Rose

Recenzije

Sandra Hüller v vlogi, ki ji je prinesla že drugega srebrnega medveda Berlinala

Ocena

17. november 2026 ob 7.41 • Ljubljana - MMC RTV SLO

Sijajni diptih iz leta 2024, filma Interesno področje in Anatomija padca, bo Sandra Hüller letos skušala preseči z Očetnjavo Pawla Palikowskega in Rose Markusa Schleinzerja (z bonusom Iñárritujevega Diggerja).

Po mednarodnem preboju v komediji Toni Erdmann (2016) je Sandra Hüller postala ena najbolj uglednih in iskanih evropskih igralk. Ta status upraviči tudi s filmom Rose: redkobesedna vloga je nepričakovano kompleksna, saj mora igrati osebo, ki tudi sama v svojem življenju igra vlogo.Foto: MUBI
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google

Na delu gledamo eno najboljših evropskih, če ne kar svetovnih igralk.

Oglas

Markus Schleinzer se v svojem (še) majhnem, a izpiljenem opusu posveča portretom ljudi, ki predstavljajo odklon od družbenih norm: v kontroverznem prvencu Michael (2011) popisuje vsakdan avstrijskega pedofila, Angelo (2018) pa je zgodovinska drama o afriškem sužnju, ki ga na dunajskem dvoru posvojijo kot nekakšno maskoto. Nič manj si ni z družbo navzkriž Rose: tretji Schleinzerjev film je zgodba ženske v Nemčiji 17. stoletja, ki svojega imena ne more niti uporabljati - svetu se namreč predstavlja kot moški.

Čeprav se film ne hvali z etiketo "posnet po resnični zgodbi", je lik Rose pripovedni kompozit na stotine zgodovinsko izpričanih primerov žensk, ki so iz različnih razlogov – v izogib dogovorjeni poroki, kot zaščito pred posilstvom, v imenu dostopa do izobrazbe ali služb – privzele moško identiteto. Včasih je bil razlog za to seveda tudi transspolnost ali istospolna usmerjenost, a Schleinzerja zanima predvsem vprašanje osebne svobode in pravice do samoopredelitve. Rose lahko legitimno gledate kot alegorijo o transspolnosti, a morda še bolj zanimive interpretacije ponuja kot univerzalna zgodba o nekonformnosti. Rose ni spolno fluidna, kot bi temu rekli danes, ugotovila je le, da "hlače, pa naj bodo še tako lahen kos oblačila, predstavljajo svobodo." Zatorej je oblekla hlače.

Rose (Sandra Hüller), ki je dolgih deset let služila kot vojak v tridesetletni vojni, nekega dne prikoraka v zaspano protestantsko vasico: v rokah ima oporoko, ki dokazuje, da je je dedič zapuščene, razpadajoče kmetije na obrobju skupnosti. Njen obraz je iznakažen od strelne rane, njeno žensko silhueto zakrivajo robata oblačila. Lokalni živelj je sprva sumničav do tujca, a vsaj o njegovem spolu si nihče ne zastavlja vprašanj; kličejo ga zgolj "vojak". (Tudi Schleinzer igralke ne poskuša dodatno "zamaskirati" s karikirano protetiko; njena moškost je odvisna zgolj od samozavesti v izbrani vlogi.) Pripravljeni so spoštovati zakon in redkobesednega posebneža pustiti v miru obdelovati borno zaplato zemlje, ki mu pripada. Rose si zaupanje skupnosti kmalu izbori z odstrelom medveda, ki je ogrožal ovce; življenje od takrat naprej poteka veliko bolj složno. A kako daleč lahko prižene svojo predstavo? Iz zadržane previdnosti v njenem izrazu razbiramo, da je še sama presenečena nad tem, kako dobro ji uspeva okoriščanje s patriarhatom.

