V najboljši restavraciji sveta: tempelj ognja in dima, kjer kosilo traja do večerje

Zabava in slog

Asador Etxebarri iz Baskije končno pristal na prvem mestu lestvice 50 Best Restaurants

17. november 2026 ob 8.05 • Axpe - MMC RTV SLO

Ko je bil na podelitvi 50 najboljših restavracij v začetku meseca Gaggan razglašen za drugo najboljšo restavracijo sveta, je v starem gledališču v Limi odjeknil bučen aplavz, saj je bilo jasno, da gre prvo mesto (končno) Asadorju Etxebarri.

Etxebarri (desno) je umeščen v 300 let staro kmečko hišo v majceni vasici Axpe. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google

Bittor Arginzoniz, asketski, introvertirani kuharski mojster, ki stoji za to baskovsko restavracijo v vasi Axpe, je bolj kot navdušeno deloval utrujeno. Bittor nima energije za cirkus, kot so podelitve nagrad, nima energije za druženje z množicami in dobrikanje potencialnim glasovalcem za seznam, ki je postal referenca in merilo za odličnost v svetu kulinarike.

Oglas

Do zmage Etxebarrija prihaja v času, ko se je seznam 50 Best po 23 letih znašel pod drobnogledom in udaru kritik zaradi sistema glasovanja in vse večjih vložkov restavracij, da bi pripeljale potencialne glasovalce, ki niso plačani in morajo ohranjati svojo anonimnost.

(O tem je spregovorila tudi Ana Roš, ki je prav zaradi tega ni bilo na podelitev v Limo.)

Zmaga Etxebarrija je zmaga tudi za 50 Best (vsaj za zdaj), saj gre za eno redkih restavracij na seznamu, ki ne vabi novinarjev in ne dela medijskih tur – še več, celo oddelka za trženje nima, v njihov rezervacijski sistem pa je težje penetrirati kot v Pentagon.

Gaggan, po drugi strani, restavracija v Bangkoku, ki deluje kot šov indijskega kuharskega mojstra Gaggana Ananda, je vse, kar Etxebarri ni.

Glasna, bučna, interaktivna, kontroverzna, z neonskimi lučmi, lizanjem krožnikov, doživetimi zgodbami za vsako jed in obrednemu poniževanju jedcev. Gaggan prav tako svoj uspeh gradi na obsceno številčnih turah za novinarje in potencialne glasovalce, s čimer je restavracija mnogim postala trn v peti.

Bittor Arginzoniz za svojim žarom v majceni kuhinji Etxebarrija. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

Ko je čopič ogenj

Etxebarri ni polemični zmagovalec. Etxebarri, ki se je vse od leta 2019 bolj ali manj vrtel v prvi trojici, tik pod vrhom, a nikdar tam, je verjetno eden najbolj zaslužnih zmagovalcev v dolgoletni zgodovini seznama.

Bittor uživa neizmerno spoštovanje svojih kolegov. Nikdar se ni imel za umetnika. Nikdar ga ne boste slišali govoriti o "kreacijah". Pravzaprav ga najbrž sploh ne boste slišali. Angleško ne govori, na odrih mu je nelagodno (javne nastope je svoj čas označil za "mučenje"), najraje je skrit v svoji kuhinji, šokantno majhni za institucijo, ki jo vodi od leta 1990.

Orodje najboljšega chefa na svetu, ki se nikdar ni šolal za chefa, je ogenj. Sam je zasnoval in oblikoval različne žare in nastavitve gradel tako, da nekatere jedi ožge, druge zapeče, tretje pa ogenj samo oplazi.

Ustvarjalnost je tu zgolj v podporni vlogi surovini. V Etxebarrijevo shrambo roma samo popolna materija, večinoma iz Biskajskega zaliva in Galicije.

Sladka, mesnata kozica iz Palamosa, katere rdeči sokovi vam polzijo po prstih, ko sesljate njeno glavo. Ježki iz Asturije, želatinasta tekstura kokotxe (spodnji del ribjega grla), školjke s kolagena polnim pil-pilom, sipa na lastnem črnilu, prekajen sardon, toplo dimljen kaviar, prežet s subtilnim dimom jablanovega lesa na stopljeni svinjski masti znamke Joselito, ki velja za proizvajalca najboljšega iberskega pršuta na svetu. Perfekcija minimalizma.

V tem poslu znajo le najboljši in najbolj zreli mojstri pri delu z brezhibnimi proteini, mlado zelenjavo in sezonskimi gobami stopiti korak nazaj ter poseči le za spoznanje, da sestavino povzdignejo v mojstrovino.

Kozica iz Palamosa. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

Urok v baskovski vasici

Etxebarriju uspe goste uročiti, vrlina, ki jo v resnici premore le malo restavracij na tej ravni. Bog ve, da se trudijo, toda neskončne procesije vozičkov se ne morejo kosati s prizemljeno, stvarno postrežbo lokalnih vaških žena, med katerimi je tudi Bittorjeva žena.

Posiljene poslikave iz penic, sferifikacije in čipke na krožnikih, ki pretijo, da transformirajo jed v sliko Jacksona Pollocka, se ne morejo kosati s tisto eno samo rdečo kozico, ki počiva na belem kroniku.

Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

In jeklenke s tekočim dušikom, s katerimi ustvarjajo dimne predstave v restavracijah s tremi Michelinovimi zvezdicami, niso kos aromatičnemu sladkemu dimu, ki se vije iz dimnika Etxebarrija.

V ospredju je ena, največ tri sestavine, fokus trdno na tistem osnovnem produktu, na stopnji dimne arome, na teksturi želatinastih jezičkov morskega lista, na tem, kako ti mlade jeguljice napolnijo usta in spolzijo po grlu, sladek pok solzičastega graha (guisantes lagrima) – kaviarja med stročnicami –, pikantnost aromatičnega baskovskega čilija Espelette na miniaturnih mladih hobotnicah.

Dramatičnost narave in topel objem asadorja

Kosilo se začne ob 13. uri. Če imate srečo z vremenom, vam prve prigrizke postrežejo na terasi, z razgledom na gorsko verigo Aramotz, s katere se zlovešče spuščajo oblaki, ki pretijo, da zlato svetlobo zamenjajo za viharniško sivino.

Pokrajina je dramatična, vreme nepredvidljivo, veter pa nemalokrat tako močan, da prizemlji letala na poti v Bilbao, a ob vstopu v 300 let staro tradicionalno kamnito kmečko hišo, v kateri že skoraj 40 let domuje Asador Etxebarri, vas prevzame blagodejen občutek miru in topline.

Tudi ko je vreme v Baskiji najslabše, se nebo nad vasjo Axpe nekako zjasni ravno toliko, da popoldansko sonce vrže dolge sence na bele prte, zaradi česar postanejo svetlo zeleni biseri graha še svetlejši, temno rdeča omaka vizcaina pa še globlja.

Vodja strežbe in eden najboljših sommelierjev na svetu - v Alžiriji rojeni Mohamed
Vodja strežbe in eden najboljših sommelierjev na svetu - v Alžiriji rojeni Mohamed "Moha" Benabdallah. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

Zagotovo ne more biti naključje, da v baskovski mitologiji v jami na gori Anboto živi bela čarovnica Mari, ki se občasno spusti z vrha, da bi vplivala na svet pod seboj – prinašajoč dež, neurja ali pa, za tiste srečneže, ki jim uspe dobiti izmuzljivo rezervacijo v Etxebarriju, popolno blaženost.

Ob rezinah domačega choriza iz prestižnih Joselitovih pujskov proste reje in dodatkom paprike choricero, vzgojene na Bittorjevem vrtu, vam dolgoletni sommelier in vodja strežbe Mohamed "Moha" Benabdallah natoči kozarec šampanjca enega od manjših pridelovalcev.

V Alžiriji rojeni Benabdallah, ki deluje kot blago govoreči posrednik med gosti in Arguinzonizom, je bil lani razglašen za najboljšega sommelierja na svetu – prvič za nekoga iz arabskega sveta.

Podobno kot njegov šef tudi Moha ni človek, ki bi se rad postavljal v središče pozornosti. Umirjen, skromen, a suveren, ko navdušuje z izjemnimi spremljavami, kombinacija velikih, zvenečih imen in manjših, sonaravnih pridelovalcev.

Nazaj k tradicijam

Vse skupaj je tako hipnotično, da ne opazite, kdaj je nebo nad Anbotom potemnelo in se je dan prevesil v noč. Salto mortale vam zadajo z orjaško, od žlahtne maščobe lesketajočo se txuleto (debel zrezek s kostjo starejše krave molznice), postrežene s skledo zelene solate in surove čebule – kot je to tradicija v baskovskih asadorjih.

Vrhunec približno šest ur dolgega kosila je orjaška txuleta s preprosto zeleno solato. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

Ta občutek domačnosti preveva tudi sklepni, sladki del. Pozabite na eksperimentalne kreacije novodobnih slaščičarjev – v Etxebarriju se preselite nazaj k baskovskim tradicijam. Topel čokoladni sufle se po odstranitvi modelčka razlije po krožniku kot staljena čokoladna lava.

Jabolčna pita s krhkim testom iz svinjske maščobe spominja na čase, ko je vaša babica vila roke, da ni videti najlepša – a se po okusu nobena druga sladica nikdar ni mogla primerjati z njo.

In potem je tu njihov nepozabni sladoled iz reduciranega in dimljenega bivoljega mleka, postrežen v krvavem soku rdeče pese. Sladko, slano, kremasto, dimljeno, zemeljsko, sveže, poezija.

Nekaterim gre v nos, da je "roštilj" restavracija najboljša na svetu. Kdo ve, če je Asador Etxebarri najboljši, tovrstne oznake so sila nehvaležne za skrajno subjektivno kategorijo, kot je okus. Je Picasso boljši od Rembrandta? Je gotika boljša od baroka? Ali oskarji dejansko nagradijo najboljši film?

Vse, kar lahko reče zgoraj podpisana (ki ji Etxebarri dejansko je najljubša restavracija visoke kuhinje), je, da je duša tokrat premagala lobiranje. Kar bi morali verjetno vedno pozdraviti, ne glede na področje.

*Cena degustacijskega menija v Asadorju Etxebarriju je okoli 300 evrov (brez vinske spremljave), pri čemer se za določene specialitete, kot so mlade jegulje, doplača po teži.

Oglas

内容来自 MMC RTV - Zabava,版权归原作者所有。

阅读原文 ↗

把喜欢的内容,留在你的新标签页。

打开我的订阅