Ko otrok žaluje, šola ne sme gledati stran
Ko otrok izgubi bližnjega, si vprašanje, kako mu pomagati, postavljajo tudi učitelji in drugi strokovni delavci po šolah. V Slovenskem društvu Hospic, kjer imajo program podpore žalujočim otrokom in mladostnikom po izgubi bližnje osebe, so zato pripravili priročnik za učitelje in strokovne delavce z naslovom Ko bolečina pride v razred.

Spomladi ga bodo ponatisnili. FOTO: Simona Fajfar
»Priročnik je nastal iz vprašanj, ki smo jih dobili ob obiskih šol, in iz resničnih zgodb,« pojasni Miha Zimšek, ki je skupaj z Rokom Kuraltom – oba sta iz Slovenskega društva Hospic – avtor dela. »Njegov namen je ponuditi temeljno znanje, usmeritve in praktične napotke za delo z žalujočimi otroki in mladostniki,« pravi Rok Kuralt. Napotke so pripravili na podlagi izkušenj, ki so se nabrale v Slovenskem društvu Hospic v tridesetih letih, odkar spremljajo ljudi v težkih časih izgub, žalovanja in slovesa.
Njihove izkušnje so dragocene tudi zaradi dela z otroki in mladostniki, ki jih izgube prizadenejo tako kot odrasle. Zelo razširjeno prepričanje, da so otroci premajhni, da ne vedo, kaj se dogaja, ko nekdo umre, ali da ne razumejo, nikakor ne drži, opomni Katjuša Štingl iz Slovenskega društva Hospic. »Smrt bližnjega, brata, sestre, mame, očeta ali starega starša je tudi za otroke stiska, česar pa jim mi kot družba ne priznavamo, zato veljajo za tihe žalovalce,« pravi sogovornica.
V društvu Hospic organizirajo za žalujoče otroke in mladostnike individualna in skupinska srečanja, vsako leto pa jih povabijo tudi na tabor Levjesrčnih. Letos je bil že 27. po vrsti in v vseh teh desetletjih je sodelovalo približno 700 otrok. »Na njem se običajno zbere približno 30 otrok od petega do 15. leta, saj je za mlajše primeren drugačen pristop, z več igre. Starejši mladostniki pa smrt doživljajo kot odrasli,« meni Štinglova.
Levjesrčni

Slovensko društvo Hospic vsako leto pripravi tabor za žalujoče otroke in mladostnike. FOTO: arhiv Hospica
Na taboru udeležence spremlja od 17 do 20 spremljevalcev, ki so vseskozi pripravljeni na pogovor z njimi. To so čustveno zelo intenzivni tabori, ki so brezplačni in trajajo štiri dni. Vedno pa je pomembno, da spremljevalci ustvarijo varno okolje, kjer otroci med igro, pogovori in različnimi doživljajskimi aktivnostmi ob podpori usposobljenih spremljevalcev delijo spomine na pokojnega, izrazijo svoja občutja ter najdejo moč za korake naprej.
Letos so v Slovenskem društvu Hospic pripravili še dve novosti, ki sta nastali kot del projekta Srce za srce v okviru Lokalne akcijske skupine Dolenjske: prva je dnevnik Levjesrčni, ki je namenjen udeležencem njihovega vsakoletnega tabora, drugi pa je priročnik za učitelje in strokovne delavce Ko bolečina pride v razred. To je prvi tovrstni priročnik pri nas, zasnovan z namenom svetovati učiteljem in drugim strokovnim delavcem na šolah, kako pomagati otrokom in mladostnikom, ki so nekoga izgubili in žalujejo.
V priročniku je žalovanje razdeljeno na nekaj obdobij, od takrat, ko se začne oziroma ko se človeku zgodi ena najtežjih izkušenj v življenju: izguba bližnje osebe. »Izguba nas neizmerno zaznamuje za vse življenje, vendar lahko ob podpori v obdobju žalovanja ta izkušnja prinese tudi globlje zavedanje, kako dragoceno je življenje in kaj je zares pomembno,« pravi Rok Kuralt.