Vprašanje o očetovstvu njunega otroka je zastavljeno dvakrat, a nikoli ne dobi izrecnega odgovora. Pozoren gledalec bo med vrsticami zaslutil sugestijo grozljive resnice. Foto: MUBI

Rose si kmalu zaželi razširiti mali imperij, ki ga je začela graditi – a okoliški kmetje ji nočejo prodati dodatne zemlje … razen kot del dote. Ženske so, kot parcele, v tem svetu blago, ki se ga kupuje in prodaja brez razprave o soglasju. (Ženski in zemlji je v tem kontekstu skupno še nekaj: obe za koristni veljata šele, ko moškim obrodita "sadove".) Mrki kmet (Godehard Giese) Rose v zakon vsili najstarejšo od svojih petih hčera, Suzanno (Caro Braun), na prvi pogled pusto in dolgočasno dekle, ki se mora pustiti kot kos prtljage pretovoriti v svoj novi dom. Nevesti se še sanja ne, da jo njen novi "mož" izkorišča za to, da se izogne represiji družbene vloge ženske. Ko Rose novi tast – nič kaj subtilno – spomni, da so zakonske dolžnosti točno to, dolžnosti, uspe naša protagonistka status quo ohraniti s pomočjo na skrivaj nameščene roževinaste proteze in krinke noči.

Strogo transakcijski odnos med zakoncema se postopoma preoblikuje, najprej po zaslugi "čudežne" nosečnosti, spričo katere Rose ne sme pokazati nobene sumničavosti. Za katalizator v zakonu se na koncu izkažejo čebele. Ko skuša Suzanna do nezavesti popikanemu možu oskrbeti rane, "njegova" skrivnost seveda pride na dan. Po začetnem šoku se dekle izkaže za veliko bolj odprtega duha, kot bi morda pričakovali – ali pa samo zasluti, da si s to novo prerazporeditvijo moči z Rose lahko v goščavi sveta skupaj utreta majhno čistino svobode.

A svet se ne bo v nedogled brigal zase: prej ali slej bodo prišli na vrata trkat vaščani, odločeni stehtati družinske dragulje prišleka z neobičajno majhnimi rokami.

Rose je uradni avstrijski kandidat za mednarodnega oskarja 2027. Foto: MUBI
Markus Schleinzer je bil v preteklosti odgovoren za kasting v filmih Michaela Hanekeja, Jessice Hausner in Ulricha Seidla. Njegove veščine pridejo do izraza tudi pri Rose: med profesionalne igralce (s Sandro Hüller na čelu) je neopazno pomešal naturščike. Foto: MUBI

V rokah manj subtilnega pripovedovalca bi bila Rose samo še ena zgodovinska drama o zatiranju drugačnosti, še ena pornografija trpljenja za v katalog kvirovskih filmskih upodobitev. Schleinzer si, najbrž zavestno, sposodi hladni vizualni jezik svojega rojaka (in mentorja) Michaela Hanekeja: črno-bela fotografija Geralda Kerkletza je ostra kot britev, vsak kader ima premišljeno kompozicijo, za romantiziranje preteklosti tu ni prostora. Zanimiv kontrast tej distanciranosti je podton rahle čudaškosti in subverzivnega humorja, ki je ves čas prisoten nekje pod površjem: Rosino spoznanje, da bo postala "oče", je cela situacijska komedija v eni sami grimasi. Rahel porog je prisoten tudi v tonu vseevedne, moralizirajoče pripovedovalke (Marisa Growaldt), ki s svojo avtoriteto zgodbi daje pridih temačne pravljice.

Morda Schleinzer na ta način podčrta absurdnost družbenih vlog, v katere se postavljamo in jih nato vestno igramo do smrti. Film si ne zakriva oči pred pritlehnostjo in zlobo, ki smo ju ljudje zmožni – obenem pa se ne vdaja miserabilizmu in voajerstvu. Nasilje nad ženskami, vključno z neizbežnim tragičnim koncem, se nikoli ne odvija pred kamero. Ne zato, ker bi se hoteli pretvarjati, da ne obstaja, pač pa zato, ker je v našem kolektivnem imaginariju tovrstnih podob že tako ali tako na pretek. Nasilje končnega razpleta tako ali tako ne more zadušiti osebne zmage človeka, ki živi svobodno ali pa sploh ne.

Ni posebej težko razumeti, da je 17. stoletje v resnici okno v naš tukaj in zdaj: pogrom nad vsakomer, ki si drzne razgaliti spol kot bolj ali manj arbitraren skupek obrazcev in vedenj, je utrujajoče predvidljiv.

Ocena: 4,5

ROSE | Official Trailer | Only in Theaters December 11

Oglas

内容来自 MMC RTV - Vse novice,版权归原作者所有。

阅读原文 ↗

把喜欢的内容,留在你的新标签页。

打开我的订阅