako to razumejo nadrejeni.
Odprli ste zelo pomembno vprašanje. Seveda so številke pomembne, ampak gledanost ni edino merilo kakovosti. Kakšna oddaja lahko doseže izjemno gledanost in gledalcu ne ponudi skoraj ničesar, ampak samo eno izpraznjeno zabavo. Dobro, zabava je tudi pomembna, da nam nekako olajša kakšen dan, ampak meni so pomembne drugačne oddaje, ki nagovorijo manj ljudi, ampak odprejo pomembno družbeno vprašanje, nam odstrejo vpogled recimo v kulturno življenje, v umetniško ustvarjanje, v izobraževanje in prav zato imamo javni radio in televizijo, da ne le obveščata, ampak tudi ozaveščata, in to te oddaje, ki imajo manjšo gledanost, tudi prinesejo in tako sooblikujejo našo kritično zavest.
Jure Karas vas v rubriki Štafeta sprašuje: 'Poleg tega, da ste nesporna kraljica slovenske televizije in strokovnjakinja, ki ta medij globoko razume, sem pri vas vedno cenil, da ste čutili odgovornost svoje znanje s tega področja deliti z mlajšimi generacijami kolegov. Nikoli pa se nisva pogovarjala o tem, kako je ta prenos znanja deloval pri vas. Je pri vaših televizijskih začetkih kdo odigral ključno vlogo?'
Tole je pa zelo lepo povedano. Vsekakor smo imeli začetniki v mojih letih na televiziji zelo veliko oporo pri jezikovnem izobraževanju. Učili smo se celo hoje, Televizija Slovenija je imela takrat še baletno sobo. Hodili smo ure in ure v visokih petah, s knjigo na glavi, v tej sobi so bila tudi ogledala, da si točno videl, ali greš naravnost, kako se premikaš z boki, ali pretiravaš, ali je pokončna drža. Nadvse hvaležna sem seveda tudi režiserjem, ki so bili takrat zelo pozorni, kako sediš. Predvsem pa je bil opažen izjemen trud za naš jezik, ki je prihajal z radijske strani, to so bili radijski spikerji Ajda Kalan, Borut Mencinger, Nataša Dolenc ...
Vsak človek enkrat spozna, da ni nezamenljiv. To velja sploh za tako velike sisteme, kot je v tej hiši. Kako ste vi to doživljali?
Mislite na to, da so bili včasih tudi turbulentni časi, da ni bilo lahko?
Pa da si včasih samo številka.
Nikoli se nisem počutila, da bi bila le številka, ampak so pa bila leta, ko nisem imela podpore vodstva, ko nisem imela podpore svojega urednika, ampak sem si pa že toliko zaupala, da sem si rekla, saj čas teče, bo prišel tudi drug urednik. In res je prišel in zaupal vame. Če govoriva iskreno, sem bila vsaj trikrat v življenju brez dela na tej televiziji, čeprav sem bila v službi in sem hodila vsak dan v službo brez dela. Pa sem se prvič prijavila za varuhinjo pravic gledalcev in poslušalcev, drugič sem začela delati podkaste. Skratka, vedno sem si poiskala delo. Imam dovolj znanja za zelo različne zvrsti dela in sem tako preživela tudi kritične situacije.
Nekateri rade volje prevzamejo vlogo 'fikusa' na robu pisarne.
Jaz moram vedno delati, zato sem si tudi hitro poiskala drugačno delo, kar je imenitno, ker sem se spet ogromno novega naučila, zlasti kot prva varuhinja pravic gledalcev, potem pa pri podkastih. Nisem si mislila, da je s tem toliko dela (smeh).
Sorodna novica Sezona 13
Kako danes razumete zmago in poraz?
Zagotovo drugače kot včasih. Ko si mlad, so zmage in besede pogosto povezane s tem, kar si dosegel, z uspehom, priznanjem, položajem in potrditvijo drugih, pozneje pa začneš razmišljati, koliko so te te zmage tudi stale. Lahko so te veliko stale ali pa sploh niso bile samo tvoje. Vsak poraz ni nujno izguba, če nasproti zmage postaviva poraz. Včasih se mora nekaj končati, to dobro veva, da lahko spet začnemo. Sicer so pa nevarni tisti porazi, ki jih ne prepoznamo, včasih se jih niti ne zavemo. Zmaga in poraz sta besedi, ki za vsakega pomenita nekaj drugega.
Katera zmaga pa je vas največ stala?
Zame je največja zmaga mogoče ta, ki šele pride. Nikoli ne vemo, kaj nas čaka, včasih je treba imeti v rokavu kakšnega aduta, ki se hrani za življenje. Morda pa je zmaga tudi to, da po vseh razočaranjih, izgubah in krivicah, ko ostaneš tudi brez dela, nisem izgubila zanimanja za življenje, da ohranjam to radost, da me lahko še vedno kaj preseneti, razveseli in razjezi, kar je tudi dobro. Da me še vedno zanimajo ljudje, knjige, umetnost, svet. Mogoče je največja zmaga prav to, da sem kljub temu ostala živa tudi navznoter. Okrog nas je toliko krutega življenja, da zase lahko rečem, da mi je življenje pravzaprav teklo nežno, čeprav so bile preizkušnje, ampak ne bi pa rekla, da me je kakšna zmaga veliko stala.
Vabljeni k poslušanju celotne epizode, kjer je govora še o naslednjih temah:
− Ali je kdaj vrtala preveč v svoje goste.
− Ali jo je kdo presenetil s svojo pristnostjo.
− Kakšen odnos ima do številk, matematike in statistike.
− Svoboda športnih komentatorjev.
− Vodenje prireditev.
− Kaj je pomembno za dobrega voditelja.
− Past: voditelj želi izpasti pametnejši od gosta.
− Kakšen tip oddaje danes potrebuje medijski prostor.
− Najlepši televizijski spomin.
− Kaj jo je naučila izkušnja, ko je bila ugrabljena.
− Ali bo kdaj napisala avtobiografijo.
− #PohvalaNaDan
Oglas
内容来自 MMC RTV - Vse novice,版权归原作者所有。
阅读原文 ↗