Do zdaj je na taborih sodelovalo približno 700 otrok in mladostnikov. FOTO: arhiv Hospica
Žalovanje je – kar velja za odrasle in otroke – naraven in zelo individualen proces. Ne izraža se vedno z besedami in ne mine v nekaj tednih, ampak lahko traja. Otrok lahko žaluje skozi jok, igro, molk, jezo, telesne težave, upad zbranosti, umik, agresijo ali povečano potrebo po bližini. »Žalovanje se ne izraža vedno neposredno, otrokova stiska se pogosto kaže v vedenju, odnosih, učni uspešnosti ali čustvenem odzivanju,« poudarja Zimšek. In ker je šola v resnici »drugi dom«, prostor, ki je pomemben, otrok s svojo bolečino tam ne bi smel ostati sam.
V tem prvem koraku ni naloga šole, da ukrepa, svetuje ali popravlja, ampak da razume. Avtorja sta v priročnik jasno zapisala, da ko strokovni delavec razume, da je otrokovo vedenje izraz izgube, se lahko odzove bolj mirno, manj kaznovalno in bolj podporno. Bistveno je: »Otrok v šoli potrebuje predvsem občutek, da ga vidijo, da ga v nič ne silijo in da ni sam.«
V priročniku je na vidnem mestu zapisana misel Alana D. Wolfelta: »Največje darilo, ki ga lahko podarimo žalujočemu otroku, je naša prisotnost.« Otroku ali mladostniku ne moremo odpraviti ali popraviti bolečine, temveč je pomembno »zagotoviti varnost, jasnost, spoštovanje in usklajen odziv odraslih«. V takem okolju lahko začne predelovati svojo stisko.
Jeza je del žalovanja

Do sedaj je na taborih Slovenskega društva Hospic sodelovalo približno 700 otrok. Foto Osebni Arhiv
Navodil, kako se pogovarjati z otrokom, ki žaluje, v priročniku ni. Je pa pomembno, da na šoli, ko izvedo, da je učenec izgubil bližnjo osebo, že imajo zastavljene prve korake: da preverijo informacijo in potem zagotovijo varen prihod otroka v šolo, kjer se mu tudi prilagodi šolsko delo. Ves ta čas šola spremlja odzive otroka in razreda in po potrebi vključi dodatno pomoč.
Avtorja predstavita sedem korakov: od razumevanja poteka žalovanja, razlage, kako pristopiti do žalujočega učenca, kako usklajeno delovati v šolskem prostoru, kako spremljati otroka v različnih časovnih obdobjih, kdaj in kako predlagati dodatno pomoč, kako poskrbeti za razbremenitev ob lastnem doživljanju stiske in – konkretno – kakšni so praktični koraki za prvo pomoč ob izgubi.
»Cilj ni popraviti otrokovo bolečino, temveč zagotoviti varnost, jasnost, spoštovanje in usklajen odziv starejših,« pravi Rok Kuralt. Med drugim je razloženo, kako otroci v različnih obdobjih drugače razumejo smrt, kar je še zlasti pomembno zato, ker mora biti pogovor o smrti jasen, preprost, iskren in prilagojen otrokovi razvojni stopnji.
V priročniku se ukvarjajo tudi z zadrego starejših, ki se sprašujejo, kaj reči in česa ne. Otrok potrebuje odraslega, ki se ne umakne, ki ga ne sili v pogovor, ga ne popravlja, ne zmanjšuje njegove izgube in ga ne poskuša prehitro tolažiti.

Na taboru udeležence spremlja od 17 do 20 spremljevalcev, ki so vseskozi pripravljeni na pogovor z njimi. Foto Osebni Arhiv
Ključno spoznanje je, da se moramo vedno vprašati, ali želimo nekaj narediti ali povedati zaradi lastnega doživljanja oziroma zmanjševanja stiske ali pa imamo v mislih podporo otroku. »Če je otrok jezen, naj odrasli čustva ne vzame osebno,« svetuje Rok Kuralt. Jeza je namreč lahko del žalovanja. Hkrati pa mora odrasli poskrbeti za varnost in meje tudi z besedami: »Razumem, da si jezen. Ne bom pa dovolil, da koga udariš. Poiščiva način, da se umiriš.«
Večina otrok in mladostnikov ob ustrezni podpori odraslih, družine, vrstnikov in šole postopoma najde način, kako živeti z izgubo. Ni pa vedno tako, opozarjata avtorja priročnika. Dodatna pomoč je potrebna, kadar so odzivi otroka ali mladostnika zelo intenzivni, se stopnjujejo, trajajo dolgo brez olajšanja ali pomembno ovirajo vsakodnevno njegovo delovanje. »Zlasti pozorni smo, kadar otrok po izgubi ne zmore več obiskovati šole, se močno izolira, ne spi, ne je, ima pogoste panične odzive, izraža močno krivdo ali brezup, se samopoškoduje ali govori o smrti kot o izhodu,« pravita avtorja.
Priročnik skleneta z mislijo, da so najpomembnejše oblike pomoči sočutje, človečnost in iskrena prisotnost, ki se jih ponudi otroku v obdobju žalovanja: »S tem otroku ne pomagate le pri učenju, temveč tudi pri ohranjanju vere v odnose, v življenje in v prihodnost celotne družbe.«
内容来自 Delo,版权归原作者所有。
阅读原文 ↗