Aleš Šteger: Biti uho
Knjižne recenzije
Ljubljana: Slovenska matica, 2026
17. november 2026 ob 12.19 • Ljubljana - MMC RTV SLO, Radio Ars
Aleš Šteger, ki si ga je bralsko občestvo najbrž najprej vtisnilo v spomin kot nagrajenega pesnika in prozaista, se občasno posveča tudi esejistiki.
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
V naboru esejev S prsti in peto in monumentalni knjigi Na kraju zapisano je na primer izhajal iz fenomena prostora oziroma konkretnejših zemljepisnih koordinat, se pravi specifičnih mest, ki jih je nato povezal s koncepti spomina, časa, družbeno-političnih premikov, osnovnih eksistenčnih in eksistencialnih pogojev.
Oglas
V najnovejši esejistični stvaritvi z naslovom Biti uho pa svoj razmislek začenja v telesu, natančneje, pri čutilih in čutih, kot sta uho in sluh; to refleksijo nato v navezavi na celotno korporealno zaznavo v spregi s človeškim jezikom in formiranjem mišljenja odpira navzven, proti raznoraznim kulturnim, umetniškim, sociološkim pojavom in strukturam, ki tako ali drugače temeljijo na čutnem zaznavanju ali ga izkoriščajo – v dobrem ali slabem smislu. Temeljno sporočilo, ki ga lahko izbrskamo iz teh besedil, je avtorjev poziv k čuječnosti, senzibilizaciji, odpiranju čutov navzven, v brbotajočo kakofonijo sveta, pri čemer zares slišimo in zaslutimo, kar nam sporočajo drugi in okolica, kar se piscu zdi še posebej nujno v »internetni dobi«, ko vsak v svojem atomu mrtvimo pred zasloni, ki nas zasipajo s plazom nepreverljivih informacij. Pomembno vlogo v tem kontekstu ima seveda poezija, ki se kaže kot vselej enkraten in neponovljiv dogodek, zaznamovan s svojo lastno časovnostjo in edinstvenostjo, upirajoč se monotonosti vsakdanjika in fiksiranosti ter rigidnosti pomenov in idej. Poezija je namreč tudi tista, ki zmore misliti paradoks, ne da bi ga poskušala razrešiti, ki zna vztrajati med dvema kontrastoma in se ne odloča za en končen odgovor ali smisel. S tem vzdržuje in brani prostor nepredvidljivega in neizrekljivega, ki ga sodobna obsedenost po enoznačnosti, učinkovitosti in nadzoru nad posamezniki, množicami in pomeni poskuša izničiti.
V tem oziru ni ravno nenavadno ali presenetljivo, da je Biti uho izrazito lirično-esejističen zapis, pri čemer ne gre za klasično zbirko zaokroženih esejev, ampak za nelinearno komponiran mozaično-asociativen preplet filozofskih razmislekov, pesniških insertov, kontekstualizacij literarnih topik ter motivik in raznoraznih zgodovinskih in umetniških referenc, debatiranja o znanstvenih dognanj itd., ki se medsebojno dopolnjujejo, prekinjajo in znova povezujejo v sekvenci krajših, oštevilčenih poglavij. Deluje, kot da želi pisec z nizanjem številnih navedb iz sveta glasbe, literature in humanistike, med katerimi se na primer znajdejo Homer, Rimbaud, Rilke, Apollinaire, Quignard, Debussy, Janez Škof, Platon, Meschonnic, Mladen Dolar idr., ter s podajanjem raznoraznih faktov in interpretacij iz biologije, antropologije, muzikologije, obramboslovja, političnih znanosti in še česa ustvariti kakofonično razpravo, ki se bo karseda živo upirala monotonosti in bo s sinkretističnim mešanjem in križanjem različnih področij vednosti omogočala dinamično branje. V ospredju Štegrovega zanimanja je tudi mišljenje soodnosnosti, prekrivnosti različnega; telesa in njegovih čutov ne ločuje od mišljenja, v čemer je na neki način soroden fenomenološki misli Merleau-Pontyja, na katerega se na neki točki tudi sklicuje. V tem pogledu se približuje tudi Henriju Meschonnicu, ki nasprotuje razumevanju jezika kot sistema izoliranih znakov in poudarja, da pomen nastaja v konkretnem diskurzu, kontekstu. Avtor tako razpravlja onkraj dualizmov, zanima ga širša slika, kjer se posamičnosti stikajo med sabo, ustvarjajo mrežo unikatnih interakcij – zato se tudi ne ustavi pri izhodiščnem sluhu, ampak se vpne v neštete korelacije. Po svoje je takšen način mišljenja soroden holistični filozofiji nemške romantike, ki je naravo, umetnost, individuum in njegovo družbeno delovanje želela razumeti kot organsko, živo med seboj povezano celoto. Novalisova romantična enciklopedija je na primer spajala različna področja vednosti, pri čemer je dajala primat imaginaciji, nedokončanemu procesu spoznavanja, skrivnostnosti, ustvarjalnosti.
Šteger nas v delu Biti uho vodi skozi slikovito krajino neštetih dejstev, pri čemer nas seznani s prenatalnim zaznavanjem, raznimi čudeži telesa in narave, različnimi vlogami in vrednostmi glasu, petja, jezika skozi zgodovino – od sublimnega terorja in enigmatičnosti oglašanja siren, do glasbe in poezije kot orfičnega preseganja mej med življenjem in smrtjo; vpelje pojme glosolalije, glasu višje sile, ko razpravlja o mediju in poziciji govora in govorca, opozarja na ideološko rabo in zlorabo ritma, zvoka in jezika v različnih oblastnih strukturah, obregne se ob vojaško zlorabo zvoka v psiholoških operacijah itn. Pogosto so takšna nizanja zanimiva in že sama po sebi sporočilna in stopnjujejo oziroma potrjujejo osnovno tezno linjo, na kakšnem mestu pa bi si želeli več razlage ali polemiziranja, na primer ko omeni, da živimo v času premoči "dominantnih naracij superega", ali ko ločuje interpretacijo od čuječnosti, pri čemer je slednja večvredna v (umetniški) hierarhiji. Ponekod nas namesto dosledno izpeljanih argumentacij ali tolmačenj pričakajo retorična vprašanja ali zamolki, kar pa lahko znova navežemo na poetično odprtost refleksije. Sicer pa gre, pod črto, pri knjigi Biti uho za intrigantno polifonično kreacijo, ki fascinira z eruditsko podlago in metaforičnim mišljenjem stvarnosti. Še posebej izstopata preigravanje in nadgrajevanje osrednjih konceptov in motivov, ki v različnih poglavjih in kontekstualnih rabah razpirajo dialoške in semantične dimenzije.
Iz oddaje S knjižnega trga.
Oglas
内容来自 MMC RTV - Vse novice,版权归原作者所有。
阅读原文 ↗